Primorski dnevnik, 23. marec 1974
Skušal je zlesti vase in vse še enkrat premisliti, da ji ne bi delal krivice, da ne bi po neumnem mučil sebe in nje. Rad bi bil vedno znova preizkušal dokaze ljubezni. Ni morda pretirano občutljiv in pravzaprav suženj svoje trme in pretiranega ponosa? No ja, če ji je delal krivico, se ji je opravičil…
Kaj vse ji je rekel, ko se je izgubilo njegovo pismo in mu ni odpisala. Celo s prijaznim pogledom in kretnjo ga je lahko užalila, če mu ni bila všeč… Zdaj ve, da je hotel doseči nekaj, kar je nemogoče. Njo je hotel napraviti močno, samozavestno in hkrati pokorno. Njen odpor pa je lomil s silo, kar je v njej rodilo nov odpor. Tudi če bi se znova uskladila bo to veriga obojestranskih pritiskov brez konca in kraja in brez smisla …
Zdaj se mu je približno svitalo, kakšne napake sta napravila oba. Prepričeval se je, da je hotel zlomiti samo njeno ošabnost, njeno osebnost pa bi pustil takšno, kot je. In zoprna mu je bila njena spogledljivost. Kolikokrat ji je rekel: »Zaupaj mi in me ljubi veselo. Z ljubeznijo bova dosegla vse, s samovoljo pa me siliš, da te lomim… Pozabiva na vse. Ljubiva se svobodno in silno. Ne oklepajva ljubezni v obzire razne predsodke živim zate, ti pa živi zame. Ljubezni ni mogoče vsiljevati, ker se izkazuje sama…«
Ko je mislil, da je med njima že vse dobro, jo je obiskal. Stara rana se je odprla, ponovilo se je tisto, česar ni mogel prenesti: spogledovanje z Lahi.
Pisal je njeni materi. Kako je bil nor, da je vsem razglasil svojo nesrečo, še preden se je prepričal, če je ravnal prav ali ne… Vrnila se je bolečina, ki mu ni dala spati. Zvezde so utripale mrzlo in mesec je visel med redkimi oblaki kot srp nad klasjem. Nagonsko je dojel, da ji družba, v kateri živi, ugaja, ker jo zabava in ker streže njeni ženski domišljavosti in napuhu. Če se je vpričo njega dotikajo — kaj šele počno, kadar je z njimi sama… Za to je imel dovolj fantazije in preveč žalosti v srcu. Preveč je poznal Italijane. Pod krinko uglajenosti skrivajo svojo pohoto… Vedno so bili tuji in sovražni Slovanom. O, dobro jih je poznal, saj je z njimi študiral.
Spomnil se je, kako je zagledal meglo v njenih očeh, in vedel je, kaj ta megla pri ženski pomeni… Začutila je krivdo, ko je on pobledel in se pogreznil vase. Šele sedaj se je zavedel, od kod izvira njegova bolečina, če je v gorah človek dejanj, se je pri njej izneveril sam sebi. Ni našel toliko moči, da bi vstal in mahnil prvega po gobcu, da bi se zvalil pod mizo.
