Raymond Lambert – Record a l’Himalaya
prevod: Lilijana Avčin
Polet, 9. junij 1957
Ta čas nadaljujemo v izhodiščnem taborišču z urejanjem tovorov. Treba jih je obnoviti in ponovno razdeliti, kajti kulijev še ni.
Zatorej sklenemo, da odidemo Bertholet, Claude Kogan in jaz zopet nazaj, da poiščemo pravi Menlung La. Lochmatterja in Jugea je njuna raziskovalna pot pripeljala do sedla, ki je vodilo proti jugu, kar pa nam ni prav nič všeč. Edino kar vem točnega, je Shiptonova izjava. Le-ta je namreč v obratni smeri kot mi prekoračil Menlung La in povedal, da leži natanko na črti zahod-vzhod, če jo potegnemo z vrha Menlungtseja na vrh Everesta. Potemtakem je dovolj, da gremo dovolj daleč po ledeniku, dokler se ne znajdemo natanko vzhodno od Menlungngtseja. Sedlo mora biti v naši smeri. Da pomirim svojo vest, se 3. oktobra ob dveh popoldne odpravim s Koganovo in Bertholetom taborit na skrajni konec moren, ki smo jim dali ime »Zelene morene« in tam postavimo taborišče v višini 5400 metrov.
Ni nas veliko na tej točki našega raziskovanja. Le pet šerp je z nami. Hrane smo vzeli s seboj le za tri ali štiri dni. Menlung La moramo najti, da vidimo, ali morejo kuliji čezenj. Z Jeanom Jugeom smo dogovorjeni, da mora, če ne pošljem nikakega sporočila, s Zimmermannom, Stangelinom in Lochmatterjem podreti izhodiščno taborišče in nam slediti s sto kuliji.
S seboj smo vzeli zastavice, da označimo pot.
Noč 4. oktobra prespimo na Zeleni moreni, nato pa se vzpenjamo v smeri proti 5686 metrov visokemu sedlu, imenovanemu »Jugeovo sedlo«.
Naše prepričanje se še utrdi: »izvidniki« so se zmotili. Sedlo pelje na jug in ni v osi Menlungtse-Everest. Tu pa nas preseneti slabo vreme. V strašni nevihti se moramo utaboriti tik pod sedlom. Ponoči sneži in zjutraj je skoraj 30 centimetrov novega snega. Pozneje izvemo, da je prav to noč tudi avstrijsko ekipo na Co Oju pregnalo neurje in da so dr. Tichyju zmrznile roke ter je zato izgubil nekaj prstov. Seveda so bili Avstrijci više in Čo Oju kaže pobočje, ki je silno izpostavljeno vetru.
Osmo poglavje
Čo Oju? … Zakaj pa ne? …
Drugo jutro sestopimo, da bi si ogledali nek drug prelaz, ki smo ga odkrili. Ko pa se približamo sedlu, opazimo, da je skalnato in izredno strmo. Na ravnem prostoru na ledeniku zaustavimo otovorjene šerpe.
Bertoholet in eden od šerp odideta brez nahrbtnikov v smeri proti majhnemu grebenu na levi, da bi pogledala, kako je na oni strani. Ta čas pa se s Claude Kogan vzpneva na sedlo, da se ozreva po drugem pobočju in se prepričava, če res vodi v pravo dolino.
Strmina ni posebno prijetna za vzpon in nama da precej opraviti. Sneg je nemaren, skale zasnežene in morava sekati. Končno stojiva na majhnem sedlu in občudujeva pravljični razgled na Everest, Lhotse, Makalu in Khumbu tik pred nama. Toda od njih nas loči dolina, v katero moramo.
Vsekakor sva blizu prave poti, toda sedlo na katerem stojiva, nikakor ne pride v poštev za otovorjene kulije. Izključeno, da bi mogli sestopiti po zasneženi in strmi višini, ki se konča s stenami, kjer bi se bilo treba navezati, ali pa se spustiti ob vrvi!
