Primorski dnevnik, 19. marec 1974
Jug je vstal in se sprehodil pod preveso. Veter je prinašal pršenje dežja, ki je ponehaval. Vedel je, da skuša Sloki skuhati med njim in Čopom razdor. »Čopa poznam. Morda je tak, kakor praviš. Je pa tudi drugačen. Pravil mi je, kako sta se s Stanetom izvlekla iz stene. Vem pa, da ni takšen, da bi tovarišu ukradel smer. Zato ne, ker si zna novo smer tudi sam poiskati in jo preplezati.«
»No, prav, Jug! Ti misli svoje, jaz bom svoje. Vidim, da si lastiš nekakšno posebno pravico plezanja v tem stebru. Zdiš se mi podoben moškemu, ki se mu ženska dvakrat nasmehne, pa misli, da je samo njegova za večno in da se ne sme nasmehniti nikomur drugemu več!«
Juga je spomin na žensko dregnil v rano, ki se je komaj zaprla. Dovolj mu je bilo razgovora. Zato je odsekano dejal: »Pustimo zdaj to! Dovolj je besed! Dež je ponehal, lahko gremo!«
Pobrali so opremo, jo spravili v nahrbtnike in sestopili iz stene. Volkarja je bolela noga. Poslovil se je od Klementa in odšel v dolino.
Zdaj je bil Klement spet sam. Prijelo se ga je rahlo malodušje. Vračalo se je razočaranje. Nekaj je pripomogel tudi Sloki s svojim ostrim jezikom. Sicer se ni izogibal ljudi, s katerimi se je moral boriti. Nasprotno! Ob njih je rastel, utrjeval svoja spoznanja ali pa jih menjal. Približeval se je višji resnici. Tudi s tem, da ima resnica več obrazov, se je že sprijaznil. Vedel je, da mora preboleti razočaranje v ljubezni in spremeniti silo, ki jo je v njem prebudil odpor do dekleta, v nekaj drugega.
Po večerji je Sloki prisedel k njemu in rekel: »Doktor, oprosti, če sem ti rekel nekaj preveč in kaj čez čast. Takšen sem, da rad usekam naravnost. Zgodi se, da tako tudi kaj izvem, kar sicer ne bi.»
»Nič zato, Sloki. Bodi pomirjen. Dvomi o vsem je, osnovno filozofsko stališče. Zakaj ne bi poslušal tvojih dvomov, če se moram soočiti s svojimi? Kar pomaga resnici, me ne dolgočasi. Bil je prav zanimiv pogovor…«
»Me veseli,» se je skušal prijazno nasmehniti Sloki.
»Nekaj bi ti rad predlagal, Jug. Sam si ostal. Potegniva smer čez ta steber… Dolg sem…«
Jug ga je ošvrknil z nezaupljivim pogledom. »Ne samo dolg, Sloki, tudi težak si! Premalo se še poznava, da bi se lahko navezala na vrv in zaupala drug drugemu v prvenstveni smeri!«
»Nič zato, doktor. Oprosti, pa brez zamere, če nočeš, jo bova preplezala morda s Čopom…«
»Nič nimam zoper,» je odvrnil Jug z ravnodušnim glasom.
