Primorski dnevnik, 26. marec 1974
Kako je bil nor, da je pisal zadnje pismo. Sam sebi je zlil v dušo strup. Začutil ga je v dnu srca, zaplal je v krvi in zdaj mu krotoviči vse žile, krni moč in kliče strah…
»Kdaj se vrnem, je zapisano v usodi in mi je čisto vseeno. Mračen grem tja, kjer je mir in tišina…«
Duša se je vznemirila kot gladina vode, ki vanjo z velike višine pade kamen. Stena je zaživela v vsej njegovi notranjosti. Telesno je začutil vsak njen del, vzboklino, rob, prepad kot bolečino. Velika črna senca oblakov je padla z neba in mu razklala dušo na dvoje. Onkraj znanega je zagledal nad orjaškimi skladi obraz Sfinge. Brezvetrno tišino je prerezal nem blisk. Klementu se je zazdelo, da prihaja iz sivine šepet: »Končno si le prišel tja, kamor si se vedno odpravljal. Na rob. Tu boš uzrl svoj obraz v ogledalu na svetli in temni strani neba…«
»Kdo si, ki mi govoriš?«
»Tvoj drugi jaz sem,« je odvrnil šepet, »tisti, ki si ga vztrajno vlačil v dno, ga zanikal, prevpil in zatajil. Sovražnik sem, ki si želi prijateljstva. Videl si me v obrazu Sfinge pa me nisi prepoznal… Toda sedaj si le tam kjer se lahko pogovoriva in se tudi morava. Ozri se navzdol.«
Ubogljivo je sklonil glavo. Pošastna globina je odprla svoje ostrorobe čeljusti do dna melišča.
»Nihče te ne bo prepoznal, če te obrusijo skale stebra.«
»Ne bojim se! Vedno sem bil na to pripravljen.«
»Lažeš! Sam sebi lažeš. Bojiš se! Ali veš, kaj je resnica, kadar se v človeku prebudi dvom?… Kam hočeš? Navzgor ali navzdol?«
»Hočem navzgor. Rad bi se dotikal sveta, ki se ga ni še nihče dotikal.«
»Zgodilo se bo, če si ljubil dovolj močno, če je bala ljubezen močnejša od strahu. Potem boš zmagal, tudi če boš premagan. Živel boš, tudi če boš umrl. Toda preden boš prestopil mejo, boš svoje misli očistil laži, napravil veliko spoved in vrgel pleve vetrovom. Sprašuj in dobil boš odgovore, s katerimi ne boš vedel kaj početi. Kasneje pa boš uvidel, da je v njih ključ, ki ti bo pomagal, da zapustiš labirinte zmote. Kar je znano, ne bova ponavljala. Praviš, da si jo ljubil bolj kot sebe, zaradi nje same, da si jo ljubil kot življenje. Lagal si, nezavedno, toda ker je vsaka laž del resnice in resnica del laži, si odrešen krivde. Zavedaj se, da sta ti in ona vsak svoja vrednota in vsak svoja resnica. Oba pa mislita, da imata prav. Včasih je celo laž potrebna zato, da nosimo breme resnice. Zmeraj je …«
»Naj bo karkoli, ljubil sem jo nadvse.«
»Ljubil si jo premalo. Ljubil si svoj privid. Kako malo imamo ljudje občutka za bolečine drugih in kako veliko za svoje … Nisi je hotel razumeti, šla sta drug mimo drugega in zdaj se zaman sprašuješ, kam… Imel si jo za sredstvo, da bi dosegel svoj cilj.«
»Ne samo svojega… In ne najinega… Šlo mi je za to, da kažem pot narodu in človeštvu — luči spoznanja in jasnosti sem hotel prinesti ljudem. Ne prenesem teme, do kraja sem hotel doumeti človeka in poiskati pot v popolnost. Želel sem si je kot vzor, njo sem hotel rešiti prvo. Ali je greh hrepeneti po višavah?«
»Hrepeneti ni greh! Kazal si pot ljudem, nisi je pa znal pokazati sebi. Kaj zdaj, ko se ti moč spreminja v slabost, pogum v strah, radost v bolečino? Iskren si v zmoti in popoln si v nepopolnosti.«
»Nikoli nisem želel nikomur nič hudega, tudi njej ne. Samo ljubezni sem si želel med ljudmi in lepih, neiznakaženih obrazov. Sit sem bil mask in živalskih obrazov.
