Raymond Lambert – Record a l’Himalaya
prevod: Lilijana Avčin
Polet, 30. junij 1957
Takoj ob prihodu navalijo v taborišče, na pol odpro šotore, potežkajo vse tovore, da bi si izbrali tiste, ki so jim všeč. Končno jih dva ali trikrat zamenjajo.
Skratka — nemogoči so. Že kar na začetku se je treba zavarovati in Lambert uvede, kakor je to storil že na Everestu leta 1952, sistem listkov.
»Na vsak tovor listek«, reče, »kajti videla boš: to jutro jih odrine 56, ob prihodu jih bo pa prav gotovo 50. Spotoma bodo pobrali vso družino, žene in otroke, s katerimi bodo delili tovore, na koncu pa bodo čisto nedolžno vsi prišli po plačilo!«
S pomočjo tega sistema bomo lahko imeli kontrolo in razkrinkali zastonjkarje, kajti plačali bomo le tistim, ki bodo pokazali listek!
Ta način se je izkazal kot zelo uporaben, in celo neizbežen, kajti res je bilo ob prihodu deset otročajev »dodatka«.
Zimmermann je odšel že o prvem svitu, kajti spotoma hoče »delati«. Izrazil je upanje, da bo imel zanimivo žetev.
Ob pol desetih so tovori razdeljeni. Z Raymondom odrineva šele, ko veva, da so vsi kuliji spredaj. Pomalem prehitiva počasneže. Pot je prijetna in zračna. Kaj naglo pridobivamo na višini. Kot vsako jutro, se dvignejo oblaki in Beding, nad katerim gremo, požre megla.
Na prvi planini naletimo na dvajseterico kulijev, ki sede v travi s hrbtom naslonjeni na tovore. Nekateri od njih niso niti sneli čelnega jermena. Neprenehoma kade in klepetajo.
V nasprotju s hribovci naših dežel, ki so bolj osorni in molčeči, se nam zde Tibetanci veseli in polni humorja.
Tudi norčujejo se radi in ob našem prihodu se krohotajo na vsa usta. Smešna se jim zde pokrivala, ki jih nosimo, Rajmondove majhne noge in smuške palice, ki nam služijo za gorjače. Gremo naprej in naletimo na dve izmed šerpinj, ki nam nosijo tovore.
Pogosto hodijo hitreje kot možje. Prva, mimo katere gremo, Je majhna in drobna. Nosi vrečo s 30 kilogrami riža, vrh nje pa ji udobno jaha na vratu triletni sinček in si, sesajte prstke, ogleduje pokrajino.
Druga je zajetna, zelo mlada, zdravja prekipevajoča žena. Tudi ona nosi vrečo s 30 kilogrami atne (moke, iz katere se delajo čapatiji), vrh nje pa drži v ravnotežju majhno košaro iz vrbja, v kateri spi njen trimesečni dojenček, zamotan v številne odejice.
Obe nosita več kot katerikoli kuli in bosta vrb tega opravili dvakratno pot med Bedingom in planino, ki leži v višini 4.360 metrov. V taborišče pridemo dve uri po odhodu iz Bedinga. Prične deževati in zatečemo se v eno izmed koč, kjer je kuhar Tondup že namestil svojo kuhinjo. Le tri koče imajo streho. Eno bodo zasedli šerpe drugi dve pa bosta nudili zavetje kulijem, ki bo pač hoteli na sedlo.
Za sahibe smo torej prisiljeni postaviti šotore kar pa ni posebno vabljivo, kajti gazimo po jakovem blatu, razmočenem od dežja. Pomalem pridejo vsi tovori in podpišemo listke. Raymond ponudi dvojino plačo tistim, ki bi hoteli iti jutri z njim v enem dne od taborišča na planini do izhodiščnega taborišča. Vreme pač ni prida mikavno. Kljub laminim napovedim monsuna še vedno ni konec. Vendar pa se najde dvanajst mož, ki so voljni sprejeti Raymondov predlog.
