Raymond Lambert – Record a l’Himalaya
prevod: Lilijana Avčin
Polet, 21. julij 1957
Sled je postala globoka, povsod same razpoke. Čez obrobno poč sem moral sekati stopinje. Končno sem prišel na strme morene. Ob 16. uri sem bil v izhodiščnem taborišču in bolan. Tovarišem gre dobro. Pišem ti premočen leže v šotoru in se počasi ogrevam.
Tole je načrt in navodilo za naslednje dni:
Navodila, pošiljam nazaj Davo Tondupa in vse šerpe in kulije kolikor pač morem. V taborišču — skladišču nimajo kje spati in kaj jesti.
Med potjo bodo nadelali prehode in pot. Prehod čez sedlo bo lažji čez dva ali tri dni.
Ti Claude, poizkušaj spraviti kar največ v taborišče-skladišče tudi drv potrebujemo. Spraviti moraš tam gor velik šotor — saj je dovolj prostora — in od tam nadzirati odpremo tovorov v izhodiščno taborišče sleherni dan.
Sicer ni kaj delati. Če je le mogoče, povečaj število kulijev, ki bodo šli čez prelaz. Toda pozor! Trideset kilogramov je preveč za to pot, sicer tvegamo, da bo kaj narobe.
Zahtevati je treba, da se pred sestopom navežejo. To sem zabičal Davi Tondupu, ki ima potrebne vrvi.
Naj kuliji še nakupijo krompirja in tsampe.
Mislim, da je to vse. Kuhinja bo šla zadnja na pot, prav tako Zimmermannovi tovori.
R. Lambert.«
Deseto poglavje
Don Kihot in rimski suženj
Spraviti vse tovore do baze je bil vsekakor hud problem. Kajti če je imel Bara šahih svoj načrt, so imeli šerpe in kuliji pač svojega. Predvsem se jim ni posebno ljubilo hoditi spat v skladiščno taborišče, kjet ni bilo drv in zlasti ne kuharja Tondupa, ki bi jim pripravljal obede.
Pokličem Davo Tondupa in ga pobaram, kako to, da so prišli vsi sem, ko je bilo vendar dogovorjeno z Baro sahibom, da bodo spali v skladiščnem taborišču.
Odgovori mi, da imajo kuliji mokre škornje, nekateri tudi strgane, da ni v skladiščnem taborišču niti šotora, niti drv in da bi pač radi prespali tu. Jutri pa bodo odšli na pot navsezgodaj.
S tem sicer nisem sporazumna, toda prvi hip jih pustim, da se ogrejejo, najedo in napijejo.
Da pa jim pokažem, da sem sama odločena iti gor, velim ta čas šerpi zložiti moj šotor in pripraviti moje stvari. Počakala bom, da si napolnijo trebuhe, preden napadem znova.
Nato poiščem kuharja Tondupa in mu pojasnim, da je nujno pospraviti kuhinjo in jo namestiti v skladiščnem taborišču. Kajti čim bo tam, bodo prišli tudi možje za njim. Namrdne se. Obljubim mu, da bomo spravili gor veliko drv in da pojdem tudi jaz poleg. Ti skrajni dokazi ga omečijo.
Možje se še nekaj prerekajo. Torej pošljem šerpe naprej. Igrajo vlogo lokomotive in počasi se hočeš nočeš premakne vsa četa.
Nezaslišana stvar! Vsak pobere po en tovor. Jaz grem na pot zadnja, da zberem »coklje«. Zimmermann gre lep čas z menoj.
Ob 16. uri 30 sem v taborišču, kjer kuhar Tondup že ureja kuhinjo. Da zavaruje ognjišče, razpne plahto. Taborišče je precej tesno in ne posebno udobno, saj stoji na največji izmed prodnatih gred pod ledenikom. Veliki šotor Raclet je brž postavljeni. Nudil bo zavetje kulijem. Takoj za njim postavijo šerpe zame majhen višinski šotor.
