Primorski dnevnik, 12. marec 1974
»S kom te namerava oče omožiti?« je vprašal. Ni mogel skriti nevolje in ljubosumja.
»Ne bo me možil on. Jaz se bom omožila. Izbrala bom sama. Toda želi si zeta.«
»Koga, si izbrala?«
»Tebe hočem, če me ti hočeš.«
Presenečen jo je objel okoli ramen in jo privil k sebi.
»Koga pa naj bi izbrala?!» je dahnila in veselo nadaljevala: »Če se poročiva, prideš k nam. Veliko hišo imamo. Zjutraj ti ne bi tulila sirena. Obdelovala bova zemljo, gostilno imamo in… imela bi otroke.«
Zastrmel se je v vodo. Beseda mu ni šla z ust.
»Tinca, ne morem se še poročiti… Tebe si želim. Imava se rada. Toda jaz nisem ne za polje ne za gostilno… Ali si na to pomislila? Jaz sem zapisan goram…«
»Kaj to pomeni?« se je začudila.
»Se mar zaradi gora ne moreva ljubiti?«
»Lahko se imava rada. Toda jaz sem se zaobljubil, da bom, preden se oženim, preplezal osrednji steber Severne triglavske stene.«
Zavzdihnila je, razočarana.
»Tistega, ki ga ni še nihče preplezal…«
Spomnila se je črnih prepadov in gladkih skal, kjer še misel oledeni od tesnobe.
»Tistega, da, ki ga ni še nihče preplezal…«
»Smrti si se torej zapisal? Tam prideš ven ali ne… in mene boš pustil samo…« Njen glas je bil poln očitka.
»Ne smrti — življenju sem se zapisal! Ne maram, da bi steber prvi preplezali Nemci!«
»Več ti je do stene kot do mene…« je rekla prizadeto. »V resnici me ne ljubiš…«
Med njima je zazijala praznina.
»Ne očitaj… Kako naj ti drugače dokažem svojo ljubezen?! Ne zapletaj stvari… Naslednje leto bova s prijateljem preplezala steber, potem se zmeniva midva. Samo leto dni boš počakala.«
Na njen užaloščeni obraz se je vrnil smehljaj.
»Potem boš prišel k nam? Mi obljubiš?«
»Obljubim, da se bova vzela, če boš za to… toda zakaj ne bi prišla ti k nam? Ne morem pustiti matere same…«
»Pri vas je dosti otrok. Jaz ne morem pustiti očeta samega. Na to misli… že vidim — vse skupaj, kar je med nama, se bo razdrlo…« Spet so ji solze zdrsele po licih. Obmolknila je.
Ni je znal potolažiti. Samo svoj obraz je pritisnil k njenemu in na svojih ustih je začutil grenak okus njenih solz. Iz meglenih zastorov je segla nevidna roka doline in postavila mednju prvo nevidno steno. Zanj je bila strašnejša kot steber. Na njej ni bilo oprimkov, pa tudi tako neskončno visoka je bila, da ni mogel videti njenega vrha…
Po utrudljivih ovinkih vojaške poti sta skozi skalovje Komarče sestopila na dno. Med potjo sta se ustavila ob slapu. Ob njem se je vedno ustavljal, kadar je šel v gore in kadar se je vračal. Navlekla sta si na glavo kapuci vetrovk in se spustila prav v kotanjo, h gladini vode, kamor je strmoglavljal orjaški curek in se razbijal na milijone kapljic. Pred pršenjem sta se stisnila pod skalni previs. Zastrmela sta se v bruhajočo vodo. V zamegljeni višini je bilo videti, kot bi se preklalo nebo. Spenjena voda se je valila čez zlizane skale in v enakomernem ritmu bobnela v ponor. Zdelo se mu je, da mu slap pada v dušo, da se pretaka po njem in razliva po vseh žilah, mu oplakuje srce, odnaša z njega vso dolinsko nesnago, ga liže in gloda kot tisočletja to kamenje, da ga napaja z močjo iz neder zemlje, z močjo neba, z minulostjo za prihodnost…
