Primorski dnevnik, 16. marec 1974
Klement je požrl grenko slino, žalitve pa ne. V osti je začutil nekaj resnice, zato ga je toliko bolj ostro zavrnil. »Kaj ti veš, kod jaz pridem in kod ne pridem! In tudi tega ne veš zakaj nekod pridem in drugod ne pridem preko…«
»Čez ta steber že ne prideš! Saj sem te že nekajkrat opazoval in videl sem, kje te skale ne spuste naprej. No, pa še sam si dejal, da je steber nepreplezljiv! Seveda… po tvoje… po moje pa je preplezljiv!«
»Čuj, Sloki! Kaj to tebi mar!?«
»Prav toliko mi je mar, kot tebe zanima, kaj delam v tej steni — ko da bi bila tvoja! Nisem iz tvoje garde prijateljev smrti, da bi mi ti ukazoval, kdaj, kje, kako in zakaj naj plezam? Sem eden od tistih, ki za svoje dejanje ne potrebujejo ne pobud ne kritik ne pohval. Nisem odvisen od tvojih vzrokov in idej, ne od tvoje volje!«
Klement je bil presenečen nad drznostjo tega človeka. Srečal je dokaj nesramnih ljudi. Z njimi je navadno odpravil na kratko. Zdaj pa je doživel tako hladnokrven in odkrit napad, da je komaj prišel do sape. Da bi se izvil iz precepa, se je odločil za protinapad.
»Kdo pa si ti, Sloki? Ko si tako čez vse… Kaj iščeš v gorah, kar bi bilo nam neznano?«
»Nič, kar bi bilo neznano tebi. Samo tebi in tvojim je nedosegljivo. Iščem nebrzdano svobodo… Iščem to, česar ni in ne bo v dolini nikoli več. To pa ni tisto, kar iščeš ti,« je izzivalno odvrnil Sloki in si prižgal cigareto. Goro nad njimi je oplazil val oblakov. Tema se je zgrnila v grapo. Potem je padel skoznjo jezik žarečega ognja, se razcepil in treščil na skale. Zaslepil jim je oči in jim vzel besedo. Težke bele zavese so jih v trenutku zagrnile. V grapi pod njimi je zaklokotala voda, kot bi se nekje v steni rodila reka.
»Če nočemo, da nas pobijejo strele,« je rekel Jug «odvrzimo vse železje!«
Tudi Slokemu ni bilo do tega, da bi ga pokončala strela. Brž so navezali na njegovo vrv cepine, kline, kladivo in vse skupaj spustili v greben pod seboj. Sedli so na nahrbtnike in strmeli v treskanje, zaviti v oblak vodne pršavice.
Ko se je nevihta rahlo polegla, se je Jug lotil Slokega. »Slišal sem že, da imaš čudne nazore o gorah in o plezanju… In tudi, da nihče noče plezati s tabo… Morda je to razlog, da se delaš drugačnega…»
»Motiš se, Jug. Jaz nočem plezati z nikomer. Toda marsikdo bi rad plezal z menoj, če bi imel ti danes mene s seboj, bi bila sedaj na vrhu stene! Jaz bi se stegnil tam, kjer si bil ti prekratek…«
»Ne bodi nadut! Ne žali brez potrebe Volkarja, mojega prijatelja… Kdo ve, kje bi se ti stegnil in kje obrnil!«
Sloki je povlekel nekaj dimov, se obrnil k Volkarju in dejal prizanesljivo: »Saj nisi užaljen? Kaj more človek za to, če česa ne zmore?« Potem se je obrnil k Jugu: »Ti pišeš in govoriš, zato te poznam bolje kakor ti mene. Profesor in doktor filozofije si, zato ne misli, da imaš vse prav, drugi pa nič. Marsikaj je še nerazložljivega. Ne misli, da tisti, ki molče ali ne izražajo svojih misli na papirju, ne čutijo! Morda doživljajo še več in pristneje kot ti! Marsikaj imaš prav, kar se tiče plezanja, toda nekatere tvoje ideje so mi zoprne in nesprejemljive.«
Jug se je radovedno ozrl vanj, zakaj čedalje bolj ga je zanimalo, kaj je v tem človeku, ki sili vanj z neprikrito ihto. »Prav zanima me, v čem sem zate nesprejemljiv.«
»Oprosti, Jug! Govoril bom odkrito, samo tako sem navajen in nič drugače. Nekakšen mesija hočeš biti! Voditelj in odrešenik! Plezaš, v resnici pa največkrat plavaš v oblakih. V nasprotju si z mojo željo po nebrzdani svobodi, ker kar naprej pridigaš o zakonih dolžnosti in odgovornosti! Pridigar si! Čemu govoriš o vesti in grehu? Čemu nenehno poudarjaš svojo težnjo po popolnosti, ki naj bi bila cilj človeka in smisel njegovega razvoja? Svoj red nasilno vcepljaš vase in ga vsiljuješ družbi, ne da bi imel potrdilo zanj. Čemu se mučiš brez potrebe? Če ti je to v slast, jo uživaj sam! Pusti nas, da rastemo vsak po svoje kakor drevesa!«
»Saj vas pustim! Kdaj pa sem že tebi vsiljeval svoje nazore?«
Jug je na napad odgovoril z umikom. »Nič nimam proti tvojim nazorom in tvoji resnici. V čem pa jih ti potrjuješ? Ali kdo drug?« je nadaljeval strpno, s poklicno radovednostjo, da bi nasprotnika, ki se nekje še skriva, zvabil na bojišče ter ga potem obkolil in potolkel.
