Primorski dnevnik, 13. marec 1974
V goro sta šla z namenom, da se ne vrneta brez krivcev. Brat ga je prepričal, da si mora perje za klobuk prislužiti sam, če ga hoče nositi s častjo in ponosom.
Vzpenjala sta se med zaplate snega, med grebene, kjer so se že kazala prva oguljena rebra. Noč sta prebedela ob ognju v zapuščenem stanu. Vso noč ju je skozi špranje strohnelih brun lizal hlad.
Vstala sta ob dveh. Do rastišča ruševcev je bilo še dobro uro hoje. V rušju je ždela potuhnjena tema. Njuni koraki navkreber so se srečavali zdaj s kopnjavo zdaj s snegom. Kolobar luči je nihal po deblih ob slabo shojeni stezi, kakor duša, ki išče pot v nebo. Joža je preplavila tihota nemira.
Lise snega so bile vse večje, dokler se nista ustavila na obrobju zadnjih od strel razbitih dreves in lijakastih oblin od vetrov zlizanega snega, tam, kjer so imeli veseli ptiči svoje razkošne svatbe in boje.
Po mačje sta se splazila v skrivališče, ki ga je bil brat že pred dnevi zgradil iz ruševih vej in ga prislonil k deblu razbitega drevesa. Sedla sta in se ogrnila s koci.
Skozi odprtine je Joža videl nad seboj razkrečene roke drevesa. Brat mu je brez besede pomolil v roko svojo že nabito puško in mu pokazal s prstom, kam naj gleda. Hlad jekla se je cedil od roke k srcu. Zvezde so bledele. Greben se je svetlikal in pričakovanje je rastlo s svitom. V daljavi je ukala sova. Nenadoma so zaplahutala po zraku velika krila in v oguljene veje je sedla sova. Nekajkrat je počila s kljunom. Njene oranžne, ubijalske oči so žarele v zeleno tišino.
»Prekleta sova,« si je mislil brat.« »Prišla je morit kot midva, ves lov bo pokvarila.« Ko le ni odletela in ni bilo na rastišče nobenega ruševca, je vzel Jožu puško. Pok — dolg plamen je švistnil in svinčeno zrnje je sklatilo sovo. Mrtva se je strkljala na snežišče. Veter pa je zgrabil nekaj lahkokrilih peresc in jih odnesel…
Naslednje jutro sta spet čepela v kocu in čakala. Drevo je skozi redke ruševe vejice spominjalo na polomljeno jamborje. Dan je naglo požiral noč, tišino so parali glasovi majhnih nočnih ptic, ki so se oglašale vse pogosteje. Joža je s puško v rokah zrl na tajinstveno planjavo, ki je bila vse bolj bela. Tu bo ljubezenski ples in umor. Prav nič žal mu ni bilo za to, da je gora popila vse njegove moči. Vedno znova je prihajal iz dna in vse dalje je bil od tistih, ki so se utapljali v prahu vsakdanjosti. O, še se bo umikal dolini, ki požira človeka počasi, kot rja železo… Le če gledaš v bele vrhove in zvezdnati rob noči in če pričakuješ luč z veseljem v srcu, pozabiš, do sl ujetnik doline in njenega dna…
Zapreden v spomine in načrte se je zdrznil, ko so zašumela krila…
Kakor kamen z neba je padla na sneg prva svatbena ptica. Kmalu za njo druga, tretja — še sam ni vedel, od kod šviga in pada…
Ptice so obsedele in motrile okolico. Šele ko se ni nič zganilo, se je gora oglasila v ognjeviti pesmi. Gruljenje in pihanje se je zlivalo v prelestne zvoke, ki so plavali v daljave in se odbijali od snežin. Nobene pesmi ni lepše, nič ni bolj razburljivega od pesmi ruševcev.. Tlesk krempljev, šum peruti, poskakovanje, vožnje kočij, šopirjenje in spopadi — perje je frlelo na vse strani…
Gledala sta jih mimo, kot bi okamenela. Dolgo sta jih poslušala. Naj se pomerijo med seboj! Naj zazori dan na vzhodnih gorah, tam, kjer se nekje zadaj prižiga jutro…
V rušju so se oglašale putke in podžigale pretepače. Tu na sneženi postelji se je morala izkazati pravica močnejšega do popolne veljave.
