Planinski vestnik, julij 1957
Boris Režek
Iznad strehe zapuščenega ovčarskega stana vrh Žrela se je dvigal tanek slop dima v bledeče nebo s stenami okrog. Sence grebenov so temnele po krnicah in se zgoščale v prosojni mrak. Z njim je nastajala tudi tišina.
Žuborenje vode izpod snega je potihovalo, tu pa tam je še klopotnil zvonec od trope jarcev na Vodinah in hladno je potegnil veter od plazov.
V stanu se je bil razgorel ogenj. Migotajoči odsevi so silili med skodlami in po zevajočih špranjah med tramovi, na piano.
Poždel sem še ob zublju na razsutem ognjišču v tem zavetju, ki so mu ostala le še razdrapana streha in trhle stene brez vrat. Nekdanji ovčar se je jedva mogel obrniti med njimi. Tri korake po dolgem in dva počez; samo sključen je mogel do pograda, kjer je prebijal svoje samotne noči.
Nič ni ostalo za njim in njegovim življenjem. Nekaj lončenih črepinj se še sveti na tleh med razhojeno črnico, mah v špranjah med tramovi je preperel in ostanki pograda so sprhneli. Iz senc, ki jih ne dosega plapolanje ognja, se s čudnimi obrazi sveti trhlina.
Na planem je že gosta tema. Zgoraj v ostenju udari padajoči kamen in plazič zropota po žlebovih z oddaljenim bobnenjem.
Z ruševjem sem si postlal na tleh in, ko ležem, vidim med razmaknjenimi skodlami zvezde. Prisluškujem kapljajoči rosi ter prišepetavanju nočnih vetrov, ki se pode po goličavah.
Ves dan sem se potikal zgoraj pod stenami Štruce in Dolgega hrbta. Kjer koli že sem hotel priti gor na greben. Poskušal sem po nekem kaminu v stebru Štruce, pa sem se moral Spustiti po vrvi nazaj v grušč, ker je zagozdena skala zapirala prehod, in tudi drobna lašta, ki je držala okrog roba, se je izgubljala v šipastih plateh.
Zaman bi sam poskušal priti tam čez. Nemara je tudi v vsem grebenu med Štruco in Dolgim hrbtom komaj kak prehod. Navpični zidovi prepadajo v dno in črnikasto skalovje zagraja samotno krnico s posutimi snežišči v dnu.
Sparjeni dan je na noč moral prinesti dež. Komaj sem usnul, se je nanaglem zgoraj v robeh iztreskala nevihta. Skoraj so po grapah zabučali hudourniki in kamniti plazovi so se vdirali v stenah.
Skozi razdrapano streho je jelo liti v bajto, žerjavica je ugasnila. Zavit v dežni plašč sem čepel v kotu, dokler me ni povsem premočilo in ko se je blišč unesel, mi ni kazalo drugače, kakor da se skozi Zrelo prebijem do koče.
Luči nisem imel in v gosti temi, ki jo je le tu pa tam presvetila kakšna zvezda, sem taval v globel. Slišal sem, kako je še vedno treskalo kamenje dol na snežišče, čez katerega sem moral. Postajal sem in si svetil z vžigalicami, dokler mi niso pošle, in toliko da v dnu nisem obtičal. Le plaz se je medlo svetil v temi, prav tipal sem po stopinjah čezenj, okrog pa je sikalo kamenje in cmokaje udarjalo v razmočeni srenec.
Prišel sem čez, a za trdno sem vedel, da v takem ne poj dem nikoli več čez Žrelo. Ne, niti v najlepšem vremenu ne; tako sem ga imel do vrha. Morda je bil ta doživljaj in, ker sem v Češki koči obležal v vročici, tisto, da me dolgo ni bilo več na Ravni, čeprav sem bil mnogokrat po vseh vrhovih tam okrog. Ko sem posedal na kašnem robu in sem gledal dol na Češko kočo, se mi je vračalo v spomin, kako sem takrat prišel v njeno zavetje.
S težavo sem prebudil oskrbnico, ki se me je, vsega premočenega prav prestrašila, pa se je potem tembolj zavzela zame, ko je videla, da z menoj ni vse prav. V koči takrat ni bilo nobenega drugega gosta. Le redki so prihajali semkaj, tako bolj spotoma in desetletja, odkar je bila postavljena, so se je komaj dotaknila.
Tam so bile še stare spominske knjige s podpisi prvih obiskovalcev. Mir in tišina sta vladala nad Ravnmi, vendar so se na poti na Grintovce neprestano vrstile nesreče. Vedno je zdrsnil kdo na snežiščih, v steni pod Mlinarskim sedlom in razvpita je bila tudi Kremžarjeva pot čez Kočno.
Iz sten v zatrepu Ravenske koče in pod Ravnmi je tudi redko odmevalo zabijanje klinov. Izza mojih dni, ko nisem več prišel v Češko kočo, so večinoma Nemci obplezali Štruco s severa, severozahodno steno Dolgega hrbta in Grintovca, toda to so bile le manjše naloge, ki me niso vabile. V navpičnih zidovih grebena Dolgega hrbta pa so bili tako vsi poskusi zaman.
Zato bi morda še dolgo ne prišel na Ravni, ko bi nas nekoč v Bistrici ne doletela novica, da se je pod vrhom Grintovca nekdo ponesrečil. Bilo je že pozno v jeseni, vrhovi so bili oprhani z novim snegom in rezek hlad je vel v dolino.
Pomagati je bilo treba, kajti ponesrečenec bi le težko prebil noč na planem, zato smo bili v poldrugi uri že na Kokrskem sedlu, v dveh nadaljnjih pa po temi vrh Grintovca.