Obsedel je, kot bi imel zvezane roke in noge. Stokrat si je dejal, da takšna kot je, ne bo njegova! In tisočkrat si jo je spet zaželel! Pisal ji je, toda besede potujejo kakor veter. Pridejo in gredo… Dejanja, ki bi pravočasno presekalo tak ostuden vozel, pa ni napravil. Napravil ga bo, ko bo preplezal steber in si na vrhu zastavil vprašanje: »Jo hočem imeti ali je ne maram?«
Potem je ne bo več moledoval in ji ponujal roke, da bi jo potegnil iz močvirja. Zdaj si je zaželel, da bi imel tu vsa pisma. Zažgal bi jih, veter pa bi raznesel pepel. Toda spet so se vrnili pomisleki. »Klement, ne bodi krivičen,« si je dejal. »Njena krivda ni dokazana, če vidva nista mogla uskladiti svojih hotenj, še ni rečeno, da je slaba.«
Ona bi bila morala ravnati drugače. Prvega predrzneža naj bi bila usekala po nesramnih parkljih. Toda on zahteva od nje to, kar bi bil moral storiti sam…
Zaman ji je svetoval, naj išče samoto, ki je potrebna globokim dušam, naj pusti veseljačenje, ki ponižuje, naj ugaja samo tistemu, na katerega bo lahko ponosna, da mu ugaja, naj bo do drugih nedostopna in hladna, če hoče biti spoštovana. Saj človek ne more ljudem ugajati in jih osvajati, ne da bi za to plačal svoj davek…
In še to: mešala je italijanščino med slovenščino, in to z zadovoljstvom in smehom…
Po pravici ji je očital, da je slovenski, materin jezik ustvarjen za izraz srca in ne za hinavsko prilizovanje. Da je kot glas orgel, mehak, otožen, krepak, kot narodna pesem, kot slovensko srce samo… in pisal ji je: »Vedi, da ima slovanstvo v svoji duši zaklade, ki jih svet še ne pozna in ki se bodo uveljavili na razvalinah gnile zahodne kulture…«
Takrat jo je zadel, toda vse je zanikala in se branila kot vedno: »Delaš mi krivico. Doma sem mirno zrla v oči vsem. Nisem se umazala ne telesno ne duševno.«
S svitom je bil na nogah. Otrpel od mraza in s preležanimi kostmi je potreboval nekaj časa, preden se je uhodil. Šele sonce ga je ogrelo in spravilo v dobro voljo, šest ur se je vzpenjal, preden je dosegel vrh samotne Škrlatice. Na nebu so se nakopičili oblaki, v zraku je visela težka sopara, ki je klicala nevihto. Zapustil je vrh, ker ga je že zavijal divji megleni ples. Tik preden je sestopil iz stene vrha in zagledal pod seboj velikanska melišča Suhega plazu, je zabobnelo in se je ulila ploha. V bližini ni bilo nobenega zavetja, tudi skalne prevese ne, kamor bi se stisnil in počakal.
Kmalu je bil moker do kože. Postal je na robu prepada in se zagledal v nebo. Nastavil je obraz bičajočim curkom vode, široko odprl usta in žejno požiral mehko, skoraj toplo dežnico. »Operi mi, voda, dušo, ne le telo… očisti me vsega dolinskega … speri me, kot umiješ skale, okostenelo drevo, napoji me, napolni me s pozabljenjem…«
Ni mu bilo dovolj samote, ni razčistil vsega, kar se mu je motalo po duši. V dolini je nakupil hrane. Dež ga je gnal v samotno dolino Pišnico, k pastirjem.
Presenečen je na slami ob ognju zagledal plezalca Kvedra in Torellija. Tu sta vedrila in se pripravljala na vzpon. Razveselili so se drug drugega. Ob dobrih tovariših je pozabil nase in na svojo rano. Misli so potovale k drugim ciljem.
Naslednji dan so skupaj preplezali severozahodno steno Razorja. Plezanje na zelo razčlenjenem in ne preveč težavnem skalovju je bilo užitek. Samo padajoče kamenje jim je zadalo nekaj strahu, drugače pa so veselo, šaleč se, prišli na vrh v lepem vremenu. Prenočili so pri pastirjih.
Naslednji dan pa se je Jug s Kvedrom vzpel v severozahodno steno Prisojnika. Menjajoč se v vodstvu naveze, sta jo preplezala v enem samem zamahu. Klement je nehote pomislil: »Če bi imel prijatelja, ki bi vzel z menoj vred štirinajst dni časa, da bi preplezala skupaj, bi vse minilo…«
Tako pa je po Kvedrovem odhodu v dolino ostal sam… S samoto se je vrnila bolečina. Zavedel se je, da še ni vsega premislil do dna in tudi prebolel ne. Razočaranje je delovalo nanj kot kislina — grizlo ga je počasi in trgalo niti, ki so ga vezale v močno celoto. Zato mora dodati nekaj, kar bo delovalo kot protistrup, kar mu bo okrepilo vodjo, da bo našel nov smisel za svoj veliki podvig. Dva dni je sam plezal po kaminih Riglice, se sprehajal po grebenih in policah Martuljških Ponc. Tu v tem poganskem svetišču razbohotenih skalnih oblik se je naužil najbolj čarobnih in divjih prizorov.
