Primorski dnevnik, 20. marec 1974
Vse bi bilo lepo, vse, čeprav se ji je občutek strahu in odvratnosti nad globinami večkrat povrnil. V njegovih rokah je bila povsem vama. Varna na vrvi. Mislila je da se ji ne more prav nič zgoditi. Brez posebnih težav je zmagala plezarijo v slovenski smeri. Na vrhu, ko je ležala vsa stena s svojimi grapami pod njima in se je pred njima raztegnil sneg ledenika, ji je dejal, kot se spodobi, da reče vodnik klientu. »Odlično ste plezali, gospodična! Kar tako naprej, pa ne bo pred vami varna nobena stena!« Potem je stegnil roko. »Kaj pa plačilo za vodnika?«
Objela ga je in nekajkrat poljubila. Bila je srečna. Ne zato, ker je premagala tisočmetrsko steno, temveč, ker je bilo konec strahu, prepadov, pa tudi napornega telovadenja po skalah, kar ji pač ni nudilo posebnega užitka. Mislila si je: Naj ima veselje. Ko se bova poročila, bo konec vodniške šole. Po prvem otroku bom že našla izgovor, da se mi ne bo treba na smrt mučiti po strminah, spati v vreči in prenašati nemir planinskih koč. Spala sta na Kredarici. Ponoči pa se je zgodilo nekaj, kar je zarezalo v njene načrte prvi dvom. Iz njenega objema je moral oditi v mrzlo noč. Zbeganih glasov turistov in oskrbnika, ki je prišel iskat ljudi za reševanje ponesrečenega vodnika ni razumela takoj. Pravili so, da se je nekdo ubil in da je bilo slišati obupane krike na pomoč nekje z roba prepadov na ledeniku. Strmela je skozi okno in gledala vrsto mož z baklami. Po zlizanem snegu so odhajali na pomoč v temo. Ni mogla spati. Prvič jo je resno zaskrbelo zanj.
Ponesrečenca so našli šele naslednje jutro. Tudi ona je bila med gručo planincev, ko so ga reševalci prinesli zavitega v juto z roba ledenika, če ga vsaj odgrnili ne bi! Vso pot se ji je prikazoval njegov lepi obraz s presekanim čelom, okrvavljen život s posneto kožo in polomljenimi rokami. Videla je, da je tudi Joža prizadelo.
Kadar sta počivala, je bil z njo nenavadno nežen. Nič ni govoril kot po navadi o osrednjem stebru stene in o svoji smeri, čeprav sta jo gledala vso pot, ko ste se spuščala proti dolini.
V Aljaževem domu je oskrbnik Torkar vlekel harmoniko in izvabljal iz nje otožne in vesele zvoke. Soba je bila zadimljena, obrazi razigrani in polni pričakovanja. Ko pa je Joža povedal Torkarju novico o ponesrečenem vodniku na Kredarici, je harmonika onemela, šušljaje je šla novica od ušes do ušes, in dobra volja je na mah splahnela. Ob gorski nesreči se vsakdo ob smrti drugega spomni nase. Danes meni, jutri tebi… Kdove kateri plaz, katera skala se bo utrgala in ti vzela življenje … Pa tudi tega ne veš, katera stopinja ti bo zdrsnila.
