Vršac (2194 m) je s Prehodavcev komaj opazen, skoraj neopazen člen zahodnega grebena Kanjavca. A pogled iz Zadnjice razkrije povsem drugo podobo: samostojno, ponosno trdnjavo, ki se dviga več kot tisoč metrov nad zatrepom doline. Ta kontrast med nežno jezersko pokrajino in strmo, razčlenjeno steno je zaznamoval tudi zgodovino plezanja v tem delu Trente.
Prvi znani obiskovalec Vršaca je bil Valentin Vodnik, ki je leta 1795 spremljal grofa Hohenwarta na raziskovalni poti po Dolini Triglavskih jezer. Ljudsko izročilo pravi, da je prav tam nastala njegova »Oda Vršacu«, zato se je vrh dolgo pojavljal tudi kot Vodnikov vršac. A plezalci so ga začeli zares odkrivati šele mnogo pozneje.
V knjigi Naš alpinizem iz leta 1932 je zapisano, da je stena nad Zadnjico še nepreplezana. Nedvomno so bili v spodnjih delih že prej doma domačini – Trentarji, ki so tod gnali gamse. Še pred leti je bila vidna stara jeklenica, pripeta na podrt macesen, ki je označevala enega od njihovih prehodov. Ta svet je bil divji, strm, neizprosen – in prav tak je ostal tudi za plezalce.
Po drugi svetovni vojni je stena končno dočakala prve prave raziskovalce. Ceklinova naveza je v več etapah preplezala spodnji del stene, odprla prehode in začrtala smeri, ki so postale izhodišče za vse poznejše vzpone. Nekaj let zatem sta Jože in Tine Mihelič s soplezalci dodala nove smeri v vršni glavi, med njimi Centralno smer, ki je postala priljubljena klasika.
Pozimi 1974 je stena dobila tudi prvo zimsko prečenje: Rupar, Schlamberger, Jeromen in Rajar so v štirih dneh preplezali Levo Ceklinovo smer.
V začetku osemdesetih let se je stena znova prebudila. Novi rod plezalcev je v njej našel prostor za visoko šolo plezanja. Vršac je postal prizorišče drznih vzponov, novih smeri in variant, ki so steno potisnile iz osame med najbolj priljubljene v Trenti.
Posebnost sten Vršaca je, da so v njem plezale štiri bratovske naveze – Biedrzycki, Humar, Mihelič in Podgornik. Med smermi je izstopala Puntarska smer Humarja in Rejca, ki je ponujala zahtevno plezanje čez celotno steno v njenem desnem delu.
V steni so se podpisali tudi Gantar, Kozorog, Svetičič, in seveda Franček Knez, ki je skupaj z Marjanom Frešerjem leta 1986 preplezal eno najtežjih smeri v steni – Smer norosti. Mojstrovino, ki kljub številnim poskusom še danes, štiri desetletja pozneje, nima ponovitve. Podor mogočne vstopne luske leta 1991 je prehod še dodatno otežil, a tudi poskusi po podoru so se končali tam, kjer so se vsi predhodni.
Solo vzponi Slavca Svetičiča so poglavje zase – drznost, ki je presegala običajne okvire. Med ženskimi navezami je izstopala Miranda Ortar, ki je v družbi različnih soplezalcev opravila vrsto težkih ponovitev, pogosto z Darkom Podgornikom.
V steni je nastala tudi tehnična mojstrovina Onkraj resničnosti Kozoroga in Šerbeca, ki sta jo prosto ponovila Kajzelj in Jamnik.
Primorske stene: Zaprti oddelek
Zaprti oddelek: mojstrovina, ki je čakala 13 let
Leta 2013 sta Luka Krajnc in Tadej Krišelj v steni Vršaca splezala smer Zaprti oddelek (IX-/VIII+, 400 m). Smer poteka med Smerjo norosti in Centralno smerjo, v spodnjem delu po zelo resnem terenu, kjer je skala slaba, lusk veliko, a se da zabijati kline. Višje se skala izboljša, možnosti za varovanje pa ne.
Smer se v zgornjem delu dotakne Smeri norosti, jo preči, nato pa izstopi levo od nje. V smeri je ostalo sedem klinov, plezanje pa zahteva povečan komplet metuljev in dobro mero mirne glave.
Dolga leta je ostala brez ponovitve. Do letos.
Gašper Pintar in Urh Primožič sta 9. avgusta 2026 opravila prvo znano ponovitev Zaprtega oddelka. Vstopila sta ob osmi uri zjutraj, na vrhu bila ob devetih zvečer. Smer ju je zaposlila ves dan.
Primožič je zapisal: »Dolg dan v dolgi steni z mojstrom Gašperjem. Ne vem, kako bi to smer preplezal brez njega. Tadej Krišlje in Luka Kranjc vsa čast za smer.
Beta za smer bi bil definitivno tagline, ki ga midva visna vzela, saj sva podcenjevala težavnost. Detajl z nahrbtnikom je bila svoja izkušnja. Vsa čast Pintiju, ki ga je sajtal in zraven zabijal kline.
Smer je avantura. Če bi bila dobro nabita, bi zagotovo dobila kakšno ponovitev več. Midva sva pustila ene par klinov, tako da smo na dobri poti. Med plezanjem po Ceklinovi mi je pogled uhajal Onkraj resničnosti. Kako nora linija je pa to!?«
Med plezanjem sta našla tudi star klin s pomožno vrvico – ostanek vzpona iz leta 1983, ko sta Robi Rot in Slavc Svetičič križarila med smermi v vršni steni. Slavc se je v zgornjem delu preprosto razvezal in odplezal naprej; Rot je ostal sam in lahko je le gledal za njim. Klin je ostal tam več kot štiri desetletja.
.jpg)
Izziv, ki ostaja: Smer norosti
Peter Podgornik pravi, da je med vsemi smermi v steni Vršaca še ena, ki ostaja simbol neponovljive mojstrovine: Smer norosti (VIII, 400 m), ki sta jo leta 1986 preplezala Franček Knez in Marjan Frešer. Kljub številnim poskusom – tudi zimskim – smer nima ponovitve. Podor vstopne luske je prehod še otežil, a tudi poskusi po podoru so se končali tam, kjer so se vsi predhodni.
Smer norosti je ostala izziv, ki že štiri desetletja čaka na ponovitev. Vršac pa ostaja stena, ki raste s plezalci – in plezalci z njo.
