Primorski dnevnik, 10. marec 1974
Stekale so se druga v drugo, v kratkih skokih, včasih nerodno, tako da jo je moral spuščati z vrvjo. Nad plazom, kjer je divji lovec streljal gamsa, je letela jata čivkajočih kavk. Svedrale so se k drobovini, jo trgale na drobne koščke in veselo vreščale.
»Kavke nama bodo vzele gamsa, tako kot sva ga midva vzela Trentarju!« je rekla Tinca.
»Niso se ga še lotile, ker imajo dovolj črevesja,« je odvrnil. »Za Trentarja pa se ne boj. Stavim, da ima že drugega gamsa in da bo zvečer z njim v dolini.«
Medtem ko sta se spuščala k ruševemu grmu, kjer sta skrila gamsa, so prek hrbtov bohinjskih gora segle predhodnice meglenega morja. Kot spolzke tipalke hobotnice so lezle v dolino pod njima. Žival sta odnesla v svoje zavetje. Vse do kočice ju je spremljala vreščeča jata kavk. Odrl je gamsa in ga razsekal na kose. Gledala ga je, kako mu gre od rok. Pa kaj mu ne bi šlo! Saj je bil njegov brat poklicni lovec, pa tudi on bi bil, če ne bi preveč ljubil živali.
»To naj imajo ujede in lisice. Prav je, da si podelimo, da ima vsak nekaj. Živeti mora vse, a hrane zmanjkuje.«
Iz bohinjske doline se je dvignila megla in zalila pobočja vse do ostenja pod kočo. V njej so lebdela drevesa, kot bi bila potopljena v vodo. Nad njima pa je še vedno viselo sonce.
»Še bolje, da je tako, vsaj nikogar ne bo v goro,« si je dejal.
»Kako dolgo bova ostala tu?« je vprašala.
»Dokler ne pojeva gamsa,« se je pošalil.
»Tako dolgo? Jaz bi morala biti kmalu doma, oče bo v skrbeh.«
»Naj ga kar malo skrbi, še bolj te bo cenil. Mene imajo doma radi zato, ker se vedno bojijo zame. Nikoli ne vedo, kdaj se bom ali če se sploh bom vrnil.«
»In kaj, če te nekoč res ne bo?«
»Me pač ne bo… Tu bom ostal, kjer mi je bilo vedno najljubše.«
Znosil je meso v snežno jamo in ga založil s kamni, da ga ne bi ukradla lisica. Zakurila sta ogenj, natopila v ponvi snega in pristavila juho. Največji kos stegna pa je Joža nabodel na ošiljeno palico. Potem sta ga držala vsak s svoje strani in ga sukala nad plamenom.
»Nocoj se boš hranila tako, kot so se pred tisoč leti hranili naši predniki. Upam, da se ne boš pritoževala, da sem te slabo gostil.«
Med skopim pogovorom sta spekla meso. Medtem se je znočilo. Napila sta se močne gamsove juhe. Tinci je odrezal velik kos mesa, sam pa je vzel, kar je ostalo od stegna. Čakala je, da se bo meso ohladilo, on pa je zagrizel z močnimi belimi zobmi kar v vroče, osmojeno. Trgal je velike kose in hvalil, kako je dobro. Znotraj je bilo meso še rdeče. Jedel je z veliko slastjo, da ga je morala posnemati. Te dni sta mnogo hodila, jedla malo, zato se je meso tudi njej prileglo, čeprav je bilo še malo krvavo. Oba sta čutila, kako se jima vračajo izgubljene moči. Kri je začela krožiti po žilah izzivalno, kot zublji plamena.
