Raymond Lambert – Record a l’Himalaya
prevod: Lilijana Avčin
Polet, 14. julij 1957
Kuliji, ki so vedno pripravljeni za šale in zabavo kar med potjo, se potrudijo, kar le morejo, da nama jo zagodejo. Rešeni tovorov skačejo kot gamsi s skale skalo, kriče in se obračajo, da bi videli, če sva za njima. Zimmermann, ki se zelo zabava, kliče:
»Šerpinje, počakajte, počakajte…«
Nato se obrne k meni: »Krave! Saj me bo konec zaradi njih!«
Opominjam ga, da visi naše dostojanstvo na nitki in da se je pač treba držati. In tako pridemo v tabor na planini vsi prepoteni že v črni noči. Ker nas je malo, se zatečemo vsi skupaj v eno kočo.
Šerpe, šerpinje in kuliji se pomešajo med nas. Ponudimo jim čaja z mlekom in še dolgo klepetamo z njimi okoli ognja.
Zunaj še vedno dežuje. Sprašujemo se, ali je prišel Lambert s svojo ekipo v izhodiščno taborišče in ali ga je slabo vreme prisililo k bivaku, preden je prišel tja.
Nato gremo spat, zadovoljni z izvršenim delom. Tri sto kilogramov spi nocoj v taboru — skladišču, na višini 4.900 metrov.
Sobota, 25. septembra
Ob sedmih pokukam iz šotora. Kakor vsako jutro je nebo modro. Toda v nasprotju z drugimi dnevi, ko ima taborišče barvo jakovega govna, se to jutro vse lesketa: ponoči je snežilo. Pred svojim šotorom Zimmermann, še ves krmežljav, fotografira taborišče. Pokličem ga: »Dobro jutro, Rožica !« In da ga uščipnem, pridam: »Kaj pa zalivaš danes?« Kajti običajno vstaja rano, ker se je pač navadil v botaničnem vrtu negovati in zalivati svoje cvetlice navsezgodaj.
Nasmehne se mi: »Pozdravljena, Spominčica! Sram bi te moralo biti, da ležiš pri takem dnevu.«
Zdaj pride z zadnjimi tudi Stangelin, ki je nadziral odhod tovorov iz Bedinga. Okoli enajste ure se vrne pet šerp, enajst kulijev in Dava Tondup iz izhodiščnega tabora z Lambertovim sporočilom, ki se pričenja takole: …
25. september
»Ostanem v izhodiščnem taborišču, hrane imam za dva dni. Vongdi bo pri meni. Če bo lepo, pojde Juge za dva dni raziskovati Menlung La.
Franz in Denis pojdeta proti Gaurisankarju.
Doslej nista mogli videti ničesar, ker je neprestano slabo vreme.
Včeraj sem opravil strašno turo. Ob desetih zjutraj sem bil s kuliji v taboru-skladišču. Od tam smo odšli ob pol enajstih. Za opozorilo sem pustil rumene trakove.
Ponovni vzpon po ledeniku je bil zelo naporen. Vdirali smo se do kolen skozi snežni vihar in meglo, ki je bila sila nadležna za vse. Šele ob dveh popoldan sem bil na sedlu: hud mraz, mokre noge in obleka. Ni mi šlo na smeh.
Nemudoma smo sestopili. Nič sledov, nič količkov, megla, razpoke…
Vongdi je padel v razpoko Na srečo ga je o pravem času zadržal nahrbtnik. Do smrti sem se namučil, da sem pripravil nosače do tega, da so se navezali. Bilo je silno mraz in hoteli so se razbežati na vse strani.
Skratka, uspelo mi je, da sem privlekel na dan petdeset metrov dolgo vrv in navezal nanjo vso ekipo, potem pa sem šel naprej iskat pot. Moji neznosni kuliji so si bili že v laseh! …