»In kaj si našel? Svojo nedodelano iluzijo, s katero ne veš kaj početi. In obraz pod maskami, tisto, česar se bojiš. Čemu se kar naprej sprašuješ, če ji delaš krivico? Nekaj hočeš od nje, česar sam ne moreš dati. Si sam popoln? Si izklesan iz enega samega kosa ali pa si naklan? Moški in ženska sta dva svetova, V nasprotju sta si celota, si učil. Zakaj je nisi dojel in ne ona tebe? Čemu sta si ostala tujca? Čemu vzdihuješ zdaj, ko sta tako vsaksebi?«
Skalovje Sfinge onkraj stebra so obletavale pajčolanaste meglice. Soparen zrak je bil nabit z elektriko. V teminah neba se je pobliskavalo, sem in tja pa je tlesnila v skale debela kaplja in se razpršila.
»Očitaš ji, da te je opeharila. Morda pa si ti opeharil njo? Govoril si ji, da jo ljubiš bolj kot vse na svetu. Toda bolj kot njo si ljubil svojo mater. Tega ti ni zameriti, eno samo mater imaš… še močneje kot mater pa si ljubil — veš koga?«
»Ne vem …«
»Steno!«
Obraz Sfinge je za hip potemnel, potem pa se je ob blisku razveselil, kot bi naznanjal rojstvo svetlobe in novih svetov.
»Priznam. Najbolj sem ljubil steno. Zato, da bi se z njo boril in v njej rastel za višje cilje.«
»Zdaj si lahko odkrit. Kdor ljubi steno, ta ljubi sebe nadvse. Ne očitam ti tega. Toda takšnim ostane malo tistega ognja ljubezni, ki bi se drugi greli ob njem…«
»Kdor ne ljubi sebe, ne more ljubiti drugih. Kdor sam sebe sovraži, sovraži ves svet. Hotel sem biti žrtev za višji namen. Izbrala me je usoda. Spadala sva skupaj kot dan in noč, kot mraz in toplota. Izpopolnjevala sva se in ljubila. Vedela je, da jo zvesto ljubim, ne trpim pa samovolje. Žalila me je. Ženska je. Ne sme ji biti v sramoto, če prosi. Meni pa moj ponos ne pusti, da bi prosil. Zavračala je krivdo name in prezirljivo hladno izzivala moj nemir. Če sem bil z njo trd, je pritekla k meni in prosila odpuščanja. Ko sem jo ljubil, je nekaj časa uživala to ljubezen, potem pa je šla za svojim samoljubjem slepo, brez misli, kot žejna žival na napajališče …«
»Zanima te le tvoj ponos. Dvojno moralo nosiš v sebi. Eno merilo imaš zase, drugo za druge. Takšnim ni dano, da bi pili iz studenca resnice in spoznali ljubezen.«
»Izdala me je, žalila me je tolikokrat kot nihče na svetu. In to takrat, ko so me vsi spoštovali…«
»Smešno se oprijemlješ zmot. Za spor in žalitve sta vedno potrebna dva. Za izdajo nimaš dokazov. Propadel si zavoljo svojega bolnega samoljubja. Bil si prevelik mesija in premalo vojščak. Nisi se boril do konca. Prepustil si bojišče slabičem, ki bi jih zlahka pregazil. Nisi se vprašal, zakaj. Zagledal si se v svojo veličino, ki še ni potrjena. Zapomni si: nihče ni tako velik, da ne bi bil lahko tudi majhen. Tudi ti ne! Za svoje nehanje ne veš ne dneva ne ure, še tega ne veš, kaj bo potem…«
»Čeprav ne vem, ne odneham… Prehuda je bolečina. Kako naj živim? Kako naj upam, če me je izdala ona, o kateri sem mislil, da je edina vredna moje ljubezni? Kako naj ljubim druge ljudi, to trumo egoistov, umazancev, pohotnežev, domišljavcev, ošabnežev, ki so si nadeli lepo ime narod, človeštvo … Kakšen smisel naj ima moje življenje in delo, če naj bo posvečeno tej trumi? Ona mi je ubila zaupanje v človeka. To je neoprostljiv zločin!«
»Brez potrebe zahajaš v skrajnost, ko te nihče ne peha vanjo. Izgubljaš vero v človeštvo, preden je človeštvo dobilo vero vate. Nikogar ni, brez katerega bi bilo življenje nemogoče!«
