Foto: Benjamin Ravnik
Pripoveduje: Benjamin Ravnik
Če ne veš, kje iskati, bi Kovačevec zlahka spregledal. Skala stoji visoko nad majhnim zaselkom Žerjavec, očem skrita, kot bi hotela ostati samo za tiste, ki jo res iščejo. Tam, nad potokom Jesenica, so se kalile povojne jeseniške alpinistične generacije, pa tudi vse, ki so prišle za njimi.
Danes je vrtec (plezališče) opremljen s svedrovci, a še vedno diha tisti duh starih časov — ko je bil vsak klin ročno zabit, vsaka smer osebna zgodba.
Do skale vodi pot, ki jo moraš poznati (če seveda nimaš satelitske navigacije). Nad nekdanjo gostilno Erlah se cesta razcepi: levo v Plavški Rovt, desno v Planino pod Golico. Zaviješ levo, potem pa po petdesetih metrih, tik pred mostom čez potok, zapustiš asfalt in se podaš po stezi, ki se strmo vzpenja nad strugo. Petnajst do dvajset minut hoda, pa si pri skali.
Orientacija ni lahka — kot bi Kovačevec hotel, da ga najdejo le tisti, ki jim je res mar.
Ne vem, kdo je te skale prvi našel. Morda Janez Krušic, Janko Šilar … stari klini so edina priča, da je tu nekdo že davno vse preplezal.
Sam sem Kovačevec prvič obiskal novembra 1981, kot tečajnik alpinistične šole AO Jesenice. Starejši člani so nam napeljali vrvi z vrha, mi pa smo se učili v smeri, ki so kasneje dobile imena: Začetniška smer (IV+), Desna plošča (-VI), Rudijeva smer (VI+).
Takrat se je še čutila prisotnost stare generacije, čeprav so bili mnogi že daleč — v gorah ali v spominih.
V sedemdesetih letih so tu nastale tehnične smeri: Veliki previs (A3) in Mali previs (A2). Verjetno so jih splezali Zdravko Hanžek, Alojz Javorski in Rudi Kocjančič.
Ko sem prišel na AO Jesenice, starih alpinistov ni bilo več blizu. Stikov, izmenjav, prenosa izkušenj — skoraj nič. Le Uroš Župančič je občasno prišel na sestanke, prinesel albume fotografij reševanj, razbitih trupel. Grozljivo, a poučno. Po teh večerih nas je večino minilo, da bi šli plezat. A danes vem, da nam je s temi fotografijami marsikomu rešil življenje. Hotel je povedati, da se je treba v gorah paziti in biti spoštljiv — to je bila njegova lekcija.
Uroš Župančič: Do narave smo čutili veliko prijateljstvo, ki je kipelo v ljubezen. Ni bilo važno in pomembno, ali smo bili na pohodu ali izletu na Kepi ali Stolu v razglednih in cvetočih Karavankah, srce nam je pelo in potrkavalo z vsemi zvonovi, takrat ko smo hodili v plezalno šolo v Jelenkamnu, Petkovo skalo ali v Kovačevec. Brezmejno smo uživali, ko smo se sami ali v skupini veselili po robeh in grebenih nad Planico, ko smo z očmi objemali stene in grebene Prisojnika, Razorja, Travnika, Škrlatice ali Rogljice, Stenarja in Cmira.
Nepozabna doživetja nas vabijo znova in znova v čase, ko so božajoči prsti segali po skali, ki se je poganjala skozi megle in oblake do samega neba.
Pogled na plošče z vrha
Foto: Benjamin Ravnik
Dogajanje v Kovačevcu lahko z gotovostjo opišem le za čas svoje generacije.
Aprila 1983 je Evgen Morič prvi prosto splezal smer po sredini plošč in jo poimenoval Pripravniška smer (VII/VII+). Takrat je uporabljal plezalne čevlje Canyon, jaz pa sem jo dan kasneje splezal z vrvjo od zgoraj — v alpininih gojzarjih, ker s športnimi copati ni bilo mogoče stopiti na tiste drobne stopke.
Smer je predhodno ročno navrtal Rajko Noč, z Cassinovimi svedrovci, na najtežjem mestu pa zabil 1,5 cm dolg Cassinov klin z obročkom.
Evgen je kasneje smer splezal tudi z varovanjem od tal (RP). Če bi padel, bi bilo vprašanje, ali bi klin zdržal — padel bi skoraj do tal.
Veliki previs (A3) sem sam prvi prosto splezal poleti 1985 (–VIII). Kasneje je odpadel oprimek in večja luska, zato je smer danes nekoliko težja. Raz Kovačevca (IX) sem splezal junija 1988. Zadnji nerešen problem je bil Likalnik (8a) — po številnih poskusih sem ga preplezal julija 2018 in ponovil septembra 2019.
Kovačevec je majhen plezalni vrtec, a ponuja vse: lahke, srednje težke in resne smeri.
V sedemdesetih in osemdesetih letih se je tu plezalo spomladi in jeseni — za trening pred Paklenico ali pred sezono v gorah. Poleti manj, ker je bilo prevroče.
A vedno je bil tu tisti občutek, da plezaš v skali, ki ima zgodovino, srce in dušo.
Ko danes stopim pod Kovačevec, se mi zdi, da še vedno slišim glasove tistih, ki so tu začeli.
Skala je majhna, a spomin velik — in v njem je zapisana cela zgodovina jeseniškega alpinizma.
Nekaj »svežih« detajlov: 1000002818.jpg / 1000002817.jpg / 1000002816.jpg / 1000002815.jpg / 1000002814.jpg / 1000002813.jpg / 1000002812.jpg / 1000002811.jpg / 1000002810.jpg / 1000002809.jpg / 1000002808.jpg / 1000002807.jpg
