Raymond Lambert – Record a l’Himalaya
prevod: Lilijana Avčin
Polet, 23. junij 1957
Vzpenjali se bodo v smeri Nangpa Laja. Njihova prva etapa bo Lunak, druga Zasenba, tretja pa sloviti Nangpa La.
Kmalu pričakamo glavnino naše ekipe. Istega dne pride Franz Lochmaiter, tak kakor vedno, poganjajoč se sklonjen glave naprej. Brez ovinkov se spravi nadme, češ da sem slabo označil pot.
Prav dobro sem jo bil razložil šerpam, toda pred njimi je šel po isti poti Zimmermann in pustil v snegu napise, ne da bi vedel, kaj sporoča ter tako zmedel Jugea in Lochmatterja.
Zato so oklevali in izgubili cele ure, preden so končno našli sedlo. No slednjič se vse uredi, pride Juge, nato še Zimmermann in vsa ekipa kulijev razen peščice, ki bo ostala še ves naslednji dan pri Stangelinu. Povem jim, da sta Koganova in Denis Bertholet že odšla proti Nangpa Lajn, da vnaprej določijo etape, mi pa bomo odrinili z vso ekipo iz Chule jutri 10. oktobra in sledili prvima v razmaku enega dne.
Toda Jean si je zlomil zob in Lochmatter ga grdo mesari, ko mu poizkuša izdreti uporno korenino. Po taborišču kar odmeva od pacientovega rjovenja. Injekcije, s katerimi razpolaga Franz, niso dovolj močne, da bi uspavale zobne živce in tako mora Juge prenašati mučenje več kot poldrugo uro.
Do vrha sem sit mučnega prizora in s sirdarjem liričnem organizirati odhod. Bolnik in zdravnik pa nas dohitita proti večeru v taborišču pri Lunaku.
Ta tabor nas spet privede na višino 4800 metrov. Material nam sledi in končno prideta še Juge in Lochmatter. Juge je precej bled, saj je zelo trpel in ni posebno dobro razpoložen.
Ležemo k počitku. Taborišče se koplje v luninem svitu. Kuliji leže zleknjeni v majhnih kamnitih barakah okoli taborišča. Tu zleze iz svojega šotora Jean Juge. Slišim razločen pogovor med njim in enim izmed šerp, Ang Namgjalom. Govora je o jakih, o Namče Bazarju, o rupijah in podobno. Juge, ki ni dobro razumel, se vrne v moj šotor in mi o tem pridiga nekaj, česar pa sedaj jaz ne razumem. Ang Namgjal naj bi odšel jutri v Namče Bazar, kjer je baje naprodaj jak. Ta odločitev se mi zdi čudna. Ang Namgjal nam je potreben in ne vidim, čemu naj bi hodil v Namče Bazar.
Zdaj zlezem tudi jaz iz šotora in stopim malo po taborišču. Približam se kočam, kjer kramljajo kuliji in šerpe.
Ko me vidijo prihajati, pridejo ven in brž opazim, da so pregloboko pogledali v steklenico s čangom. Vsi so malo »v rožicah« in se mi opotekaje se bližajo ter mi s pijanimi glasovi razlagajo, da so pravkar hoteli kupiti jaka od Tibetanca, ki je ta večer tu in ki mora jutri s celo čredo jakov čez Nangpa La.
Ker sem že nekajkrat govoril o tem, da bi kupil kakega teh prežvekovalcev, je moj sirdar že kar pričel z razgovori. Torej pripeljejo predme imenitno žival, za katero pričnem barantati. Končno privolim odriniti zanjo dve sto nepalskih rupij, to je kakih sto do stodvajset švicarskih frankov.
Kupčija je ugodna. Vzrok dolgemu pregovarjanju pa je v tem, da bi bilo treba tovorno sedlo živali, ki smo ga hoteli uporabiti, da spravimo naše stvari do izhodiščnega taborišča, vrniti v Namče Bazar, češ tla ni všteto v kup. Pozneje mi je postalo jasno, da ni Juge teh razlag prav nič razumel. Sklenemo kupčijo plačamo za jaka dve sto rupij, sedlo pa naj se vrne v Namče Bazar.
Na mestu ulove šerpe ob luninem siju žival in jo privežejo s trdno najlonsko vrvjo na skalo. Odslej je jak — sicer le za kratek čas — član odprave. Po tej trgovski zmagi grem spat.