»Preplezaj to smer s komerkoli, če hočeš. Z menoj je ne boš!«
Joža in Tinca sta se po Tominškovi poti vračala s Kredarice. On je nosil ogromen nahrbtnik, ona pa samo jopico, s katero se je ogrnila, kadar sta sedla in počivala. Kjerkoli sta hodila, je vedno tovoril on. čeprav se mu je ponujala, da bi tudi sama nosila, ga je bilo sram, da bi ji kaj naložil in ji vzel veselje do gora. On je bil utrjen od dela in neprestanih hoj in plezarij, ona pa nežna in krhka, prav nič ustvarjena za boj s skalami. Pač pa je bila za vse drugo, kar pritiče ženski. Hodila je za njim in občudovala njegovo moč, prijaznost in ustrežljivost, kakršne še ni videla pri nobenem moškem. Doma v gostilni je imela priložnost videti pijance vseh vrst, na Dunaju, kjer je hodila v šolo, pa polizane mestne moške, ki so se zaman sukali okoli nje. Ko se je minulo jesen vsa srečna vrnila domov, sta se z očetom skoraj sprla. Zameril ji je, da je bila zdoma nekaj dni več, kot sta se domenila. Razdražila ga je tudi s tem, ker mu ni mogla povedati nič gotovega, kaj bo z njima. Kratko malo si je izmislila, da sta poroko prestavila na naslednje leto. Nekajkrat jo je obiskal kar tako, po svoji navadi, prišel je ponoči in odšel z nočjo. Vedela je, da ga pohodi čez mejo in gore stanejo mnogo truda, da so nevarni. To jo je še bolj priklepalo nanj. Njegovi obiski so ji vsakokrat vzburkali kri in podžgali željo, da bi ga osvojila za vedno. Hotela ga je vzeti dolini, prijateljem, materi, tovarni in steni, da bi bil samo njen. Za ta svoj cilj je bila pripravljena žrtvovati vse.
Prvič se je zgodilo, da jo je pripeljal domov in jo predstavil materi kot svoje dekle. Po poti je premišljala o vtisih. Drobna ženica ni skrivala svoje ljubezni do sina. Sprejela jo je prijazno in jo opazovala z nenarejeno radovednostjo. Njene oči so visele na vsakem njenem gibu in zdelo se ji je, da premleva vsako njeno besedo, da bi doumela, koga ima pravzaprav pred seboj. Joža pa se je kar šalil. Obujal je spomine, kako ga je skrila, mu rešila življenje, za kar ji je bila mati globoko hvaležna. Vedela je, da ga bo težko odtrgati od doma. Bil je preveč zadovoljen s tem, kar mu je dalo življenje. Prav nič mu ni bilo do tega, da bi postal posestnik, gostilničar. in da bi kaj napredoval. Mati ji je povedala, da je njen sin gospod. Ko pride iz tovarne, ga čaka vse pripravljeno, da se umije, naje, potem se preobleče, si zaveže kravato in gre, kamor ga je volja. Brez vsake obveznosti, brez odgovornosti — svoboden je kot ptica v gmajni… Poleg tega da ga v mestu cenijo in spoštujejo. Mati in on sta jo prepričevala, naj bi še počakala s poroko — kaj da bi si na mlada leta nakopala skrbi z otroki in z vsem, kar priklene človeka na stvari, ki se jih v mladosti najbolj otepa…
Bilo pa je nekaj, kar jo je pritegnilo. Mati ni mogla skriti, da tudi ona skuša sina vsaj malo odtrgati od gora in da bi ga raje videla v njenem naročju, kot da teden za tednom trepeta, kdaj bodo prišli njegovi prijatelji z novico, da se je ubil v hribih. Ko je materi ukazal, naj pripravi nahrbtnik za dva, se je hudovala: »Kako neuvideven si! če si tako neumen, da samega sebe mučiš po gorah, vsaj temu dekletu prizanesi! Ali ne vidiš, da je prešibka za v skale? Raje jo pelji na Bled ali v Bohinj!«
Nič si ni dal dopovedati. Trmasto je zagotovil: »Mirujte, mati! Tinca bo plezalka, kot sem jaz! Takšna, da se ji bo čudila vsa dežela! Ali ne bo to nekaj imenitnega?«
Mati pa je zmajevala z glavo: »Saj si ob pamet! Bosta oba trapala po hribih? Kaj pa dom in otroci? Kdo bo za to skrbel? Ženska sodi v kuhinjo, k štedilniku.«
»Saj zna tudi to, mati. Tudi šolo ima in za to še druge lahko uči, ampak ona bo tudi gornik! Jaz sem njen profesor, jaz, gorski vodnik! Ona je moja prva stranka, ki jo jutri zastonj popeljem čez steno! In kdo ve koliko jih še bo…«
