Primorski dnevnik, 15. marec 1974
»Ali je ljubezen, ki se spreminja v sočutje, še lahko ljubezen?« se je vprašal. Rad bi ji odpustil, pa ji ne more. In kaj je ljubezen, ko se spremeni v svoje nasprotje, v sovraštvo?… Nasproti njemu je bila vedno ponosna in trmoglava. Včasih celo nedostopna. Zato je tem težje razumel, da se vpričo njega obnaša kot lahka ženska, ki jo ima laška sodrga za svojo… Če bi imela količkaj dostojanstva in vesti, tega ne bi bila sposobna… To je kljuvalo v njem brez prestanka.
»Zvezde se utrinjajo in blato jih požira, pa ne bi bdi žalosten?« Niso ga vsi pozabili. Ko je skoraj obupal nad prijatelji, je prišel Volkar. Razveselil se ga je. Mu bo vsaj on pregnal nekaj turobnih misli. Vedel je, da ni prišel iz zavesti in discipline, marveč zato, da bi skupaj preplezala prvenstveno smer. Tega si je fant strašno želel. Tudi to je dobro, če ga žene v skalo slast časti, bo vsaj več tvegal!
Naslednji dan sta že zgodaj vstopila v steno. Sivina neba je grozila z dežjem, toda upala sta, da se bo zjasnilo. Nenavezana sta se vzpela po snežišču, ki je držalo v korito široke grape k znanim skalam, kjer je vedno poskušal naju vstop v steber. Navezala sta se. S police je gledal, kako prijatelj napreduje. Vesel ga je bil, da se je precej izpopolnil v plezanju. Navadil ga je, da je med turo molčal in se omejil na najnujnejše znake sporazumevanja, če Volkar pleza iz strasti, pleza on iz odločnosti. Kadar se odloči, kje se bo vzpel, gre do skrajnosti in se ne umakne. No, da je fant le prišel in ga odrešil samote, če zmagata steno, se vrneta v dolino in vse se bo začelo znova, drugače. Kam daleč bi šel na potovanje… Volkar se je pod njim zaplezal na težavno mesto in ni mogel nikamor. Moral mu je pomagati z vrvjo. Takšni, ki plezajo le s strastjo, na težavnih mestih, kjer je potreben hladen razum, vsi odpovedo. Odkar pa je doživel pred kratkim v Kamniških smrt prijatelja, ki se mu je raztreščil pod steno, je fant postal previdnejši. Vesel je bil, da je z njegovo pomočjo obvladal strah, ter se podrejal pri plezanju njegovi volji in njegovemu boljšemu znanju. To mu je bilo všeč. Takšni, kot so Čop, Sloki in še kdo, pa se ne podredijo in ne prilagodijo. Najbrž je discipliniranost znak močne volje. Zakaj le z voljo in odločnostjo se človek zavestno podredi sebi in zmožnejšemu. To ni pokorščina. To je odnos, ki je potreben za navezo v steni!
Tako je Volkar plezal odlično, in če ga je kdo pokaral, ni bil užaljen. Saj je z opozarjanjem na napake skušal vzgajati sebe in druge. Ne le zato, da bi dobro plezali, temveč, da bi bili pripravljeni na najtežje probleme v življenju v dolini.
