Primorski dnevnik, 14. marec 1974
Joža Čop in Stane sta se zaganjala v steno predvsem ob nedeljah. Sloki, ki je postal profesor, pa je imel časa na pretek. Vse počitnice se je klatil po gorah in lazil na vrhove. Le za prvenstveno smer v steni ni našel nikogar, ki bi šel z njim. Njegov najresnejši tekmec je bil Klement Jug. Ta je prebil vse poletje v dolinah okoli Triglava. Kakor obseden je dan za dnem kljub dežju in slabemu vremenu osvajal vrh za vrhom, steno za steno. Vsem je bilo poznano, da si nabira moči, izkušnje in znanje za nekaj velikega. Razen njegovih ožjih prijateljev ni vedel nihče, da naskakuje že drugo leto zahodni steber.
V svoj planinski dnevnik je v telegrafskem slogu napisal: »Triglavska stena mora pasti tam, kjer je v resnici stena!«
To sezono ga je gnala v gore mračna notranjost. Njegovo sedanje razpoloženje se je precej razlikovalo od prejšnjega — od hrepenenja po dejanjih, po obvladovanju samega sebe v nemogočih okoliščinah, ki ga je navdajalo minula leta. Duša ga je bolela. Nesrečna ljubezen mu jo je razklala. Njegove sanje so se porušile in razbile kot okrušena skala, ki se razleti v drobce in jo popije globina.
Pred časom, ko se je čutil močnega v volji in vztrajnosti, kot silen zmagovalec sten, je mislil: »Planine so kakor ženske. Ne moreš jih vzljubiti, če ne najdeš pri njih odpora. Šele ko jih ukloniš, ti postanejo drage, in tem bolj so ti drage, čim več žrtev so zahtevale od tebe. Ko jim preko vseh ovir zavladaš s svojo pošteno in krepko voljo, se ti zgodi, kakor da so tudi one tebe vzljubile in da zaupajo tvoji odgovorni samozavesti.«
Sedel je na razpadlem macesnu, ki je kdove kdaj strmoglavil z roba stene in se raztreščil v prepadu, dokler ga ni plaz odložil v strugi. Kritično je razmišljal o teh svojih spoznanjih. »Človeku je usojeno, da se moti in da prek zmot prihaja k novim resnicam. Nepopolni smo in nebogljeni pred nalogami, ki si jih zadajamo, in pred izdajalskimi željami, ki jih ne moremo uresničiti. Delaš načrte, obračaš stvari, usoda pa obrne… Zgodi se, da se znajdeš pod steno, ki te mimo zavrne, in pred žensko, ki te razočara… pred prijateljem, ki te ogoljufa… in do dna se ti zamajejo temelji, na katerih si zgradil predstavo o svetu in svojem mestu v njem…«
Iz planinskega doma so doneli prešerni zvoki harmonike, petje in vriskanje planincev, ki so ob vinu zbirali svoje moči za naslednje jutro, za na pot proti vrhovom. Njemu pa ni bilo do družbe. Preplavljen je bil z žalostjo in razočaran nad prijatelji, ki naj bi za njim prišli v gore, saj so mu obljubili. Ni jih bilo in ostal je sam. Samoto, ki jo je včasih blagroval, ker so se mu le v njej porajale vzvišene misli, je zdaj prenašal tako kot izgubljena žival glad.
