Primorski dnevnik, 9. marec 1974
Segel je skozi luknjo v vrati in odmaknil zapah. Tinca je sedla na klop pred kočo, on pa se je lotil ognja. Potem je prišel k njej. Škrlatni požar v oblakih in zeleni odtenki na obronkih vzhodnih gora so naznanjali, da dan umira. V kotanjo pod njima se je nalivala otožna vijoličasta svetloba in se stekala s soncem belih sten. Spodaj, kjer je pod njima omagala zelena ploskev gozda, so valovi drevja pljuskali čez skalne pregrade. Drevje se je razkropilo v tropiče, ki so se redčili in se stezah noter v srce skalovja. Tu ob koči se je začenjalo že ostenje, tu so umirale porjavele trave v zaplatah snega, še više nad njima pa so se v policah zajedali v škraplje le posamezni, najtrdnejši osamelci, podobni kazalcem sončnih ur, ki so se spopadli za pravico do življenja s surovo silo višin.
Imela sta polne oči teh bitij, ki so zagrizena v borna tla in zapisana smrti, a se bore za vsako vlakence življenja. Sedela sta pred kočo, dokler svetloba ni stekla s pobočij. Tedaj se je prižgalo zvezdno nebo.
»Rad bi bil kot drevo nad prepadom, drevo, ki požene korenine v dno skalovja, ki kljubuje viharjem in poganja vrh v vetrove… Hočem sonca, luči in noči, polne zvezd. Ne maram pasti in zgniti… Rad bi okostenel, kot drevo nad prepadom…«
Pogledala ga je v obraz. Sijal mu je od moči. Bil je razoran kot skalovje in v očeh se mu je lesketalo nekaj trdega, neznanega, nekaj, kar privlači…
»Veliko željo imaš…» Privila se je k njemu.
»Saj si drevo nad prepadom, nisi pa samotno drevo… Jaz sem s teboj. Pravijo, da dva, ki se ljubita, postaneta eno. Potem bom jaz korenine, ti boš pa vrh. Boril se boš z viharji in se v imenu obeh pogovarjal z nebom. Držala te bom, da te ne bo odneslo. Ali ti je to všeč?«
»Seveda mi je všeč. Kako mi ne bi bilo? Najbolje se počutim takole, če sva dva…«
»Veš, jaz vedno vpletem v svoje želje nekaj, kar je po navadi neostvarljivo. Ti pa si želiš dejanj. Spojila bova moja in tvoja dejanja in bova celota. Toda dvomim, da nama bo to uspelo.«
Krila noči so se naglo spela in zagorele so zvezde. Umaknila sta se v stan in sedla k ognju. Skozi odprta vrata sta gledala sence noči na vrhovih sten. Pogovarjala sta se o vsem, samo o tistem ne, o čemer se je namenila govoriti z njim. Imela je občutek, da se bo vse podrlo, kar je vezalo njuni svobodni duši…
Vstala sta pozno. Nikamor se jima ni mudilo. Namenila sta se na vrh Lepega Špičja. Ob vzhodnem soncu je bila pokrajina povsem drugačna, polna nečesa vznemirljivega. Nebo je oživelo. Videla sta jate ptic, ki so se selile na jug. Čim više sta bila, tem več je bilo sledi gamsov. Nista hodila dolgo, ko sta pokukala čez greben in zagledala na pobočju stoglavo čredo. Oslinil je prst. Ker je pihalo od vzhoda, se živali še zmenile niso zanju, čeprav sta jih imela tik pred seboj. Ni se mogla nagledati črnih kožuharjev s srpastimi roglji. S travnih vesin je zdrknil sneg. Tu so se živali pasle in mulile orjavele šope trav. Toliko gamsov tudi on, ki je prehodil mnogo gora, še ni videl skupaj in tako blizu. Kozli so se že zbirali okoli tropov in bili so nemirni. Sem in tja je kakšen katerega pognal. Kozlički so se sankali v plazu. Brezskrbnost črede je presekal jedek strel, žival prav blizu pod njima se je vzpela in padla. Trop se je razbežal. Stisnila sta se pod korenine macesna. Gamsi so bežali tik mimo njiju med rušje in naprej v police in više v skalovje, čez greben na trentarsko stran. Prožili so kamenje, da so velike in drobne skale sičale v brezna in se kotalile tik mimo njiju. Ni jima preostalo drugega kot stisniti se k tlom in počakati, da bo »kanonada« mimo.