Zaverovani v boj niso opazili odprtine, skozi katero je Joža pomolil jekleno cev. Razločno je videl nasilneža, kako je oklal nekaj mlajših in jih spodil v rušje. Ko se je sam širokoperil na plazu, je Francelj dregnil Joža. Puška mu je zadrhtela. Naj on v imenu mlajših petelinov vzpostavi red in pravico vseh do ljubezni? Preplavil ga je nemir, bil je bolj napet kot v previsu. Temno vijoličasto perje se je svetlikalo in mušica se je prilepila nanj. V jeku ognjenega, jezika se je petelin poslednjič pognal kvišku. Strmoglavil je na sneženo ploskev, razprostrl peruti in obležal.
V Jožu se je napetost sesula. Okoli njiju je zafrlelo. Svatovske ptice so odletele. Pojoča gora se je zagrnila v molk.
Vstal je in dal bratu puško.
»No, zdaj pa le pojdi po svoje krivce,« mu je rekel brat.
Stopal je po snežišču, kot bi bil na lesenih nogah. Sneg se mu je vdiral in hrstal pod nogami. Zaradi teh nekaj peres, ki se bo z njimi bahal, je moral ubiti to lepo ptico…
Gora je spet zaprla eno od svojih oči in eno njenih grl je onemelo…
Obstal je pred ptico. Iz kljunčka je spolzelo v sneg nekaj kapljic krvi. Bleščeča sekira sonca se je na vzhodu naglo dvigala izza roba gore. Za njim je prišel brat. Odlomil je dve ruševi vejici. Ptici je dal zadnji grižljaj, eno pa njemu za klobuk in mu segel v roko.
Odpravila sta se v dolino. Vso pot ju je spremljal ptičji zbor, ki je pel hvalnico novemu jutru. V pobočjih je jug prožil plazove. Gore so rjovele. Klokotale so vode. Življenje se je silovito prebujalo in napete veje dreves so iz neder zemlje srkale sokove.
V daljavi je zagledal Triglav. Pod njim je zaslutil steno. To leto se bodo kosali! Šlo bo zares! Zdaj, ko je imel krivce, mu je zrastel pogum. Spomnil se je na Klementa Juga, na Slokega in na Nemce, ki bodo tudi prišli. Naj le pridejo! On bo slej ali prej potegnil svojo smer v to steno. Ne le zaradi sebe. Tudi zaradi nje. Ali pa še zaradi česa drugega, česar se še ne zaveda…
VZGON MOČI
Tudi tistemu, ki hoče mižati, se bodo odprle
oči. če utegneš pred smrtjo spregledati vzrok
in posledico, ki si vanju zapleten, se boš srečal z resnico. Kdor pa želi umreti slep, je
tudi živel slepo. Velika svetloba je potovala
mimo, kdo ve v katero galaksijo in čigav čas?
Poletje, ki zori stene, so «skalaši» pričakovali z veliko nestrpnostjo. Upali so, da se bo temu ali onemu izmed njih le izpolnila skrita želja: preplezati Severno triglavsko steno. Rahlo so bili razočarani, ker je sneg to leto ležal nenavadno dolgo. Zimske zmrzali in nagle otoplitve so zrahljale krhko kamenje, ki se je sesipalo na melišče precej pogosteje kot običajno.
Poletni dnevi so bili vroči. Zato pa so se skoraj vsako popoldne med vrhovi zbrale trume oblakov, ki so prinašali nevihte. Včasih je deževalo po malem, po teden dni, tako nekako, kot bi se že najavljala jesen.
Mnogi so preplezali steno že v znanih smereh. Nekateri so poskušali nanovo, pa so bili znova in znova odbiti. Iz stene so se vračali mokri, utrujeni in premraženi. Toda tistim, ki jim, je šlo zares, za čast in za slavo in za tekmo s Nemci, ni zmanjkalo volje.