V steni je zavel veter. Zažvižgalo je na kamnite piščali. Nekje nad njimi, visoko zgoraj se je sesulo kamenje. Skale so v velikih lokih treskale nad njimi v grapo. Zavili so se v vetrovke in iz varnega zavetja gledali igro naravnih sil. Sloki je odpel čutarico in ponudil. Vsak je popil nekaj požirkov črne kave. Tako se je zdelo, da je napetost med njimi minila. To, da sta sprejela prijaznost Slokega je pomenilo, da sta za normalen pogovor v teh nenormalnih okoliščinah.
Sloki je kadil. Modre svaljke dima je puhal med dežne kaplje in razlagal svoje nazore bolj strpno. Zapekla ga je vest, ker se je Juga lotil preostro. »Tako mislim, Jug, da si bova na jasnem: mi planinci, posebno plezalci, imamo v duši nekaj skupnega in nekaj, kar nas ostro loči. O tem sem razmišljal morda večkrat kot ti. Vsi imamo radi gore. Vse nas navdaja želja po lepoti, po boju in tveganju, po izzivanju usode, več ali manj si želimo, da bi se srečali s smrtno nevarnostjo in jo obvladali, ker si v resnici želimo življenja. Vleče nas meja neznanega in še marsikaj drugega, o čemer si ti pisal…«
»S tem skoraj soglašam… toda povej kaj o tistem, kar nas tako ostro loči!«
»Če že hočeš, takoj! Bistveno, kar nas loči, je to, da imamo za tisto, kar delamo, vsak svoj vzrok, za katerega največkrat tudi sami ne vemo… Se ti ne zdi tako?«
»To ni slaba misel,« je dejal Jug. Cinik, o katerem so se pogosto pogovarjali, ga je vse bolj zanimal »Veš, Jug, večkrat sem ti že hotel povedati, pa ni bilo prave priložnosti in menda me tudi razumel ne bi Tvoja zamisel, da bi v stenah vzgojil človeka popolnosti, mi ne gre v račun. Veš, tudi sam bi rad v to verjel, pa ne morem človek le smrtno in nepopolno bitje, če bi popolnost, s katero si ti obremenjen, proglasili za smisel človeškega obstoja, bi moral človek postati bog. Jaz pa ne verujem ne v boga ne v hudiča in ne v človeka. Vsakdo, ki bi bil resnično močan in sposoben vsiliti svojo voljo, svoj okus in svoje vrednote drugemu, bi predpisal svojo popolnost in potem bi se ljudje, kot se še vedno, pobijali med seboj za to, čigava popolnost je prava in odrešilna. In kaos bi se nadaljeval!… Največja neumnost pa bi bila, če bi ti zmagal kot družbeni reformator,« je spet naravnost udaril Sloki.
»Nagnal bi množice v stene, vzgajat se v popolnosti! Koliko mrtvih bi ležalo v grušču! Toliko, kot je odkrušenega kamenja! Takrat mene gore ne bi nikoli več videle! Smrdel bi od tvoje želje po absolutnem! Sprehajal bi se po poljih…«