Naslednje jutro otovorimo žival, toda pred odhodom pride do debate, še več, skoraj do majhne revolucije: kuliji hočejo ostati tu in si kak dan odpočivati, češ da nimajo dovolj hrane.
Pokličem na pomoč vso svojo diplomacijo in jim razložim: »Če ostanete še en dan tu, ne bo čez dva dni nobenih živil več, ker ni možnosti, da bi jih oskrbeli.«
Po dolgih pogajanjih le pristanejo na to, da odrinejo in zapuste lunaški tabor.
Sprva je steza udobna.
Sloviti jak koraka s šestdesetimi kilogrami na hrbtu, spremlja ga pa Ang Namgjal, ki ga priganja k
enakomerni hoji bodisi z lučanjem kamnov zdaj z leve zdaj z desne, da menja smer, bodisi z žvižganjem v uho.
In jak gre naprej in se vzpenja, njegove spretne in živahne noge pa si utirajo pot čez kamnite morene.
Pred nami gre čreda jakov, ki jo pot tudi vodi gor. Tibetanski pastir obvladuje celo čredo z žvižganjem. Sklenem ga posnemati in res vidim, da »gre«, če jim vso pot drobiš pesmice.
Stezica, po kateri smo šli spočetka, se pričenja izgubljati v labirintu skalovja, v kamniti puščavi.
Toda nič ne bi moglo naslikati le hoje bolje kot dnevnik Claude, ki se dela, da ne vidi cvetlic, v resnici
pa vidi, čuti in drhti za vsak košček te gore ter intenzivno doživlja sleherno minuto.
»Naprej pa ti, Claude! …«
Deveto poglavje
Pa so le žene na Himalaji!
22. september
Navsezgodaj vstanemo, in pospravimo svoje stvari v pričakovanju Vongdija.
Ob devetih se le-ta še vedno ni vrnil s svojimi kuliji.
Pričenja nas skrbeti. Kaže, da je današnji odhod problematičen.
Vrh tega opazimo, da se šerpam prav nič ne mudi na pot. Zavlačujejo kar le morejo.
Zim nam pojasni uganko: »Lama jim je zatrdil, da bo monsun v treh dneh pri kraju«.
Seveda! Jasno kot beli dan: šerpe bi v upanju, da bodo tako manj mokri, radi pridobili še štiriindvajset ur.
Toda kaj nam je ta lama skuhal, v tej močvari povrhu!
Končno zagledamo popoldne Vongdija, ki se vrača iz Bagdaona. Uspelo mu je obdržati 36 kulijev, ki
bodo jutri tu.
23. september
Isti postopek kot včeraj. Zarana zlezemo iz spalnih vreč.
To jutro se pokažejo šerpe bolj voljne in — nezaslišana stvar — pričakovani kuliji pridejo točno ob uri in v polnem številu! Med njimi je kak ducat žena! …
Možje so krepki in veseli. Oblečeni so po tibetansko v volnene obleke granatne ali kostanjeve barve.
To je nekak ogrinjač v obliki kimona, ki ga v pasu stisnejo s pasom ali šalom iz blaga, ki je različne barve in se lepo odraža na obleki.
Posebno slikovito izgledajo zato, ker po večini vtaknejo roke le v en rokav: drugi jim binglja po hrbtu. Na ta način imajo več svobode za gibanje. Žepov ni. Vse kar imajo, denar in hrano za pot, vtaknejo za jopico s sila ohlapnim životom.
Pod tibetansko obleko imajo hlače iz blaga, ki segajo do kolen. Nekateri od njih nosijo rdeče suknene škornje, ki so okrašeni s pestrimi krpicami in imajo podplate iz jakove kože.
Njihovi lasje so dolgi in oviti v kitah okoli glave. Nekateri imajo kučme iz grobe volne in skoraj vedno jim v neredu sili v lice nekaj čopov črnili las, kar jim daje burkast in zanemarjen videz žene, ki se je odrekla spogledljivosti.
Večni smehljaj odkriva bleščeče zobe. In vendar ne poznajo niti zobne paste, niti krtačke.
V nasprotju s katmandujskimi nosači, ki prihajajo z ravnine in so disciplinirani, mirni in ubogljivi,
izgledajo le-ti kot navihani mladci.
