Primorski dnevnik, 24. marec 1974
Tehtal je svojo zadnjo odločitev: neodposlano pismo. Nekaj dni preden je šel v gore, ga je morilo mračno razpoloženje, primemo samo za umik pred težavami življenja, bolestno in žalostno. Zdaj se je spraševal, zakaj je v tem razkrajajočem razpoloženju napisal pismo. Čemu se je v trenutkih slabosti, ki zgrabijo vsakogar, ki minejo, razkrival človeku, ki ga je ranil, ki ga ne razume, s katerim je skušal končati vse tako odločno, ko da se ni med njima nikoli nič zgodilo. Ali ni to podobno obupu, ki se ne ujema z njegovo naravo? Izzivati smrt, da bi ganil njo in jo prizadel, čemu? Čemu obračunavati z vsem, kar je doživel lepega, čemu nihati med najvišjim in najnižjim?
Vest mu je govorila, da je ravnal prav, ko je branil svoj ponos. Ni bil pa prepričan, če ga je ubranil. Je pisal zato, da ji ne bi zagrenil spominov? Vedel je da mora nehati s sanjarjenjem. Ali ni tudi v pismu nekaj sanj? Nekaj, kar hoče ganiti? Izzvati usmiljenje? Čemu usmiljenje? Saj je to jama, v katero pade slej ali prej vsakdo, kdor se zanaša na ljudi. Tega pisma ne sme poslati nikoli. Tudi zase ga ne bo hranil. Raztrgati bi ga bil moral na drobne kosce in ga dati vetrovom.
Ko se je spopadal s svojo preteklostjo, se mu je porodila volja, da bi se spopadel s težko navpično steno Mlinarice, da bi v njej preizkusil moč svoje spremembe. To steno je ogledoval z Dnine. Pritegnile so ga gladke plošče, ob njih pa razčlenjenost — poči, žlebovi, kamini, skratka vse, kar lahko razveseli plezalca.
Steno Mlinarice je zdeloval z razkošnimi občutki moči in veselja, kot včasih v drugih stenah samo najtežavnejša mesta. Telo mu je služilo kot pokorna vzmet. Razigrala se mu je duša in se dvigala s telesom. Globina pa je rastla. Le včasih se mu je odtrgal kak oprimek in zabobnel v globoke prepade. Po nekaj urah je pozabil na vse, karkoli je kdaj doživel neprijetnega. Užival je, ko je visel med nebom in zemljo, in začutil je, da je prebrodil krizo. Omamni so bili občutka moči, ko je zmagoval izredno težavna mesta in ko je spreminjal silo razkrajanja v silo dviganja nad stvari. Zdaj je začutil, da je opravil z njo in s seboj. Nad njim je bila sama nebesna sinjina in novo življenje zanj…
Na vrhu stene bi bil najraje zarjul v oblake. Zdaj je bil spet stari Klement. Duhovno in telesno močan. Sposoben spopasti se s svojim stebrom. Zdaj, ko je premagal sam sebe, svoje dvome svoje predsodke…
Zdaj ne bo odlašal. Biti ali ne biti, je dejal Hamlet. Vedel je, da je njegova notranja moč prestop na višjo raven duha. Prestop, boleč kot porod, močan kot izbruh vulkana, neustavljiv kot voda, ki poplavlja pokrajino, in neskončen kot nebo, ki se odpre svetlobi po dolgi noči…
V hladnem sivem jutru zgodnjega avgusta je stal na snežišču pod velikim zahodnim stebrom. Opasan z vrvjo in nekaj klini v žepu, se je zastrmel v skalne sklade kot v obličje boga, ki ga želi doseči. Nad steno je viselo nekaj visokih, otrplih oblakov. Skladi so se mrzlo svetilkah, bili so še mokri, umiti od nočnega dežja in samotni. Zdelo se mu je, ko da steber poganja iz globin njegove duše. Priti vanj in splezati čezenj, je zanj pomenilo prodreti vase in prek sebe v deželo neznanega. Ob pogledu na višino ga je presunila rahla tesnoba, podobna tisti, ki vlada v tihoti na bojišču, ko nasprotnika že čutita drug drugega in samo čakata, da odjekne prvi strel in ju reši strahu pred neznanim. Bil je pripravljen. Vedel je, da izziva usodo. Na poti k lastni spremembi se je spreminjal, izzival je sile zemlje in neba, da ga potrdijo v tej tisočmetrski steni.
