Primorski dnevnik, 27. marec 1974
V brezoblično, sivo tišino je izpod Sfinge zahrumelo zrušeno kamenje. Nekaj časa je bobnelo med brezna, potem pa se je nad njimi razlil prvobiten mir, vanj so padale osamljene kaplje dežja…
»Če si le zavoljo tega izgubil zaupanje v človeka, potem pravzaprav nisi nikoli imel. In tudi ne sam vase. Bežal si pred seboj, dokler se nisi soočil z resnico. Preveliko breme in premalo moči… Ne veš, kaj je več ko dovolj za eno samo življenje in kaj je preveč. Vedno si sodil. Nenehoma si sodil. Celo takrat, ko te ni nihče spraševal za sodbo. Kako boš popravil krivice, kdo ti bo sodil za tvoje zmote? Sodiš za nestorjena dejanja, pravičnik … Ali so tvoje misli brez greha? Ali so tvoje želje čiste kot robovi neba? Če si takšen, si svetnik! In ne spadaš v to dolino solz in gorja…«
»Jasnosti hočem, nič drugega! In resnico! Zato se opredeljujem in sodim. Če sodim druge, naj oni sodijo mene. Vse sprejmem nase!«
»Zmedo prinašaš vase in v druge, ne odrešitve. Kaj veš o narodu in človeštvu? Komu si izmeril srce? In bolečino? Si poiskal vzroke, zakaj nekateri ljudje umirajo od gladu, drugi pa od prenažrtosti? Si izmeril ljubezen in bolečino mater, ki jim otroci pomro? Tistih, ki jih s silo pehajo v klavnice? Tistih, ki jih ugonobijo bolezni? Preveč enostavno porazdeljuješ dobro in zlo, smiselno in nesmiselno. Učil si se spoznavati ljudi in mislil si, da jih poznaš, še preden si sebe spoznal do konca … Imaš se za močnega, pa si hkrati slabič. Močan človek vedno nadomesti izgubo. Zate raste tisoč boljših deklet, kot je ona. Poišči pravo in napravi iz nje to, kar hočeš, ženske so kot vrbe: kakor jih oviješ, tako bodo rastle. Malo veš o ljubezni. Kdor ljubi resnično, ljubi brez povračila, onkraj vračanja, z dihom večnosti in svobode, brez obveznosti. To, kar ti imenuješ ljubezen, je polastitev, osvajanje, pravica in zahteva močnih, da jih slabši časte kot bogove. Odreci se samoljubju, pa boš resnično velik. Lahko je vcepiti človeku strah, toda ljubezni mu ne vcepiš nikoli…«
Šepet je ponehal. Naslonil je vročo glavo na mokro skalo. Hlad je bil blagodejen. Brezbrežna sivina je zavijala stene v tišino. Ni še razvozlal vsega, še se je hotel boriti s svojim dnom, še je hotel izzivati svojo senco…
»Nočem, da bi bilo moje življenje izlito v pesek. Če me truma puhloglavcev ne občuduje, je bilo moje življenje častno… s ponosom zrem nazaj… nisem bojazljivec in ne majčken po duhu. Prenesel sem vsakršno trpljenje, iskal sem odpoved. Le krivice nisem mogel prenesti in tega ne, da bi bila poteptana moja čast…«
»Čast, praviš? O časti imamo vsak svoje pojme. Le časti, ki ji je ime pamet, je verjeti. Ta čast ima častne posledice…«
»Nočem biti enak sodrgi, ki ošabno hodi po svetu. Šel sem od uspeha k uspehu, od zmage k zmagi, in še moja smrt bo zadnja zmaga …«
