Boris Režek: Izza začetkov gorskih osvajanj so prvi obiskovalci vrhov puščali na njih dokaze, da so res prišli gor. Vklesali so svoja imena ali vsaj začetnice, v skalovju; jih vrezovali v gorske palice in nagrmadili kopico kamenja v znamenje svoje zmage. »V vseh strokah so dvomljivci … « je zapisal za svojo dobo čuda napredni Baltazar Hacquet, ko je sestavljal navodilo za obiskovanje gora. Vsi ti tako napravljeni sledovi so potem jasno pripovedovali poznejšim pristopnikom, da jih je že nekdo prehitel.
V evropskih Alpah že zdavnaj ni več neosvojenih vrhov in komaj je kje se kakšna v celoti še nepreplezana gorska plat. Na vseh važnejših vrhovih so vsaj pri nas — skrinjice s spominsko knjigo in štampiljko in vsak obiskovalec doda svoje ime dolgi vrsti predhodnikov. Odtisne si štampiljko; včasih celo na lastno kožo v dokaz, da je bil res gor. Tudi dandanes so povsod dvomljivci in celo ne brez vzroka, kajti v marsikateri koči so na razpolago štampiljke z vseh bližnjih gora, da se niti ni treba truditi po odtise prav na vrhove … Gorski pristopi torej niso več nikakršna posebnost. Množice preplavljajo vrhove in razcefrane, do kraja popisane spominske knjige je treba pogosto zamenjavati in vsi, ki so se tako ali tako ovekovečili v njih, utonejo v pozabo. Vstran od toka ljudi, ki jih zvabljajo gore, pa so malo obiskovani vrhovi, kamor ne drži nikakršna ali le zapuščena pot z zbledelimi markacijami. Samotni se dvigajo v višavo. Čeznje se ženejo viharji in toplo jih obliva sonce, ko se raztreskano skalovje pokaže iz zimskih žametov ter se po kratkem poletju spet pogreza vanje. Človeške dobe gredo brez sledu mimo teh višav. Samo razsuta kopica kamenja priča, da se je tudi tu kdo mudil in pod kakšno ploščato skalo v kopici je shranjena zarjavela konzervna škatlica s preperelimi listki in posetnicami.
Desetletja so stari ti spomini izza že zdavnaj minulih dni. Zabeležene so prve plezalne ture po stenah in grebenih in podpisal se je slučajni obiskovalec, ki je znal poiskati škatlico med kamenjem. V Grintovcih je več takšnih vrhov, ki jih, čeprav so vsaj z ene plati povsem lahko dostopni, obiskujejo skorajda samo plezalci. Rinke so z Malih Podov le nepomembne vzpetine in prav tak je tudi Dolgi hrbet z Velikih Podov, onstran pa so slovita prepadna ostenja, ki segajo na Okrešelj in v Ravensko Kočno. Vsa pota držijo mimo teh osamelcev proti Skuti. Tudi na Dolgi hrbet in na Kranjsko Rinko sta nekdaj držali nadelani in zaznamovani stezi; na Malo Štajersko in Koroško Rinko (Križ) pa so bile z juga le utrte stopinje po rušah in grušču. Češka pot z Jezerskega sedla na Križ, torej s severa – je ostala do danes nedokončana ona z Mlinarskega sedla na Dolgi hrbet in naprej do Štruce pa je bila povsem opuščena.
Rinke so postale plezalsko torišče šele v tridesetih letih; vse dotlej so se zdele njih mogočne stene nedostopne in Mala Rinka je dobila svoje ime šele l. 1929, ko je bila preplezana njena severovzhodna stena, da bi jo razlikovali od Štajerske in Koroške (Križa) … Leto prej so bila načeta ta ostenja s turo po vzhodni steni Štajerske Rinke.
Dotlej še nisem bil na njenem vrhu, čeprav sem nekajkrat šel po stezi na Kranjsko Rinko tik pod njim, ne na Križu, ki je tudi le dober streljaj vstran. Na temenu te na sever navpične odsekane gore je stala razsuta kamnitna piramida in v njej smo našli pod poveznjeno razbito steklenico nekaj razpadlih lističev s povsem zbledelo pisavo v gotici. Zapisi so bili nečitljivi, razbrati se je dala le letnica 1890! Osemintrideset let torej ni bilo nikogar sem: vsaj podpisal se ni nihče več. Nekaj dni pozneje pa smo našli vrh Križa trdno zgrajenega možica, a v njem so bili sami novejši zapisi iz istih let, kajti po nedograjeni poti z Jezerskega sedla je tu pa tam le še kdo prišel in nemški plezalci so pustili tod podatke o svojih turah po ostenju Kranjske Rinke in Križa. Seveda smo tudi mi na turah postavljali običajne možice, posebno še na izstopih iz sten ter na grebenih ali na vrhovih, če jih ni bilo, in preiskali slednjega, kjer koli smo naleteli nanj.
