Glas, 9. marec 1974
Mladi par, Tomaž Jurman, star 21 let, iz Sp. Gameljen in 20-letna Alma Bevc, si v ponedeljek, 4. marca, potem ko sta odšla iz hotela Jezero v Bohinju na Vogel smučat, nista mogla misliti, da bi se njuno smučanje moglo tako nesrečno končati. Ker ju naslednjega dne ni bilo niti k zajtrku niti h kosilu, je direktor hotela Jezero o njunem izginotju obvestil oddelek milice v Bohinjski Bistrici. Miličniki so najprej po telefonu vprašali po vseh bohinjskih hotelih in počitniških domovih, če se mladi par morda kje ne zadržuje. Vendar pa ju nikjer niso poznali, zato so vest o izginotju sporočili gorski reševalni službi v Stari Fužini. V torek okoli 14. ure so se na Vogel napotili reševalci: deset gorskih reševalcev in štirje miličniki z dvema lavinskima psoma. Reševalna ekipa je pregledala strmo pobočje imenovano Skale tja do vrha Žagarjevega žleba. Tu so na plazu našli mrtvo Almo Bevc. Nekoliko višje v skalah pa so našli Tomaža Jurmana z zlomljeno nogo. Ker ga niso mogli takoj potegniti iz stene, je skupina štirih reševalcev ostala vso noč v bližini in fanta bodrila. Zjutraj pa so do ponesrečenca z zgornje strani že prišli reševalci. Tomaž in Alma sta v ponedeljek, ko sta se vračala z Vogla v snežnem metežu zašla. Vdrla sta v lovsko kočo in tam prespala, zjutraj pa sta v še hujšem snežnem viharju, kot je bil prejšnjega dne, skušala najti pot v dolino. Na Lopati pa je Tomažu spodrsnilo. Odneslo ga je kakih 160 metrov globoko, kjer se je z zlomljeno nogo ustavil ob drevesu. Dekle mu je hotelo pomagati, pa je spodrsnilo še njej. Priletela je na skale, od tu pa jo je odbilo na plaz.
L. M.
V spomin Alma Bevc
Zbor občanov, 1974, letnik 14, številka 3
Bila je vsa v belem, obkrožena s cvetjem, ko je odšla na zadnjo, najdaljšo pot v življenju. Na pot, s katere ni vrnitve… Veliko prijateljev jo je spremljalo na tej poti, prijateljev, ki sprva sploh niso želeli priznati tako tragičnega konca nesreče, prijateljev, ki še zdaj ne morejo povsem doumeti, da se ne bomo več srečali.
Čez dober mesec bi stopila v dvajseto leto. Vedra, nasmejana kot vedno. Ti pa si odšla od nas. Napačen korak in zdrsnila si v prepad. Mi smo ostali. S svojimi vsakdanjimi težavami, s svojimi uspehi in neuspehi, s svojim veseljem. Kako je to krivično. Skupaj smo se učili v osnovni šoli, hodili smo v isto gimnazijo, na biotehniški fakulteti si se pripravljala za izpite prav tako, kot se mi pripravljamo po drugih fakultetah. In vsi smo se skupaj pripravljali za življenje za lepše življenje. Življenje je ostalo samo nam. Ostale so nam želje, ki bodo zate ostale neizpolnjene. Ostal nam je smeh, ki je na tvojih ustnicah za vedno zamrl. Borili smo se skupaj za isto stvar, za življenje, pa vendar je ti ne boš nikoli dosegla.
Čeprav smo na tej poti v življenje ostali večkrat omahovali in si bila pogosto ti tista, ki nam je dajala oporo, ki nas je vzpodbujala, ti si bila tista, ki ni nikoli priznala poraza, ne boš nikoli dosegla svojih najlepših ciljev. Besede »Ne morem!« nisi poznala. Ne pri učenju, ne v igri, ne pri delu. Tudi takrat, ko si za ceno svojega lastnega življenja hotela rešiti prijatelja, je nisi priznala.
Še vedno pričakujemo, da se bomo srečali na cesti, V avtobusu, na plesu, Ne bo te več. Pa vendar nisi odšla od nas. Ostala boš v naših srcih, v srcih vseh, ki smo te poznali in te imeli radi…
