Raymond Lambert – Record a l’Himalaya
prevod: Lilijana Avčin
Polet, 28. julij 1957
Zadnji tovori pridejo že z nočjo. Večer je zelo hladen. Da nagradiva kulije za vzpon, pa tudi da jih ogrejeva razdeliva z Davo Tondupom nekaj whiskyja. Od tridesetih litrov, ki nam jih je podaril naš prijatelj Boris v Katmanduju, nam je ostala še dvajsetlitrska posoda, namenjena za tako rabo. Iz te si privoščimo nekaj požirkov za naše bivanje v višini.
Pet, šest majhnih ognjev plapola v kamenitih jamah. Zaviti v svoja oblačila in s klobuki potisnjenimi na oči čepe okoli ognjev kuliji in si pripravljajo večerjo, ki sestoji, kot ponavadi, iz tsampe in čaja.
Z dnevom sem zadovoljna, vse je šlo točno po načrtu Bare sahiba.
Zoet smo prišli na lestvi za klin više in pridobili šeststo metrov na višini. Zdi se mi, da je ostalo taborišče zelo nizko spodaj. Vanj se ne vrnem več. Dolgo sem tam čofotala po jakovem blatu.
Prodiramo sedaj v visoke gore. Tisoč znakov temperatura in sončna luč kaže na to. Voda teče v tankih curkih med kamenjem in izginja. Ledenik godrnja celo noč kot da bi šlo za eksplozije, seraki pa se drobe in pod vplivom zmrzovanja dnevno spreminjajo lice.
Kot šerpe grem tudi jaz sedet k ognju in čakat, da konča kuhar Tondup s kuhanjem. Ker sem ta večer med njimi edini sahib, mi prav posebno postreže in pripravi zame posebno dobre jedi.
Žal pa ne izkažem časti njegovi kuhinji. Ne vem, ali je vzrok naporni dan, ali pa slabe novice, ki so prišle s pošto, toda želodec se upre. Vzpon je bil tako razgiban, da nisem imela časa prebrati vse, kar sem prejela. Najprej sem odprla mamino pismo, kjer mi piše, da je bolna in da se ne bo mogla vrniti na delo.
Pismo je staro več kot tri tedne, to je že brez pomena, toda nemogoče mi je dobiti kakih novejših vesti. Ob misli na pošto, ki jo vsak tako nestrpno pričakuje in ki vsakokrat obudi v nas muke in veselje, zelo slabo spim. Kuliji skoraj vso noč prepojo in preklepetajo.
Nedelja, 26. septembra
Neprenehoma je snežilo. Ob šestih vstanem in s pomočjo šerpe izberem tovore, ki morajo v prvi vrsti na pot in to še danes. Zelo je mraz in odreveneli možje se le počasi razgibljejo.
Ob sončnem vzhodu se zjasni in ob pol devetih se prične odhod: dvajset kulijev in vsi šerpi, ki so prav tako otovorjeni, gredo na pot k izhodiščnemu taborišču. S seboj odnesejo velik šotor, kajti kuliji prenočujejo rajši v izhodiščnem taborišču, ki je mnogo udobnejše in manj mrzlo, čeprav leži na isti višini kot le-to.
Dava Tondup mi obljubi, da bodo jutri zjutraj že zarana tu, da bodo vzeli vsak po en tovor in se v teku dneva vrnili v izhodiščno taborišče.
Po njihovem odhodu se spravim na sonce, pišem pošto in urejam svoj dnevnik.
Stangelin pride stanovat sem. Če pojde vse po sreči, bo Zimmermann s preostalimi tovori zvečer tu.
Končno je šlo vse hitreje kot smo računali. Ker jih je premagala želja po dobičku, je prišlo namreč večje število kulijev in mnogi od njih so opravili kar dvakratno pot v enem dnevu.
Popoldne grem leč, da bi nadoknadila slabo noč, toda moja prebava še vedno ni v redu.
Zimmermann pride ob petih. Iz tega sklepam, da so vsi tovori zapustili planino.
Jutri bom odšla lahko tudi jaz v izhodiščno taborišče. Ko to povem kuharju Tondupu, je ves navdušen. No, saj sem tudi jaz, kajti kakih pet sto metrov više gori visi nevarno nad nami ledni odlom in nestrpno štejemo ure, ki nas ločijo od odhoda! Tudi Zimu ni ta položaj prav nič povšeči, toda preseliti se ni mogoče.