V sobi je v kotu sedel Klement. Zagledal je Joža in Tinco. Vstal je in ju povabil k mizi. Podali so si roke in sedla sta k njemu. Med Čopovim pripovedovanjem se je resnobni mladenič z žalostnim obrazom zazrl v dekle z zanimanjem, podobnim občudovanju. Ko je bil Joža z žalostno zgodbo pri koncu, je Jug dejal: »Ljudje so vedno in povsod na vse bolj pripravljeni kot na smrt. Samo poglejte jih! Ta hip so kot mokra perjad! Že jutri pa bodo pozabili. Potopili bodo skrbi v vinu, zabavi in šalah. Zbežali bodo pred tem, kar jih zasleduje povsod. Zatisnili bodo oči in ušesa, da ne bi videli sence, ki jih od daleč sesipa v prah, da ne bi slišali živali, ki brusi rog, da bi prebodla njihovo žilo in jim spustila kri… Kaj je življenje? življenje je popotovanje v smrt…«
»Seveda je, kam naj bi pa šli drugam? Toda, kaj bi se bali smrti, Klement? Povej temu dekliču, da se je mi plezalci ne bojimo! Saj zna vsaka stara baba in otrok umreti, pa ne bi mi?!«
Jug je sklenil koščene prste in ne da bi odmaknil pogled od Tince, dejal: »Joža ima prav. Mi izzivamo smrt in usodo zato, da bi premagali strah pred njo. Samo človek, ki se ne boji smrti, je vreden vseh čudes, ki jih nudi življenje.«
»Tako je. Tinca! Danes si preplezala steno, ne da bi vsaj malo obupavala ali tožila. Doktor, povem ti, da je šla kot gams. In še kamenja ni prožila!«
Jug je pokazal zanjo še večje zanimanje. »To mi je všeč, gospodična! Čestitam vam! Preplezati steno je dejanje, ki se ga človek lahko spominja s častjo! In še s tako imenitnim vodnikom!«
Godile so ji njegove besede. Nasmehnila se je, vsa srečna: »Seveda, bil je odličen! Vsakomur ga bom priporočila!«
Tudi Jug se je skušal nasmehniti. »Prav je! Priporočite ga! Ampak svetujem vam, da ga ne priporočite vsaki! Moški pelje žensko čez steno, ženska pa ga na vrhu zapelje!«
»Oh, ali mislite, da je takšen, da bi se dal zapeljati?«
»Kot je videti, se je že dal, če vidim prav,« se je namuznil Jug in pogledal Čopa, ki si je basal pipo.
Zardela je do ušes.
Klementu je bilo všeč, da je zadel v živo. Nadaljeval je: »To ni nič čudnega, še mene bi zapeljala in marsikoga drugega tudi!«
Čutila je, kako se zeleni žar njegovih oči sprehaja po njej.
Jug se je obrnil k Čopu, rekoč: »Všeč mi je to tvoje dekle! Ne vem ravno, zakaj. Toda to je največ vredno! Drži se je in tudi vi se držite njega. Redko se najdejo ljudje, ki so se rodili drug za drugega in ki lahko živijo drug z drugim. Gore in stene moškega in žensko večkrat razdružijo, kot pa združijo.«
»Naju združujejo ali ne, Klement?« je hitro rekel Joža. »To se še ne ve. No, zdi se, da vaju res. Malo je žensk, ki jih mika stena. Pa to ni naključje. V golem skalovju v glavnem gospodari smrt. Ženske pa si želijo življenja.«
»Tako je, tako. Poslušaj doktorja, on ve, ker študira ljudi! Veš, Klement, jaz hočem dekle, ki bo imela rada steno kot jaz. Če se bova ujela v tem, se bova tudi v vsem drugem. Kot pravi Stane — ena duša v dveh telesih… To je prijateljstvo in ljubezen, tako je. Bodimo ljudje!«
Stisnila ga je za roko in se naslonila obenj, da bi mu pokazala svojo privrženost.
Jug tega ni prezrl in z žalostjo se je spomnil na svoje izgubljeno dekle, ki ni nikoli pokazalo takšne naravne in nežne prisrčnosti. Z otožnim glasom je dejal: »Nisem imel sreče, da bi našel žensko, ki bi mojo ljubezen do gora delila z menoj in ki bi jim kaj lepega dodajala. Vedno sem se srečaval s takšnimi, ki so goram nekaj jemale… Mislijo, da bodo nekaj dobile, nazadnje pa izgubijo vse…«
Tinco je znova oblila rdečica. Joža je pravkar zlil vase kozarec črnine in vesela je bila, da ni opazil njene zadrege. Bala se je, da zelene Jugove oči vidijo skoznjo, da jo opozarjajo na nekaj, česar se že sama boji.
Jug pa je razlagal naprej: »Ali ne, Joža? Pravi plezalec je zaljubljen v steno in ves prevzet od nje… kot bi bil zastrupljen. Stena mu daje nekaj, česar mu ženska ne more.«