»Človek se mora znajti,« ji je govoril. »Spodaj v Bohinju, kjer je živel na Fužinah moj ded in talil železno rudo, vedo nič koliko zgodb o divjih lovcih. Nekaj podobnega, kot se je zgodilo nama, sem slišal. Morda me je prav to spomnilo, da sem zavpil. Svoj čas so zelo cenili puške in tudi teže je bilo priti do njih kot sedaj po vojni, ko je orožja povsod dovolj. Bil je kmet, divji lovec. Žandarji so ga zasačili in mu vzeli puško. Težko je živel brez nje. Pa je nagovoril svojega soseda, da gresta na divji lov. Eden bi gonil, drugi pa bi čakal gamse. Prišla sta na mejo gozda, prvi spredaj, sosed pa s puško za njim. Nenadoma se je prvi zadrl: Sosed, odvrzi puško, žandarji! Letiva! Sosed, ki ni utegnil razmišljati, je res odvrgel puško in vsak po svoje sta jo ucvrla navzdol. Zviti kmet pa ni tekel daleč. Po ovinku se je vrnil nazaj in puška je bila njegova. Ponoči pa jo je prisekal domov z uplenjenim gamsom. Vidiš, takšno je življenje, kakor zveri smo, ki kradejo druga drugi iz gobca zalogaje.«
»Tako je v dolini, tu pa je tudi drugače, lepše. Ni mi všeč takšno življenje, kot ga živijo povprečneži. Rada te imam prav zato, ker si drugačen …«
»Potem si tudi ti drugačna.«
»Seveda sem. Nimam besed, da bi povedala, kako mi je lepo, kadar sva sama, tako daleč stran od ljudi, ko sva si lahko tako blizu. Moram biti odkrita: mnogo bolj všeč mi je takole pri ognju v koči kot pa v steni ..«
V koči sta ostala tri dni. Malokrat sta bila skupaj, in zdaj, ko sta se drug na drugega dobro navadila, se je že pritihotapil vanju občutek, da se bosta morala ločiti. Ljubila sta se. Ne da bi trošila mnogo besed, sta dala drug drugemu vse, kar da človek lahko človeku. V teh nenavadnih okoliščinah sta se njuni duši zlili v eno, tako kot je prosojna megla v soncu spojila to kotanjo z vrhovi vred v čarobno, prabitno celoto. To je bilo malikovanje življenja, opoj, ki se je družil z bolečino prihodnjih rojstev, sprostitev hrepenenja, lajšanje in tesnoba, ki se je stekala v strah pred praznino. Dekletu so se razprle žile in z njih je vanj stekla radost in iz njega vanjo njegova volja in moč.
Šele ko ju je zalilo mračno, megleno morje, iz katerega so se usipale debele dežne kaplje, pomešane s snežinkami, sta se začela odpravljati v dolino. Na poti skozi meglo jima je bilo, kot bi hodila pod vodo. Drevje je dobivalo nenavadno grozljive oblake. Če Joža ne bi kraja dobro poznal, bi se neštetokrat izgubila. Vedel je, da kdor se tod izgubi, ne pride v dolino… Tod lahko kroži kot ranjena riba v krogu in vedno znova se bo znašel na odsekanih prepadih sten na tej ali oni strani. Zgodilo se je že, da so izgubljeni planinci krožili po več dni. Pred letom je skupino takšnih izgubljencev našel prav na tem kraju in jih vse onemogle peljal v dolino.
Zadnje Triglavsko jezero se je zableščalo iz meglenih zastorov. Tu sta sedla pod drevje, da bi se odpočila. Tinca je vso pot zbirala moči, da bi ga vprašala, kaj misli, in tuhtala je, kako bi to povedala, da ne bi bilo videti vsiljivo. Ko je strmel v gladino črne vode, se je privila k njemu in dejala: »Doma imam težave.»
»Kakšne težave? Saj si edinka!«
»Saj v tem so težave. Oče hoče, da se poročim.«
Presenetila ga je. Ni vedel, kaj bi rekel. Vrgel je v vodo kamen, ki ga je držal v roki. Gledala sta, kako se širijo kolobarji od sredine proti obrežju. Tudi ona je vrgla kamen, precej stran od njegovega. Sedaj so krogi vzvalovljene vode potovali drug proti drugemu, dokler se niso sešli in se spojili. Molčala sta. Valovi so se porazgubili in v zrcalni gladini sta videla svoja obraza.
»In kaj misliš ti?« je vprašal.
»Morala sem ti to povedati. Ne morem se upirati očetu, ki ima po svoje prav. Star postaja, bolan je in bi rad nekaj skrbi odložil s svojih pleč. Skušaj ga razumeti in tudi mene.« Povesila je oči in žalost je vzkipela v njenem srcu. V njegovem molku je zaslutila, da se njeni in njegovi načrti glede prihodnosti ne ujemajo.
