ko se nekdanja alpinistična smer spremeni v izkušnjo stenskega sveta
Čeprav je Dinara za Slovence pogosto le ime na zemljevidu, je za domačine simbol. Dolgo, valovito pogorje, ki se dviga nad Kninom in se razteza 84 kilometrov proti vzhodu, je naravna meja, zatočišče, pa tudi prostor, kjer se je oblikovala identiteta dalmatinskega zaledja. Najvišji vrh pogorja, Troglav (1913 m), stoji v Bosni in Hercegovini, a Sinjal (1831 m) — najvišji vrh Hrvaške — je tisti, ki ga ljudje najpogosteje iščejo.
In prav na njegovih južnih stenah je nastala »najdaljša« ferata na Hrvaškem, speljana po nekdanji alpinistični smeri, ki je nekoč nosila oceno III–IV. Danes je to 1700-metrski, izrazito stenski vzpon, ki ga sestavljata dva dela: Devet stolpov in Veter z Dinare. Ferata ni ekstremna, a zahteva dobro telesno pripravljenost, občutek za skalo in mirno glavo v izpostavljenih prehodih.
Izkušnja obiskovalca: nostalgija po steni
Miro Štebe, nekdanji alpinist, je svojo izkušnjo opisal z redko iskrenostjo: ferata ga je spomnila na čase, ko je plezal v stenah, kjer ni bilo jeklenic, stopnic in varoval. Spodnji del, speljan čez devet skalnih stolpov, je živahen, razgiban in zahteva precej poplezavanja. Zgornji del, Veter z Dinare, pa se odpre v širino in ponudi občutek, da si res v steni — ne na turistični poti.
Na poti stoji več zavetišč: Bili cvijetak pri vstopu, bivak Dinaridi sredi stene in tik pod izstopom zavetišče Drago Grubač, posvečeno enemu najpomembnejših hrvaških alpinistov in raziskovalcev dinarskega krša. To ni le logistična točka, ampak kulturni spomenik — opomnik, da je Dinara vedno bila gora ljudi, ki so jo raziskovali z radovednostjo, ne z množičnostjo.
Ponudnikova perspektiva: ferata kot vodena izkušnja
Za razliko od Štebeta, ki je šel sam, gorski vodniki ferato vidijo kot priložnost za varno doživetje stenskega sveta. Kofler‑Sport jo opisuje kot »superferato«, ki zaradi svoje dolžine in višinske razlike (700 m) zahteva dobro kondicijo, a ne prinaša gneče. To je ena tistih redkih ferat, kjer se človek res lahko umakne iz množic in začuti prostor.
Vodeni vzponi potekajo iz Mojstrane, z nočitvijo v vasi Kijevo, zgodnjim štartom in celodnevnim plezanjem. Če je skupina hitra, se tura podaljša do samega vrha Sinjala. Sestop je nekoliko divji, a ne problematičen — bolj spominja na staro gorniško logiko kot na urejene feratarske kroge.
Zgodovina Dinare: od meje do narodnega parka
Dinara je bila stoletja mejna gora — med cesarstvi, državami, kulturami. V 20. stoletju je bila območje vojaških vaj, zato je bila dolgo zaprta in slabo obiskana. Prav zato je ohranila izjemno biotsko raznovrstnost: več kot 1000 rastlinskih vrst, med njimi številne endemite, ter bogat živalski svet. Leta 2021 je postala hrvaški narodni park, kar je bil zgodovinski korak k zaščiti tega prostora.
Skrbnik območja je Javna ustanova Nacionalni park Dinara, ki nadzoruje poti, zavetišča, naravovarstvene režime in sodeluje z lokalnimi planinskimi društvi ter hrvaško gorsko reševalno službo (HGSS). Ferata sama ni del klasične planinske infrastrukture, zato zanjo skrbijo lokalni vodniki in prostovoljci, ki so sodelovali pri njeni postavitvi in vzdrževanju.
Ferata kot (umeten) most med svetovi
Ferata Dinaridi je zanimiva prav zato, ker združuje dva svetova: svet nekdanje alpinistične smeri in svet sodobnega, varovanega plezanja. Svet divjine in svet dostopnosti. Svet nostalgije in svet novih doživetij.
Za nekatere je to priložnost, da se prvič dotaknejo stene. Za druge je to spomin na čase, ko je bila stena edina pot. Za tretje pa je to način, da spoznajo Dinaro — goro, ki je dolgo ostala v senci bolj znanih sosed.
Ko se z vrha ferate odpre pogled na dinarski kras, se človek hitro zave, zakaj je Štebe zapisal, da si bo Sinjal zapomnil za vse življenje. Ne zaradi višine, ne zaradi težavnosti, ampak zaradi občutka prostora. Dinara ni gora spektakla, ampak gora tišine.
