Primorski dnevnik, 21. marec 1974
»Povečuje mu razsežnost duha v globino in širino in krepi občutljivost. To pa je ljubezen do vseh stvari, posebno do izvoljenega, tistega, po čemer težiš in do cesar se nikoli ne dokoplješ… ženska pa da moškemu nekaj, kar mu ne more dati nobena stena. Da mu lahko otroka. Z njo se vključuje v narod in z narodom v večnost. Če je ženska ljubosumna na steno, napove boj tistemu, ki jo lahko dvigne v višine, kamor se sama ne more nikoli dvigniti. To sta v bistvu dve ljubezni v eni sami — ena brez druge ne moreta shajati. Če ena umori drugo, spači človekov značaj. Pravi človek mora združevati oboje!«
Klement si je segel v kratke lase.
Tinca pa ga je — ker ni povsem razumela njegovih besed, vprašala napol zvedavo, napol izzivalno: »Zakaj nama to pripovedujete?«
Bil je presenečen. Skušal se je nasmehniti. »Morda zaradi sebe bolj kot zaradi vaju. Meni se je nekaj zgodilo… Ljubezen mi je razpadla iz podobnih razlogov … Rad bi, da se to ne bi zgodilo vama.«
Joža je zadovoljno vlekel pipo in se smejal. »Ne boj se za naju, Klement! Napravil jo bom za plezalko, da bo malo takšnih!«
»Ne razumi me napak! Dvomim, če ti bo to uspelo. So tudi izjeme, toda vse, kar sem jih doslej poznal, takšnih, ki so bile dobre v skalah, so bile ženske z moško dušo. Tale pa je predvsem ženska, in Joža, glej, da je stena ne bo spremenila! Da je ne bo napravila takšno, kakršno ti ne bi rad imel! Ne pozabi, da skala učinkuje na moškega drugače kot na žensko. Če moškemu nekaj daje, ženski jemlje!«
Joža je privil Tinco k sebi in trdil svoje: »Jaz vem, kaj hočem! Moja mora biti plezalka, kot sem jaz, drugače ne bom zadovoljen!«
Jug se je grenko nasmehnil. »Tudi jaz sem mislil, da vem, kaj hočem. Danes sem pa spet tam, kjer sem pred mnogimi leti začel… Pa pustimo to, oprostita… teh nekaj misli se mi je utrnilo, ko sem vaju gledal. Želim vama vso srečo, če bo plezalka ali ne. Po moje, Joža, pa je ne bi preveč silil v steno.«
Potem je Jug zaobrnil pogovor na plezalske reči. Zanimali so ga Joževi načrti za vzpone.
Joža se je razgovoril. Ko pa le ni niti z besedo omenil zahodnega stebra, je Jug vprašal, kaj meni o tem, kar mu je povedal Sloki: da bo plezal z njim.
Joža se je zakrohotal in zamahnil z roko, kot bi odpodil nadležno muho: »Ne oziraj se nanj! Izmišlja si načrte, iz katerih ne bo nikoli nič! Rekel sem mu, da bi bilo najbolje, če bi prodal svoj gobec in si kupil zanj harmoniko, potem bi ga laže poslušal! Ha, zahodnega stebra on ne zdela! Saj ne rečem, dober je v kaminih in grapah, tudi v snegu in ledu. Na razu, kjer je vse gladko in zračno, pa mu živci ne vzdrže! Saj ti povem, da je imel polne hlače, ko sem ga reševal zaplezanega! Ti se boš vprašal, zakaj… Sloki ni prepričan o tem, da mora napraviti nekaj velikega, zato tudi ne tvega in ne bo tvegal. Napravil bo manj, kot je sposoben!«
Jugu je odleglo. Sloki ga je bil tako zamoril, da bi najraje že naslednji dan, čeprav je deževalo, naskočil steber. Njemu ga ne bi prepustil!