Pritiskala se je k njemu kot ptica s strto perutjo. Predala se je njegovim varnim rokam in očiščujoči moči pršečih kapljic. Zaželela si je, da bi se kot te kaplje oba razbila v atome in se spremenila v pršenje, da bi padla v to divjo razpenjenost, se zlila v potok in umirila v daljnih vodah. Kaj smo ljudje? Ali nismo kapljice na koncu listja? Kapljice, ki čakajo, da zdrsnejo v žilo in odpotujejo v svoje morje, kjer se izgube v globinah? Dokler jih nebo ne potegne nazaj in pošlje na novo pot…
Minila je zima, ne da bi se zgodilo kaj posebnega. V dolino med gorami je dahnila pomlad. Tinca se je oglasila s pismom: »Prebolela sem udarec usode, ki nisem bila nanj pripravljena. Čakala te bom, da preplezaš svoj steber. Vem, da ne smem biti neučakana, čeprav očetu to ni po volji. Živim od spominov. Saj je bilo prelepo, da bi se lahko nadaljevalo. Drugo mi ne preostane kot upanje. Trdno verujem, da boš preplezal steno in da bova oba prišla čez oviro, ki je zaprte najino pot. Ne smem te pustiti samega in tudi ti me ne smeš pustiti.«
Pozimi se je nekajkrat vzpel na hrbte Karavank. Gledal je v daljavo kjer je v globeli slutil njen dom. Sklenil je, da ne pojde k njej, da ne bo povzročil novih zapletljajev. Ni se maral srečati z očetom. Vedel je, da mu mož ni naklonjen. Z željo, dobiti njo, mu je v duši rastla volja, da si nabere čimprej toliko moči, da se bo brez velikega tveganja lotil stene. Zato je vso zimo vsako nedeljo zahajal v gore in si nabiral moči. S pomladjo so gore oživele. Tople sapice so prinašale zvok novih življenj. Bil je to krik ljubezni, življenja, ki klije pod snegom. Hrumeli so plazovi, pokal je led in vsepovsod so se cedile vode, se stekale v tokove, šumele prek žlamborov v potoke in reke.
»Joža, ruševci tako pojo v robeh, da je veselje,« mu je dejal brat Francelj, ko se je vrnil z zalezovanja petelinov v Karavankah. Kot bi vedel, kako si želi krivcev! Vsak fant, ki je hotel kaj pomeniti pri dekletih, jih je nosil za klobukom… Pa da jih on ne bi imel? Pripenjali so si jih navzgor, na korajžo. Tako si jih bo pripel tudi on, ki hoče preplezati steno. Želel si je, da bi se v njem naselilo veselje in bojevitost krivorepcev, ki se prav tedaj tako brezobzirno tepejo za neveste.
Brat Francelj ga je razveselil. »No, če si res tako želiš krivcev, pojdeš z menoj. Pravico imam pihniti enega petelina. Odstopil ti ga bom. Saj so krivci od ptiča, ki ga upleniš sam, mnogo več vredni od tistih, ki ti jih prinesejo drugi.«
»Prelep je ruševec — ne vem, če ga bom mogel ustreliti,« je ugovarjal bratu. Ta pa ga je nevoljen okaral pred materjo: »Mati, poglejte ga! Ali domač petelin, ki ga zakoljete, ni lep? Pa ga poje in tudi zajca, če ga prinesem! Kako mu diši omaka, o gamsovi juhi se meni vso jesen in zimo! E, čuden si, Joža! Svoje kosti tehtaš nad prepadi, prav nič se ti ne smilijo. Vse drugo pa je usmiljenja vredno. Ali ni vseeno, če ga pihneš — pravzaprav je to še bolje zanj, kot če bi poginil v orlovih krempljih ali pa bi ga zadušila zima pod mrzlim vejevjem! Dal ti bom starega petelina, takšnega s petimi krivci, ki mlajšim ne pusti peti in ploditi. Dal ti bom pretepača, ki mora stran, ker bi ga sicer mlajši slej ali prej okljuvali do smrti.«
