Primorski dnevnik, 22. marec 1974
Ta dvojna resnica je bila vir njegovega notranjega razila in bolečine. Dokler ena od teh resnic ne bo prevladala ali ubila druge, bo iskal miru po gorah.
Celo svojo mater, ki jo je ljubil bolj od vsega na svetu, je varal, ko je govoril o njej.
»Najina ljubezen ni slepa zaljubljenost kot drugod, med nama vlada soglasje dveh duš, ki dajeta druga drugi notranji mir, potreben za delo in srečo…«
In mati je rekla: »Bog ti daj roko, otrok. Če boš ti srečen, bom tudi jaz!«
Uboga mati! Kako naj ji razloži svojo zmoto in svoj polom? Saj ne bo razumela.
Kaj če je dekletu krivičen? Morda je zahteval preveč, jo premalo vzgajal. Ni ji dal časa, da bi ga resnično spoznala n se nanj navezala. Zavrgel jo je ob prvi večji preizkušnji kot neustrezen predmet. Kako se je zahvaljeval usodi, da mu je dodelila njo! Toda koga naj zdaj preklinja, ko se ji sam pripoveduje? Kako se dokopati do resnice? Kako do pravičnosti? Kako se rešiti more in zmagati? Lahko je soditi, ne da bi bil sam obsojen, pripisati komu krivdo ne da bi bilo dovolj utemeljenih vzrokov.
Čeprav je preživel kot vojak zadnji sramotni konec sramotne in bedaste vojne, se je vrnil iz nje čist. Mnogi drugi so se vrnili nacejeni s sovraštvom, polni nizkih nagonov. Sredi najbolj divjaškega življenja jim je otopel duh. V njem pa je le prevladovalo globoko spoznanje nesmisla in smisla stvari. Zato je postal drugačen od drugih. Toda, te različnosti ona ni cenila dovolj ali pa je ni doumela. Strmel je v noč in v migotanje senc, ki jih je metala mesečina med stene. Obračal se je, kajti ostri kamni so ga rezali in včasih ga je tresel mraz…
Misli pa so tekle dalje…
Težko je požirati lepe besede in lepe spomine, uničiti vse, kar ni bilo napisano. O blagor tistim, ki jim ni dano, da bi svoje misli zlivali na papir in jih izročali na milost in nemilost nepoklicanim! Mati je pravzaprav ni imela rada. Kako vesela je bila, ko ji je obljubil, da je ne bo več vodil domov, posebno čez noč ne…
Morda je dekle čutilo materino nezaupanje? Spraševal se je, zakaj jo je ljubil. Zaradi lepote? Ljubezni? Strasti? Kaj pa značaj? Kakšen poznavalec ljudi je bil, da se je tako zmotil? Kje je njegova moč, če je sam sebi priznal, da mu je vračala samozavest, ki mu jo je že prej vzela neka ženska? Pravzaprav je bil sam precej kriv, ker je podcenjeval Italijane in precenjeval sebe. Hotel je biti močan, odpovedoval se je užitkom, ker je mislil, da brez odpovedi ni veličine. Ni pa se vprašal, če je tudi njej kaj do odpovedi…
Tudi do nje se najbrž ni obnašal prav. Dvigal jo je v nebo in podžigal njeno žensko domišljavost, pa jo spet tako razvrednotil, da se mu je morala upirati. Zakaj? Ker je cenil pri ženski upor, da ga je lahko lomil. Toda hotel ji je biti zvest, ker je to ustrezalo njegovi vesti, ki naj bi mu bila najvišji sodnik.
Ona pa ni zaupala ne njegovi volji ne vesti in ne ljubezni. Vse bolj je podlegala laskavim in lažnivim vplivom sveta, ki ga je on preziral. Vzrok za polom bo najbrž v tem, da ima vsaka ljubezen v sebi nekaj protislovnega, človek vzljubi človeka, doživi srečo, jo uživa, se vdaja nasladam, postane odvisen od sreče in se pomehkuži. Poljubi preidejo v lizanje, objemi v stiskanje, ljubezen v spolnost, ponos v domišljavost, volja v frazerstvo, moč odpovedi v željo po užitku. Ljubezen se prelevi v nagon in razkroj. Kar od ljubezni ostane, služi samo nagonu, da se opravičuje pred vestjo…
Ali je bilo tako tudi v njunem primeru?