Čop je nadaljeval: »Klement, ne hiti! Za novo in težko smer je potrebno dosti časa in vztrajnosti. Saj se nič ne mudi! Glede naju drži, kar sva se zmenila pod steno. Midva s Stanetom se že vse poletje pripravljava, da se bova v začetku septembra zagnala in poskusila preplezati steno v osrednjem stebru. Je pa tako — stena nam ne uide! Nemci so odnehali, zdaj pa smo mi na vrsti!«
Po treznem premisleku vseh možnosti, ki so tvorile splet nasprotujočih si čustvenih vzvodov, strasti in volje, je Klement Jug poslušal svarilo razuma in začasno opustil misel, da bi sam preplezal zahodni steber Severne triglavske stene. Smer je bila sama zase dovolj velik problem. Lahko bi pomenila njegov drugi poraz. V steni je moral zmagati, kajti le to bi mu lahko nadomestilo izgubo dekleta. Tudi to je spoznal, da vsak velik podvig, v katerem si stojita nasproti zmaga in smrt z enakimi možnostmi, zahteva temeljnih priprav. Učvrstiti je treba telo in duha, da vzdrži izjemni napor v vsakem, tudi v najslabšem primeru. V dolini ljudje delajo napake, lahko padajo, vstajajo in se kesajo. V steni lahko napraviš eno samo napako — in jo plačaš z življenjem. Morda je to tista privlačnost in glavni vzvod za šolo značaja in samovzgojo človeka. Pravo poletje se je šele začelo. Najmanj še dva meseca bodo stene godne. Zato se je Klement odločil, da bo samotarsko oblezel vse lažje stene in vrhove okoli Triglava ter se spotoma otresel vsega, kar mu je težilo dušo. Da bo lahek, z golo željo do zmage, dovolj močan stopil pod steber, v družbi prijatelja, ki mu bo lahko zaupal ali pa morda sam…
Napotil se je v najbolj odročno in samotno dolina v Kot. Tu je prebival ob ognju v zapuščenih pastirskih stanjih. Napil se je opojnega čara divjine, ki ne lajša, temveč tudi zdravi dušo. Zagnal se je v greben, obrasel z visokogorsko džunglo rušja, kjer si je moral skozi gosto vejevje utirati vsak korak poti. Po dolgih urah napora, ko mu je pot lil s telesa kot Kristusu, se je prebil do skal in se povzpel na Rjavino, kjer je kot šestindvajseti pristopnik dodal v knjigo svoj podpis. Od tod mu je pogled splaval v divji, odmaknjeni svet grebenov Dolškega Križa, Rokava in Škrlatice. Tam je bil pogost gost in spet si je zaželel snidenja s temi gorami. Naslednje dni je sonce viselo kot žgoč pladenj na sinjem nebu in ga žgalo v hrbet, ko je plezal po čisto neznanem svetu. čutil je, da se mu duša sprošča. V travnatih strmalih je bilo mnogo cvetja in med zadnjim drevjem je pogosto naletel na trop gamsov, ki so preplašeni zbežali pred njim.
V Malem Dolku se je okrepčal s hrano, iz snega si je natopil vode za izsušeno telo in spet vstopil v dobro razčlenjeno navpično skalovje. Plezal je, dokler je bilo kaj svetlobe. Dnevi so bili vroči in noči ne prehladne, zato je spal kar na prostem. Pod vrhom Križa se je odločil za bivak. Na udobni polici je pod preveso izkopal v sipini pod skalo ležišče. Ko je sonce zdrsnilo z obzorja, se je ozračje ohladilo. Navlekel je nase vso obleko, se dobro najedel in legel na vrv in nahrbtnik, čevlje pa si je dal pod glavo. Vedno, kadar je prenočeval zunaj, ni dolgo v noč zatisnil očesa. Strmel je v zvezdno nebo in premleval zgodbo svojega življenja, čudno se mu je zdelo, da človek, kadar je sam, visoko v gorah, misli drugače kot v dolini. Marsikaj, kar se spodaj zdi zelo pomembno, je tu odveč. So tudi stvari, ki jim v dolini ne prisoja nobene teže, tu pa zaživijo in nenadoma postanejo gonilni vzvod. Ona je bila nekje v njegovem skritem dnu še vedno tisto čudovito dekle, ki brez nje ne bi mogel živeti. V isti sapi pa se mu je zdela nevrednica, ki ga je opeharila za najlepša čustva.