Že nekaj tednov je bil na poti. Vzpenjal se je z vrha na vrh, se spuščal v doline in se spet vzpenjal. Kot bi bil na begu pred samim seboj…
Stene so prelivale moč v njegove žile. Noči so ga pojile z drznostjo, rosna jutra z upanjem, čutil je silno napetost, ki ga je hotela razgnati. Mora se mu posrečiti nekaj velikega, kar bo zasenčilo sramoto, ki je vanjo zdrsnila njegova samozavest in ki jo je občutljivost gnala do meje tragičnega. Sam se je vzpel čez Triglavsko steno, plezal v Prisojniku, Razorju, Stenarju, Cmiru. Nobeno vreme ga ni zadržalo. Ne žgoče sonce, ne dež in ne megla. Kamorkoli se je vzpel, povsod je uzrl svoj gladki, v oblake segajoči ubijalski steber. Ob pogledu nanj ga je čedalje bolj preplavljala želja, da bi bila volja čimprej sposobna spopasti se z njim. Skale so mu jeklenile mišice in zdravile svežo rano. Vanjo se je natekalo pozabljenje kot čudovit balzam, kot triglavska roža, ki je lečila Zlatoroga. Toda če je hotel ali ne, je njegova nesrečna ljubezen hodila za njim kakor senca. Včasih jo je odpodil, pa se je spet pojavila, tako nenadoma kakor bolečin na najbolj neprimernem mestu. Skušal se je potolažiti z mislijo, da ni človeka, ki bi bil res vreden ljubezni, ki bi bil čist kot otrokovo oko… Ne, takšnih ljudi ni… Pravzaprav ljubimo le sliko, ki jo iz svojih želja ustvarimo o človeku, iluzijo. Toda on je ljubil svojo lastno ljubezen. Osrečevala ga je in mu dajala moči za dejanja. Ni mogel živeti, ne da bi ljubil. Bal se je vsega, kar bi lahko omadeževalo njegovo ljubezen. Zatekla ga je noč v steni. Zavlekel se je pod previs, legel na vrv in se naslonil na nahrbtnik. Dolgo je strmel v neskončnost neba in morje svetlečih se zvezd. Kako majhen je njegov problem v primerjavi z bolečino, ki z njo poraja vesoljne svetove in ki z njo svetovi umirajo… Bil je kot smrtno ranjena riba: v velikih lokih se dviga iz temnih globin dna proti svetlobi na površini, tja, kjer sluti utripanje velikega sonca, In ko doseže svetlobo, se vrača, trzaje s plavutmi, v čedalje večjih krogih na dno. Z vsakim, še tako nežnim tresljajem, izloči kri in kliče smrt. Gora je zdravila njegovo rano in jo odpirala. Vse je povezano. Treba je nositi in premagati bolečino, človek je velik v trpljenju, ki ga prerase in spremeni v novo moč…
Človek je vreden samo toliko, kolikor je sposoben ljubiti. čim čisteje ljubi, tem več je vreden. In kolikor je vreden, toliko ga ljubezen osrečuje. Lastna nesebična ljubezen… če je zaprl oči, se je vesolje razgubilo. Namesto zvezd je v njegovi zavesti zažarela ona, njene žametne oči, njeno željno telo, njena izzivanja in upor, vse, kar ga je vabilo k njej in ga odbijalo. Skušal jo je opravičevati…
Vsega so krivi Italijani. Ona ni vzdržala preizkušnje. Težko je biti učiteljica na kamniti, borni kraški planoti, sama v vasici obdana od spolno lačnih tujcev, ki jo slačijo z očmi, ližejo s pogledi in se tope v sladkih besedah… Vse bi prenesel, tudi njeno površnost, spogledljivost, slo po užitku, njeno trmo, ki jo je odtehtavala s spravljivostjo, celo domišljavost in to da s svojimi mislimi ni orala tako globoko kot on. Ampak, da se je spustila tako nizko, da je uživala v družbi sodrge, ki jo je on zaničeval in preziral — v družbi laških učiteljev in s katerimi je celo vpričo njega koketirala, jim pustila, da so se dotikali njenih rok, vratu in celo prsi — ne te sramote ne bo nikoli odpustil ne sebi ne njej!
Kdor ubije zaupanje v človeku do sočloveka, napravi neoprostljiv zločin, ker ne ve, kako daljnosežne in usodne bodo posledice. Gorje mu, kdor užali osamljenega! Lahko je vreči kamen v globok jarek, toda kdo ga bo vrgel ven?
Odprl je oči. Zvezde so sijale hladno. Neskončna tišina je zvenela, prepredena z zloveščimi sencami spominov. In za njimi je bila praznota. Morala bi se pogovoriti, pa se nista. V oči mu je padlo trnje, kamenje mu je napolnilo usta… Obmolknil je preden je spregovoril, in užaljen odšel.
Potem mu je pisala: »Klement, zakaj nisi govoril, zakaj nisi poslušal? Vsak svoj zakaj ima svoj zato. Delaš mi krivico. Sčasoma boš videl kaj si mi prizadel…«
Njenega usmiljenja ni maral. Prenesel bi vse kaj hujšega Ali res ni vedela, kaj dela? Je zavoljo te ženske tako potrt da se mu nenadoma zdi tako brezsmiselno celo življenja ves svet? Da zanj ni več veselja in ne privlačnosti? Kdaj pa kdaj ga je prijelo, da bi vse uničil…
Sam sebi je bil odveč…