Tinca se je tresla od strahu. Pod njima je počilo še enkrat. Zastreljeni gams je obležal na robu plazu, le petdeset metrov pod njima. Iz rušja se je pokazal divji lovec s puško v rokah in s črno nogavico na obrazu. Počasi je prilezel do gamsa, položil puško na tla in iz toka v hlačah potegnil nož. Zabodel je žival v vrat in nastavil dlani. Napil se je krvi, potem je obrisal roke v sneg in ob hlače. Nemirno se je oziral po okolici, kot bi slutil, da ga nekdo opazuje. Ko se ni nič zgodilo, je gamsa iztrebil in mu zvezal noge, obesil puško čez ramo, si oprtal žival na pleča in se napotil naravnost proti njima. Slišala sta trkljajoče se kamenje.
Divji lovec je bil že povsem blizu, a Jože še ni vedel, kaj naj stori Nenadoma se mu je posvetilo. Vzpel se je v ruševem grmu in zavpil s pretečim glasom: »Puško dol in roke gor!«
Iznenadenemu Trentarju še na misel ni prišlo, da bi ga ubogal. Kot bi trenil, se je obrnil, odvrgel gamsa in pobegnil navzdol po plazu. Skakal je sem in tja kot zajec pred psom, da ga še krogla ne ba ujela. Da bi mu pospešil korak, se je Jože še enkrat zadrl: »Stoj! Stoj! Primite ga tam spodaj!«
Šele, ko sta ga zagledala že kilometer daleč, kako je zavil proti Trenti, je Jože sedel na korenine in se zakrohotal na ves glas.
»Vidiš, kako se pride brez puške do gamsa! če bi bilo malo drugače, pa bi dobila še puško! No, pa naj gre z njo k hudiču, za kaj pa bi jo imela? Saj imava cepin!«
Tudi ona se je skušala smejati, čeprav je bila še vsa prestrašena. Spustila sta se k živali. Sneg je bil obrizgan s krvjo. Natovoril si jo je na pleča in jo nesel streljaj daleč. Skril jo je v gost rušev grm.
»Kaj bova z gamsom?» je vprašala. »Tu ga ne bova pustila. Škoda bi bilo, da bi ga kavke in zverjad… Da bi ga nosila lovcem deset ur daleč za boglonaj — kje neki! Pojedla ga bova!«
Neverno ga je gledala.
»Seveda ga bova pojedla! Mudi se nama ne. Jaz sem vzel dopust, tebi pa tako ali tako ni treba hiteti v dolino, ker ti ne tuli sirena!«
Prečkala sta police čudovite gore. Tu in tam sta uporabila vrv, drugače pa je šlo brez težav. Snega je bilo malo. Vzpela sta se na vzhodni greben in se po njegovem razčlenjenem skalovju, kjer je bilo plezanje užitek, bližala vrhu. Na drugo stran je zazijal strašanski prepad. Gola ostenja so padala do podnožij doline Trente. Na dnu se je kot srebrn trak vijugala in svetlikala Soča. Prispela sta na mejo. Bila sta brez skrbi, da bi srečala kakšnega Italijana. Ti so imeli karavle in patruljne steze globlje spodaj. Na vrhu sta sedla le toliko, da sta pojedla kruh in slanino ter se odžejala z jabolki, potem pa ju je hladen zrak v sunkih naraščajočega vetra obrnil. Spuščala sta se po zapadnem grebenu, kjer sta prestopila v police.