»Smrt… Le čemu smrt? Ne bodi brez potrebe patetičen! Nihče, ki ni doživel poraza, ne zna ceniti zmage. Nikoli ne govori brez potrebe o smrti. To je nesmisel vseh nesmislov. Konec vseh možnosti. Zate bi bila največji poraz in ne zmaga! Resda ljudem dna nisi bil nikoli enak. Večkrat pa si zamenjal zmoto za resnico, čemu se spogleduješ s samomorilstvom? To je vendar ogabna bolezen slabičev, tistih, ki si jih vse življenje najgloblje preziral in ki jih prezira vsak, ki hoče biti močan. To je plesen razuma. Raje se vrniva k ljubezni — ona še ni izgubljena. Kakorkoli ji je ime — čaka te na vrhu tega stebra. Usojena ti je, če boš prestal preizkušnjo. Zdaj veš, da moraš biti vojščak. Nisi bil zver, ki se spopade z zobmi in kremplji za svoje. Mrcvaril si njo namesto tistih, ki so jo izbrali za plen. Ne bodi naiven! Ženske ne padajo vrlim moškim v naročje kot angeli z neba! Magnet, ki privlači in ne obdrži, ni magnet! Ni važno le to, da osvojiš, treba je obdržati…«
Stresel se je. Oči so se mu polnile s svetlobo. Oblak se je pretrgal in iz žile je lila vanj modrina. Z visokega neba so padale vse bolj pogoste kaplje, ga šibale po obrazu in po očeh, polzele kakor težke solze po razpaljeni koži. Njegov pogled je zdaj veljal stebru. Od njega ga je ločil prestop čez previs v gladke plati, od koder so nove možnosti vodile kvišku. Za raztežaj vrvi je pregledal naprej, kam bo stopil in kje se bo prijel.
»Ta steber je tvoj! Spregledal si in se očistil! Poklanja ti ga usoda! Življenje je kompromis. V naravi stvari je, da propadejo vse skrajnosti. Želja še ni zločin, kesanje je pot k ponižanju, ki poveliča! Reka resnice teče tudi po potokih zmot. Človek vedno najde pot k ljudem.«
Sivina stene se je spet stopila s sivino neba. Zganil se je in se zaplezal v previsno poč. Zdelal jo je brez težave in obstal je na vrhu stebrišča, kjer mu je vstop na gladke plošče zapiral previs. Nad temi gladkimi ploščami se je sovražna navpičnost stebra zvrnila. Bil je pohlevnejši in slutil je rob in zmago. Pred seboj je imel le previs. Oddahnil se je in zdelo se mu je, da gleda v temni obraz Sfinge.
»Ni poti nazaj. Zmaga tisti, ki hoče. Na vrhu te čaka ona!«
Zaprl je za nekaj hipov oči in se zazibal v sanje. Videl je svoje dekle iz sanj. Dekle v belem, z rožami v laseh, z nasmehom na ustnicah, z žalostjo v očeh. Stala je na robu tisočmetrske stene in se dotikala neba. Bila je vez med nebom in zemljo, nikoli dosežena; v lepoti, v hrepenenju vetra in stezala roke in ga vabila: »Pridi, oj, pridi!« Za njo je valovala modrina in ljubezen sama…
Segel je z roko kvišku in našel poč. Tu je zabil zadnji okorni klin, ki mu ga je dal oskrbnik Torkar. Zabil ga je dovolj globoko, da bo lahko stopil nanj, se zavihtel v previs in prestopil v plošče. Zbral je vse moči in skušal je biti povsem miren. Uprl je oči v oprimke in na vrhu v majhno gred, kjer se bo prevesil na polico. Napravil bo vse tako kot je nekajkrat premislil. Ni pogledal v strahotni prepadi iz katerega se je kadila megla. Njegov pogled je veljal le vrhu stebra. Roke so se napele. Prilepil se je k steni. Dvignil se je stopil na klin, ki je zdržal vso njegovo težo. Zavihtel se je v previs. Telo mu je preplavil razkošen občutek moči. Zgrabil je rob gredi, preizkusil njeno trdnost, in ko se ni zamajala se je potegnil kvišku… V trenutku je zanihal nad pošastno praznino, iz katere se je rodila tema. Oči mu je napolnila svetloba daljnih svetov, nikdar odkritih galaksij, novih sonc in zvezd in po nevidnih žarkih modrine je njegov duh hipoma zdrvel v čudovite, svetove neznanega…
