Raymond Lambert – Record a l’Himalaya
prevod: Lilijana Avčin
Polet, 7. julij 1957
Kar zadeva mene, si pulim lase, kajti moja naloga je oskrbeti odhod zadnjega dela, nadzorovati zvezo ed Bedingom in taboriščem na planini, predvsem pa moram, kar je najbolj zoprno, s peščico mož, ki jih imamo, spraviti poltretjo tono materiala, v izhodiščno taborišče. Dnevno dvanajst mož po 30 kilogramov!… Rajši ne računam preveč, sicer se izkaže, la bom čofotala tu še osem dni! Namesto, da bi se vzpenjala!…
Lambert, fatalist kot po navadi, mi dé: »Ne jezi in ne razburjaj se! Počasi se bo vse uredilo.«
Zimmermann tiči v svojem šotoru — laboratoriju in ureja rastline, ki jih je danes natrgal. S pokrajino je zadovoljen in namerava ostati tu več dni, kar zadevo precej uredi. Ker se botanikoma manj mudi kot alpinistom, bodo šli njuni zaboji zadnji na pot.
Lambertova dvanajsterica se umakne v hišico. Domala vsi ostali pa sestopijo, ker je proga Beding-planina dovolj kratka in prijetna, še ta popoldan in že za to dvojno plačo. Imamo dve tarifi: tri rupije in pol za spodnjo pot, za kar se javijo kot prostovoljci vsi vaški fantalini, nato pa štiri rupije za nošnjo proti sedlu in izhodiščnemu taborišču. Kako smo se že navadili govoriti: »Mousson not finish!« (Monsuna še ni konec Op. prev.) Ves popoldan in še dober del noči dežuje.
Petek, 24. septembra
Ob pol osmih je Lambert s svojimi 11 kuliji nared. Eden se je namreč premislil, češ da so njegovi škornji preveč obnošeni…
Odidejo zgodaj, ker imajo pred seboj hudo etapo: tisoč metrov višinske razlike, da pridejo na sedlo, končno pa še pet sto metrov sestopa do jezera. Rajmond hoče priti čez sedlo vsekakor, preden se vreme sprevrže. Ko se dve uri po njihovem odhodu začno zgrinjati oblaki, skozi daljnogled natančno pregledam njihovo pot in si naredim skico za primer, da bi morala hoditi po njej v megli.
S Zimmermannom razpravljava o tem, kako izvesti operacije. Predvsem ne bo mogoče opraviti poti od tod pa do izhodiščnega taborišča v enem dnevu. Lambert dela to danes iz potrebe, ker onim v bazi primanjkuje živeža.
Treba bo torej misliti na taborišče ali pa vršni depo v skalnih pregradah pred ledenikom, kakih 4.900 metrov visoko. Upava, da se bodo kuliji od spodaj radi vzpeli do tja, to pa bi skrajšalo etapo mož od zgoraj.
Res, Lambert mi je vedno pripovedoval, da povzroča v Himalaji največ sivih las vprašanje transporta in danes sem pač na pravem mestu, da to izkusim!
Proti poldnevu pride iz Bedinga samo trideset kulijev z novimi tovori. Rada bi, da bi prišli prej, kajti še danes se nameravam povzpeti z nekaj tovori do skladiščnega taborišča. Po kratkem počitku so ob pol treh voljni nadaljevati pot. Sedem žena je, dva moža in dva fanta.
Tvegamo, da se konča dan z bivakom, toda ne smemo izgubljati časa, kajti z vsakim dnem je treba naprej. Zimmermann gre z menoj. Morava jih spremljati, kajti bojiva se, da ne bi, če jih preseneti noč, pustili ležati tovore kjer si bodi, ne da bi jih zavarovali. Ob petih popoldne pridemo zopet sredi megle do prostora, ki smo ga namenili za skladišče. S Zimom nadzorujeva prihod enajstih tovorov in jih pokrijeva s plahto.
K sreči nam ostali kuliji kmalu slede. Ob šestih zapustimo skladišče in se spustimo v beg navzdol, da uidemo noči.