V stebru so se začele vrstiti kaminske poči, gladke plošče, ki so bile vse bolj neprehodne. Z vsakim metrom navpičnosti so rasle težave. Zavarovan odspod, se je zaplezal v previsni kamin, ki se je stekal v lijak z gladkim nepreplezljivim skalovjem. Vzpel se je v previs in se predal pogubnemu vplivu težnosti. Stena ni popustila niti za ped višine. Grozila mu je, da ga strmoglavi v grušč. Pravočasno ga je srečala pamet in spustil se je nazaj. Ves upehan in opraskan je obstal v spodnjem stojišču. Z visokega neba so padale prve redke kaplje. Odločil se je, da se bosta umaknila. Volkar je menil, da je to poraz, on pa ga je tolažil: »Večkrat smo v zmoti. Marsikateri trenutni poraz je v resnici zmaga.«
Pod steno, ko sta odhajala, se je Klementu utrnila misel na dekle. Kaj bo pomenilo njej, če bo napravil novo smer v zahodnem stebru? Ali ga bo občudovala? Ali pa se ji bo zdelo, kot če bi dobil otrok nagrado za šolsko nalogo? Ali ni nekoč rekla svoji prijateljici, da tisti, ki plezajo, niso povsem normalni… Njemu si tega ni upala reči, ker je vedela, kaj mu pomenijo gore. Toda komu na čast naj osvaja steber? Svojemu samoljubju? Neki novi ljubezni? Drugim za prestiž? Ali kar tako, da bi drugim pokazal pot, kje lahko preplezajo steno? Nekoliko globlje sta zagledala človeka, ki ju je opazoval z daljnogledom. Ko sta šla nedaleč mimo njega, se je naredil, ko da ju ni videl. Strmel je v steno, prav tja, kjer sta prej plezala. Juga je zaskrbelo. Sloki? Ta je nevaren… Zakaj ogleduje steber? Najbrž ga tudi on namerava preplezati. »Zdaj ne bom več miren…«
Naslednjega dne sta se z Volkarjem vrnila v steno. Sklenil je, da bo v družbi prijatelja, ki ga bo varoval, izsilil prehod čez nevarna in gladka mesta. Nevoljna sta se, obuta v plezalnike, spopadla z gladko in trdo navpično skalo. Vse, kar ni bilo čvrsto, je tod obrusil plaz in odneslo padajoče kamenje. Kot vsakokrat, kadar je bil v stebru, sta tudi tokrat prilezla k previsnim ploščam, ki so jima zaprle pot.
Čeprav je bilo navidezno nemogoče, se je Jug lotil previsov. Na izbočenem mestu je visel nad prepadom v bolestni drži, dokler si ni do krvi rami rok in so ga začeli v noge prijemati krči. Klina ni mogel zabiti… Volkar je opazoval od spodaj. Med njima je visela skoraj cela dolžina vrvi. Prosil ga je naj odneha. Vedel je: če mu spodleti in omahne, bo padel nič bliže kot na oni svet.
Težko sivo nebo je leglo na robove siten in se nižalo. Tudi iz dna so se svedrale megle. Iz daljave je votlo odmeval grom. Klement še ne bi odnehal, če ga ne bi bile redke, debele kaplje odvrnile od nadaljnjega plezanja. Prihajalo je neurje. Zato sta se oba odločila za sestop.
V spodnjem delu stene, kjer je nad grapo visela orjaška streha, sta zagledala človeka. Tudi on je šel vedrit pod skalnato lopo. »Sloki! Kamorkoli greš, zagotovo naletiš nanj!« je nejevoljno dejal Jug Volkarju, ko sta odložila nahrbtnika, da bi sedla. Nista se še umirila, ko je Sloki priplezal za njima in jima voščil dober dan. Malomarno je odložil nahrbtnik z vrvjo. Za pasom mu je zažvenketal šop klinov.
»Kaj pa ti iščeš spet tu?« ga je s pikrim glasom vprašal Jug in se zazri vanj z zelenimi, prebadajočimi očrni.
Sloki je zdržal njegov pogled. Tudi njegov glas ni skril zaničljivosti, ko je odvrnil: »Če dovoliš, doktor, ta steber bi rad preplezal. V načrtu pa imam še to čudovito grapo. Vzpel sem se že skoraj na polovico, le še nekaj težav je, potem pa se pod vrhom odpre. Mislim, da tudi s stebrom ni večjih težav v zgornjem delu…«
»Stebra ne boš preplezal,» mu je prepričljivo dejal Jug in poudaril: »V sredini so neprehodna mesta.« Sloki sé je nasmehnil: »Ne za vsakogar, Jug! Morda zate… Majhen si, premalo visoko sežeš z rokami v previs… Nimaš dovolj klinov in poleg tega te je sram, da bi s klini natolkel nevarno mesto… Kar je tebi za malo, je drugim v čast!«