Dva dni je počival in čakal na prijatelja Rožmana, da bi mu bil v pomoč. Ni ga bilo. Poleganje mu je mrtvilo vzgon, ki ga je pridobil v steni Mlinarice, in bal se je, da mu bo odločnost skopnela. Zakaj ne bi šel sam? Vedno je plezal prvi, bil je tisti, ki je pomagal drugim. Tudi nasvete je raje dajal, kot jih sprejemal. Zavedal se je, kaj hoče, če bo več tvegal, bo več pridobil…
Spomnil se je, da je nekoč zapisal: »Mnogi so mi že rekli, kako me je ledišče opomnilo, da me bo stena nekoč pomirila… Mogoče, saj me je že mnogokrat rešilo golo naključje… Toda živeti življenje brez vedno večjih uspehov, brez vedno večjih zmag nad samim seboj in vsem, kar je ovira tvoji pošteni volji, torej tudi ovira napredku in izpopolnjevanju, se pravi, kljub domišljavosti živeti življenje enodnevnice ali pa kvečjemu majčkenega človeka, duševnega pritlikavca. Kdor pa hoče biti ponosen nase, ne sme biti majčken. Tudi če ne doseže miru nikoli, razen ko pade…! Zato pa ne sme trepetati. Znati mora žrtvovati. Brez žrtev ni borbe, brez borbe ni zmage in brez zmage ni resnične veličine!«
Roke so se dotaknile prvih skal. Hlad mu je šinil po žilah do srca. Potegnil se je kvišku.. Naglo. Plezal je varno in zanesljivo, kot še nikoli. Tesnoba se je razblinila in misli so se izbistrile. Zavedal se je velike preizkušnje, vsega, kar je doslej spoznal o stenah in sebi. Kdove kolikokrat je ponavljal tovarišem: »Da, vir nevarnosti pravzaprav ni v stenah in prepadih, marveč v človekovem osebnem razpoloženju. Zatorej so zmage, ki jih doseže plezalec nad stenami, zmage nad samim seboj. če bom obvladal svojo notranjost, bom obvladaj tudi nevarnosti … Jih bom obvladal?«
V enem samem zagonu, ko je visel na rokah, rahlo oprt ob skalo, le s kolenom, se je potegnil čez previs, ki ga je bil že nekajkrat obrnil. Znašel se je v podnožju visoke gredine, kjer se je stena, lepo razčlenjena, dvigala više in više proti gladkim ploščam. Smelo, brez kolebanja je naskočil navpično smer. Globine so rastle, a ni se zmenil zanje. Prepričan je bil, da si mora tokrat, kot se je zgodilo v steni Mlinarice, izhod izsiliti. Prostovoljno se je znašel v strminah, iz katerih poti ne bo več nazaj, temveč samo navzgor, k svetlobi.
Po treh urah plezanja pa je spoznal, da je steber bolj surov in manj prijazen, kot si je mislil. Volja mu je začela rahlo nihati in s prvimi kapljami dežja se je priplazil dvom tako naglo in tiho, kot svaljki megle pod steno. Dokler se je boril z navpičnico in plezal, je reševal en sam problem: kako priti kvišku. Ko pa so ga skale zaustavile, se je misel skalila. Obarvalo jo je čustvo razočaranja. Potem se je še zaplezal. Nenadoma ni bilo poti ne naprej in ne nazaj. Ko pa se mu je odkrušila prva skala in se je komaj ujel, da ni z njo strmoglavil, se je v njem nekaj preklalo. Zatrepetale so mu vse žile in mišice. Prvič je resno pomislil na smrt.
Moral se bo odpočiti .. preden se spusti nazaj in poskusi drugje. Čeprav je sklenil, da na tej plezariji ne bo razmišljal o svojem problemu prej kot na vrhu, se je s tesnobo nacedil vanj dvom in z dvomom se je kot nepovabljen gost vrnila preteklost.
