Primorski dnevnik, 17. marec 1974
Jug ga je ravnodušno gledal in vprašal: »Kako misliš? Če bi se človek vrnil k naravi in bi se vzgajal na njenem izvoru, ali bi bilo to zanj škoda ali korist? Zdi se mi, da ti preveč poenostavljaš in posplošuješ. Poleg tega pa niti ne veš, kako si predstavljamo urejeno družbo in človeka v njej!«
»Povedal sem ti samo to, kaj mislim o tvojem osnovnem načelu, o poti k popolnosti, čeprav se ne navdušujem preveč nad ljudmi, jih ne proglašam za čredo zverjadi, ki se kolje med sabo za večji košček plena… Včasih se mi celo smilijo. Jaz ne bežim pred ljudmi v gore, morda se v tem razlikujeva … Jaz bežim pred samim seboj… Vidiš, Jug, če hočeš, da sva odkrita: ti hočeš biti v gorah velik, jaz pa pozabljen …«
Jug se je vznemiril, ker ga je zadel na občutljivo mesto. Skoraj zakričal je: »Lažeš, Sloki! Lažeš! Sebi in drugim lažeš! Zakaj pa si prišel plezat v ta steber, v katerem še ni bilo človeške noge? Zato si prišel, da bi vsi videli, da si ga ti preplezal! Zakaj oznanjaš, da prideš na katerikoli vrh dve ali tri ure pred vsakim najboljšim planincem? Čemu zvončkljaš s klini okoli pasu in postopaš z vrvjo čez ramena, če ne zato, da bi vsi videli, da si eden tistih, ki se ne ustrašijo stene? Si se vprašal, zakaj ne marajo plezalci hoditi s teboj? Zato ker vsakega ženeš s svojo hitro hojo, dokler ga ne upehaš in mu pokažeš, da je slabši od tebe in da si ti bolj močan!«
»Prekleto si me uščenil! Pa ti bom izmuznil glavo iz prijema! Veš, Jug, zakaj sem prišel pod ta steber? Izjemoma bom odkrit…«
»Kako, ali drugače nisi?« ga je naglo presekal Jug.
»Ne, nisem! Ni mi za to, da bi komurkoli odkrival resnice, do katerih sem se z muko prikopal, če nimam za to posebnega namena. Resnica je moja osebna zadeva, ki jo izražam le takrat, kadar je meni po volji in prav in če me kdo izzove!«
»No, Sloki, če sem te izzval, čemu si prišel pod steber?«
»Če me že vlečeš za jezik, ti bom povedal: samo zato, ker bi me veselilo, če bi ga preplezal pred teboj. Če se ne bi zaganjal vanj ti, se tudi jaz ne bi!«
Jug je osupnil. Ali je mogoče, da nekdo tako ravnodušno pove svoj skriti nagib? Sloki pa je izrabil njegovo očitno zadrego in nadaljeval: »Jug, doktor filozofije si, toda v resničnem življenju se boš moral navaditi še na kaj drugega, kot piše v knjigah, in na kaj drugega, kar zraste v tvojih izkušnjah. Ljudje smo in ne angeli. To, da so gore visoko in blizu nebes, še ne pomeni, da so gore nebesa. Sam rad govoriš o zverjadi. Meni verjemi, s teboj sem iskren, ker si dovolj močan, da nosiš resnico: človek razpolaga v gorah s tem, kar prinese s seboj iz doline, s to razliko, da se vse, kar je v njem, okrepi do velikanskih razsežnosti. Dobro postane boljše, slabo slabše, kdor prihaja v zlu, se mu zlo razbohoti. Nesreča se spari z nesrečo. Ti ne boš nikoli razumel, zakaj je najboljši trentarski lovec streljal na Zlatoroga, zakaj se mu je vse dobro, čemur je služil, v trenutku spremenilo v zlo, ki ga je pogubilo.»