V tistih letih so bili še sveži sledovi dr. Klementa Juga in marsikdo se ga je živo spominjal. Pastir Kršec z Brezij nad Godičem, ki je dolga leta pasel na stanu pod Sedlom, je rad pripovedoval, da se je nekaj dni mudil pri njem, ko je hodil plezat v Zeleniške špice. Dr. Jug, ta izredni, menda nikoli prav razumljeni in ocenjeni mož, je imel navado, da je v spominske knjige na vrhovih vpisoval vse svoje ture od začetka. Tako je pustil leto dni pred svojo smrtjo, ko je prišel plezat v Grintovce iz Julijcev, po pol strani dolge zapise. Na Kalškem grebenu pa se je le podpisal, ker ni imel drugega pisala, z noževo konico, ki jo je pomakal v blazinico za štampiljko … Toda to je bilo kaj malo ob tistih važičih ali važnežih, ki se še danes v takšnih primerih podpisujejo z lastno krvjo.
Na turah, o katerih smo vedeli, da jih je preplezal, smo vedno iskali njegove skrbno zgrajene možice. Na severozahodnem grebenu Planjave sem našel dva: — enega na Glavi nad Maričkino ploščo, kamor je prišel povprek iz Brinškovega kamina, drugega pa na grebenski razi tik pod zahodnim vrhom Planjave. V prvem je pustil v staniol zavit listek z običajnim popisom vseh tur, v drugem pa je bil le njegov podpis. Tovariši pa so naleteli na njegove možice na severozahodnem grebenu Jezerske Kočne, na Kranjski Rinki pred grebenom Rinka-Skuta in še mnogokje drugod.
Dolgo po vsem tem, ko je čas že pregrinjal Jugovo dobo in so bile spominske knjige po vrhovih že mnogokrat zamenjane in so tudi že skoraj sprhneli naši zapisi o možicih, sem prišel po grebenu z Mlinarskega sedla na Dolgi hrbet. Najbrž bi me zlepa ne zaneslo na ta samotni vrh, a bila je že pozna jesen, da je bilo za resno plezanje že premraz. Nekoč sem bil že priplezal sem gor s Skute in v megli iskal stezo na Pode. Lazil sem po raztegnjenem grebenu in nisem niti vedel, kdaj sem prišel čez vrh, zato mi je bilo zdaj vse novo, ko sem dosegel najvišji rob in sedel na zvito vrv. Nobenega sledu ni bilo, da bi ljudje kaj prida hodili tod. Nič konzervnih škatel, črepinj in papirja. Steza od Štruce sem je bila jedva še vidna in markacije so že povsem zbledele. Ker pa sem vedel, da je bila v zadnjih letih nekajkrat ponovljena Fritscheva smer v severozahodni steni, se mi je zdelo neverjetno, da bi se plezalci nikjer ne bili podpisali. Zaman pa sem se oziral za kakšnim možicem, dokler se zaradi vetra nisem presedel v zavetje in spoznal, da sem počival prav na njem. Med razsutimi skalami sem potem dobil sardinsko škatlico s porumenelimi papirji. Previdno sem razgrinjal te razpadajoče spomine in takoj našel značilni podpis dr. Klementa Juga. Najstarejši zapis je bil iz l. 1908. Kaligrafsko litografirana posetnica dr. Vojtech Prachensky je nosila pripis v češčini, da je prišel na vrh z vodnikom Potočnikom. Po večini je bila pisava na vseh posetnicah in listkih zelo izprana, da se je za silo dalo razbrati še nekaj drugih nemških in čeških imen. Troje članov družine Rott iz Prage je doseglo vrh z vodnikom Ošepom na turi iz Češke koče na Skuto. Leta 1913 sta se podpisala znana češka alpinista dr. Bohumil Franta in dr. Jiri Čermak. Šele pozneje so bili poleg dr. Juga zastopani tudi naši ljudje. Avgusta 1924 je dodal svojo posetnico Evgen Sida, poslednja pa sta se l. 1929 podpisala Ljubljančana Strban in Flegar. Desetletja so tičali ti spomini pod kamenjem. Vmes je bil gotovo še marsikdo na vrhu, pa ni vedel zanje, da bi jim dodal še svoj podpis.
Za plezalce pa sem izvedel, da so jo z gruščnate gredine nad steno pobrali na pot z Mlinarskega sedla na Ravni, ker se jim ni ljubilo prav na vrh …
Nezadržno hiti čas in tudi teh preostalih spominov zdaj ni več. Razsuti možici so na novo zgrajeni in v njih se nabirajo zapisi iz sedanjosti. Pionirska doba je minula in te kamnite piramide na vrhovih niso več znamenja zmage. Tudi podpisi v njih niso prizadevanja po uveljavljanju, temveč zgolj ohranjanje starega alpinističnega izročila. Tako žde tam v soncu in viharjih te neme groblje skal na temenih, podobne zamišljenemu človeku, ki je sedel k počitku in zre v daljne, odmaknjene čase, ko se nad vrhovi menjavajo poletja in zime ter klije in odmira vedno novo življenje v objemu gora.
PV 1957/6