Ne! On je presekal ta proces razkrajanja ob pravem času. Za vsako ceno je hotel ohraniti čisto ljubezen ali pa jo uničiti. Če je to greh, potem naj ga žre vest. če ni, naj mu gore vrnejo pozabljenje, da začne znova tam, kjer se mu je stavba podrla…
S seboj je nosil njeno pismo in znal je na pamet njene ostre besede: »Klement! Ni potrebno, da iščeš vzroke. Če imaš kaj v želodcu, izbljuj! Očitaš izdajstvo! Izdajstva si ne pustim očitati ne od tebe ne od drugih! Do danes ga nisem uporabljala, imela pa sem priložnost okusiti ga. Praviš, da si držal besedo. Zato ti ostane pravica do maščevanja. Tudi jaz sem držala besedo, vest mi je mirna, zato se ne bojim tvojega maščevanja. Iščeš neke vzroke — kako da nisem tega opazila prej? Ljubezen je slepa… Neprijetnosti sem povzročila tvoji mami zaradi tebe. Sam veš, kolikokrat nisem hotela, pa si ti hotel, da grem k vam. Prosim jo odpuščanja in vse vaše. Govori odkrito, brez očitkov, ko nimaš vzroka. Pripravljena sem na vse, duševno še močna, da prenesem tudi to …«
Najbolj pa ga je zadela z zadnjim stavkom pisma, ki je pomenil, da je presekala vezi in podrla za sabo vse mostove: »Prost si, če ti je vest mirna! Saj te nisem vezala…«
Ali ni dosegel s svojim pritiskom prav nasprotno od tistega, kar je hotel doseči? Morda tudi ona… Navsezadnje — kaj je v človeku, da začne dvomiti o zvestobi drugega? Mar je prejel premalo za to, kar je dajal? Je to uvod v trpljenje? Res ni ljubezni, ki je ne bi spočela in ohranjala bolečina? Zmučila ga je z negotovostjo. Tudi če je hotela njega ponižati, je ponižala sebe… Ali bo on s tem rešil svoj ponos in svojo ljubezen? Kaj, če ni sam kriv, da je postala ošabna, zaljubljena vase? Malo je žensk, ki jim ne ugaja, če jim moški dvorijo in govorijo, da so lepe. Vse uživajo ob vznemirjenju, da si jih nekdo želi. Vsaka hoče biti občudovana in ljubljena. Pri tem se včasih zgodi, da marsikatera izgubi lastno ljubezen, ker preneha razlikovati med moškimi in možmi ter išče le osvajalca za to, kar je že osvojeno. Ali je takšna samo ona? Ali so takšne vse, ki imajo priložnost in premalo volje, da bi se znale odreči, da bi znale razlikovati, kaj je trenutno dobro in kasnejše zlo? Kaj ni tudi moškim všeč, če se ženske zanimajo zanje? Toda možnost še ni dejanje in želja še ni zločin…
Že ko je pretilo, da se med njima vse podre, se je pokesal, prav tako ona. Kesala sta se, da sta drug drugemu zadajala bolečine. Sedaj se je tu, v bližini zvezd, daleč stran od ljudi, v sencah prepadov spraševal, ali je bilo potrebno… Ni govoril njen ponos — pismo je pisala v bolečini. Ne zato, ker so drugi dvomili o njej, temveč zato, ker je on dvomil. Sveto je zatrdila: naj govore ljudje o njem karkoli, nikoli ne bo verjela.
Zato naj tudi on ne verjame, kar o njej govorijo drugi. Zamislil se je nad njenimi besedami: »Zakaj dvomiš, če me poznaš? Zato trpim in morda to trpljenje poraja v meni ponos, ki ga ti lomiš, odkar se poznava. Rekla sem ti, Klement, z ljubeznijo ga prelomiš, z bičem ne!«
Želela ga je, prišla bi bila, pa ni marala da bi mislil, da ga lovi, da se mu vsiljuje. Vabila ga je z nekaj besedami kakor vedno, kadar sta se sprla in znova drug drugega osvajala. Če je le čutil resničnost kesanja, je vedno odpuščal žalitve. Zlasti ko je videl, da dekle trpi in da je potrebna usmiljenja in sočutja. Hotel je vračati ljubezen z ljubeznijo, vsako žalitev pa z bolečino… Vse bi prenesel od nje, vse trpljenje in muke. Le enega ne — ponižanja…
