Raymond Lambert – Record a l’Himalaya
prevod: Lilijana Avčin
Polet, 16. junij 1957
Vrneva se k šerpam na ponoven posvet. Tudi Bertholet pride z ogledov in pove, da pot ni uporabna. Sestopimo ob padanju serakov, ki se rušijo tik ob našem prehodu, potem pa se kakih 5500 metrov visoko Utaborimo.
Stojimo na ledeniku Menlungtseja, ki dviga pred našimi očmi kvišku svoj visoki obelisk. Obšli smo ga in krog in imamo občutek, da je tudi to gora, ki se še noče dati premagati.
Potem pošljemo dve šerpi v taborišče obvestit Jugea, naj pride gor, ker smo za skalnatim prelazom ugledali povsem blizu možnost za sestop.
Morali bomo čez drugo majhno sedlo, ki smo ga natančno ugotovili. In da ne bi spotoma zašli, kar pač bi bilo težko, saj smo pustili vrsto sledi v vseh smereh, določimo dve šerpi, ki naj še tisti dan odideta proti izhodiščnemu taborišču Jugeu nasproti in pripeljeta po najboljši poti nazaj vso kolono kulijev.
Med tem časom odidemo drugi dan proti naslednjemu prelazu, že tretjemu po vrsti. Najprej pridemo na majhno snežno grbo v višini 5750 metrov, s katere se nam odpre veličasten pogled na Everest.
Lepo vreme je in kaže, da je monsuna konec. Ogledujemo pokrajino, vsevprek fotografiramo in pričnemo na drugi strani iskati pot, po kateri bi sestopili.
Naletimo na strmo melišče rušečega se kamenja, ki se končuje z ozkim ozebnikom. Zaradi padajočega kamenja precej nevaren prehod! Spustimo se navzdol s preostalimi šerpami, ki so strašno otovorjeni.
Da jim pomoremo, vzameva z Bertholetom vsak po en šotor in tudi Claude Kogan si naloži materiala, nato pa počasi sestopamo po vesini, ki nas spominja na ostenje Col des Cristaux v Chamoniških ostricah.
Od vsepovsod se vali kamenje, kar me neprenehoma vznemirja. Ni me strah za nas, saj nas je malo, toda vprašujem se, kako bo šlo drug za drugim vseh sto kulijev, ne da bi se pobili, ali s tovorom vred skotalili po strmini navzdol.
Vendar pa imam zaupanje v kulije ter može in šerpe, ki jih bodo spremljali in hočem verjeti, da bodo organizirali vse tako, da se izognejo nezgodam.
Po kakih treh urah hoje čez brezkrajne morene pridemo končno na pangbuško ravnino, kjer postavimo taborišče točno v višni Mont Blanca. 4800 metrov visoko. Tu smo slednjič rešeni kamnite puščave in Menlung La je za nami. Sedaj smo v dolini Namče Bazarja.
Sestopamo še naprej do majhne vasice z imenom Čhule, ki leži 4400 metrov visoko. Razlika v višini ni kdo ve kako velika, toda razdalje so ogromne. Tu se moramo ustaviti.
Čakati moramo, da pridejo vsi kuliji in material. V vas, za katero vemo, da leži niže spodaj, kakih sedem ur hoda odtod, pošljemo našega sirdarja po hrano, piščance, riž in sladkor, da bi lahko tako počakali na glavnino odprave.
Danes je 9. oktobra. Čakanje nas nič ne razburja, saj smo sinoči po skoraj celodnevnem ogledovanju Menlung Laja z daljnogledom na srečo opazili prihajati kulije. Celo prešteli smo jih lahko in ugotovili, da gre celotna ekipa v gosjem redu čez majhen snežni jezik, ki ga nosači smotrno premagujejo.
Zdi se nam, da je monsun zares pri kraju. Tu preživimo nekaj prelepih dni.
Da pridobim na času, velim Claude Kogan in Denisu Bertholetu, ki bosta tako za dan pred nami, odriniti z dvema kulijema, ki smo ju najeli tu, in dvema šerpama.