»Ne ukvarjam se ne z miti ne s pravljicami. In tudi z lovom ne. Ukvarjam se s stvarnim človekom in dejstvi o razvoju njegovega duha. Dejstvo je, da nisi preveč vljuden. Jasno si mi povedal in brez sramu, da si prišel zato, da mi ukradeš smer. In še pričakuješ, da ti bom za to čestital? Opazoval si me, da bi plezal od tam naprej, kjer sem se jaz ustavil… O tem bom moral še razmišljati…«
»Veseli me, da te to jezi. S tem, ko se bojiš, me priznavaš, čeprav se čutiš vzvišenega nad vsemi. Zame je dobro vsako priznanje, ne glede na to, s kakšnim namenom in nagibom prihaja. Saj priznanje nekoliko poniža tistega, ki ga je izrekel, poviša pa onega, ki mu je namenjeno.« V očeh je zaigral Slokemu sijaj zmagoslavja, ko je videl jezno žareče zelene Klementove oči.
»Kajne, Sloki, ti nimaš nobenega sramu? In nobenih predsodkov?!«
»Res! Nobenega sramu! Nobenih predsodkov! Zakaj pa naj bi me bilo sram, če bi ti vzel nekaj, kar sploh ni tvoje? Po zakonu narave bo boljši tisti, ki bo ta steber prvi preplezal…«
Jug se je zazri v njegovo oglato brado, iz katere je vela nevarna napadalnost, in ga izzivalno vprašal: »Sloki, misliš, da si boljši od mene?!«
Ta je mirno odvrnil: »Ne boljši, Klement Jug! Po tvoji lestvici vrednosti se jaz ne merim. Prepričam pa sem, da sem daljši! To pa je v prestopu na gladke plošče in za zmago nad previsom bistvena prednost!»
Jug je obmolknil. Zastrmel se je v svetlikanje strel v viharnih oblakih. Zdaj ni več treskalo, samo bliskalo se je bolj pogosto in oblaki so se kot ladje razbijali na kljunu Sfinge, čudna žalost in razočaranje sta mu zalivala srce. Mislil je, da je v gorah varen pred hijenami in zverjadjo. Pa glej, tudi tu jih lahko srečuješ na vsakem koraku, če le pogledaš globlje v človeka … Sloki je kadil, gledal v zavese dežja in govoril, kot bi bral Klementove misli: »Ljudje ste čudni. Bojiš se, da ti ne bi kdo ukradel smeri, če gams pade čez steno — čigav je? Če ga prva najde lisica, je njen, če pride kuna, je kunin. Sicer pa pridejo krokarji in kavke. Toda če pride orel, morajo vsi stran, dokler si ne napolni trebuha… Zakaj pa bi bili v gorah sentimentalni? Poskusil si… če ti ni šlo, naj poskusijo drugi… če ne bom jaz preplezal stebra, bodo prišli Nemci. S svojo tehniko zlahka pridejo čez te plošče…«
»Nisem ti rekel, da ne smeš v steber. Kar pojdi! Samo to se mi ne zdi prav, da z daljnogledom oprezaš po moji smeri…«
Na Jugovo nevoljo je Sloki odvrnil povsem ravnodušno: »Saj te ne gledam le jaz! Gledala te je tudi Vahica! Ženska ve vse, kar se dogaja v steni. Vse nese na nos Čopu, še toplo. Njega se boj, ne mene! Jaz bom poskusil enkrat, dvakrat, če me tiste gladke plošče odvrnejo, ne bom mnogo tvegal. Nisem trmast in tako skregan sam s seboj, da bi se skušal prisiliti čez. Ne!«
»Zakaj naj bi se bal Čopa?« je vprašal Jug, zdaj že prepričan, da so Slokega, kot navadno, le besede. Kako je s Čopom, je vedel sam. Zanimalo pa ga je, kaj bo Sloki odgovoril.
»Vprašuješ? Čop je mnogo boljši plezalec od tebe, od mene in še od mnogih drugih. Ima vrline, ki jih mi, ki živimo v mestu, ne premoremo. Ne samo, da je goram blizu, on z njimi živi. Pobira premrle čmrlje, omagane ptice, gleda, da ne bi pohodil rože. Skali je prilagojen kakor gams. Mi vsako poletje porabimo precej časa, da nam mišice otrde. Njemu jih vsak dan krepi stroj! To je plezalec, ki mu kmalu ne bo enakega v naših stenah. Vso prednost, ki jo ima tvoj razum, nadomesti on v skali z nagonom… Zato se boj njega, ne mene!«