Prav rezalo je čez greben. Vse razgrete od prestanega napora nas še ni zeblo, ko smo prispeli na vrh. Nihče nam ni vedel povedati, kje se je pravzaprav nesreča pripetila. Klicali smo in dajali signale z lučjo, toda nobenega odziva ni bilo v gluhi nočni tišini, le naši glasovi so raztrgano odmevali iz globeli Ravni, ostenja Kočne in Dolgega hrbta … Če je bil ponesrečenec še živ, bi nas moral slišati, le če morda ni imel moči, da bi nam odgovoril. Na slepo ga nam ni kazalo iskati in v temi je bilo tudi nemogoče.
Kmalu smo pričeli drgetati od mraza. Iskali smo zavetja med skalami in se zavijali v odeje, a vedno teže je bilo čakati na svit. Šklepetali smo z zobmi in poskakovali, pa se nismo mogli ogreti. V lekarni, ki smo jo prinesli s seboj, je bila med drugim tudi steklenica etra. Srebnil sem ga par kapljic, peklensko je žgalo, pogrelo pa je, da so za menoj poskusili tudi drugi. Samo eden je srknil nekoliko preveč; vzelo mu je sapo, da je začel poskakovati kot obseden in postalo mu je vroče, da se je ves zasolzen od hudega sesedel.
Za nekaj časa smo bili dobri, skoraj pa nas je spet pričelo tresti. Čas se kar ni hotel premakniti, mraz pa je postajal vedno hujši. Z etrom si nismo smeli več pomagati, ker ga je bilo treba hraniti za pravo potrebo, zmrzniti nam pa tudi ni kazalo.
V sili smo razbili triangulacijo in zakurili z letvami, ki so bile postavljene na betonskem stebru na vrhu.
Vseh šest, kolikor nas je bilo, se nas je stisnilo okrog malega ognja, ki se je počasi razgoreval. Ta samotni zubelj sredi nočne teme so videli od bivaka pod Skuto, z Jezerskega in iz Bistrice in marsikdo je takrat ugibal, kaj pomeni ta kres vrh Grintovca. Mi pa smo tuhtali, kjer bi utegnil biti ponesrečenec. Če se je ponesrečil na poti v Dolce ali proti Mlinarskemu sedlu, ni mogel biti daleč. Snežišč v tem poznem času tod ni bilo več, da bi kam zdrsnil, razen, če ni kje ob Malem Grintovcu padel sam v steno.
Ob svitu smo se razdelili. Trije smo odšli po stezi v Dolško škrbino, trije pa proti Mlinarskemu sedlu. Vendar nikjer ni bilo nobenega sledu, ne odziva na naše klice. Le v Dolški škrbini je bila v grušču pod studencem nekakšna sled v steno Grintovca. Po vrvi sem se spustil vanjo na izpostavljen rob, a nič ni bilo videti na gladkih plateh ne na snežišču v dnu.
Oni trije so prav tako pregledali vse robove, pa niso nič našli, tako da smo pozno popoldne morali odnehati.
Vrnili smo se na Kokrsko sedlo, komaj pa smo dodobra zdelani polegli na skupnem ležišču, so nas prebudili z novico, da je ponesrečenec v severni steni Grintovca, nekoliko nad snežiščem in desno od poti z Gornjih Ravni na Mlinarsko sedlo. Gorniki, ki so prišli pravkar tam čez, so ga videli in govorili z njim. Poškodovan je, da ne more nikamor.
Zvedeli smo še, da je Hrvat in da je bil sam, ko se je zalezel tjakaj. Toda to so bile zdaj postranske stvari. Urno smo bili spet na nogah, toda razen ene same vrvi nismo imeli nobene druge plezalne opreme in spet se je bližala noč. Poleg mene tudi ni bilo nikogar, ki bi bil kdaj reševal v steni, a vso svojo opremo sem imel na Kamniškem sedlu.
Kakor je bilo gotovo, da bo ponesrečenec komaj prestal še eno noč, nismo mogli ničesar storiti zanj. Ostal sem tudi skoraj sam, ker so nekateri morali v dolino.
V naglici sem odšel v bivak pod Skuto, kjer so se še mudili nekateri tovariši in od tam poslal na Kamniško sedlo po svoje vrvi in kline ter po plezalce, ki so imeli tam tečaj.
Šel je v temi, opravil hudo pot, zjutraj pa se je sicer vrnil z opremo, toda sam, ker se plezalcem ni ljubilo reševat… O tri sto hudičev! Toda za pridušanje ni bilo časa. Pobral sem fante, ki so bili pri bivaku, čeprav so komaj kdaj plezali in v naglici smo jo udrli po bližnjicah na Mlinarsko sedlo.
Ponesrečenec je bil že tretji dan v steni brez pomoči. Drveli smo po poti navzdol, pa spet ni bilo nobenega odziva na naše klice. Menili smo, da je že umrl ali padel v dno in se ubil. Ko pa smo pregledovali krajne poči nad snežiščem, nas je zdrznil slaboten glas …
Komaj 50 m više v steni je v nekem žlebu čemel človek, da ga precej nismo niti ugledali. Šele vrženi kamen nam ga je pokazal.
Trije smo se otvezli na vrv in naglo smo bili pri njem. Da, tretji dan je sedel tam z zlomljenima nogama in se upiral na roke, da ni zdrsnil. Ves čas že ni usnul ne jedel in bil tudi brez kapljice vode. Kljub temu pa je bil še toliko pri moči, da je lahko govoril in povedal, kaj se je zgodilo z njim.
Pet nemških ujetnikov je pobegnilo z Rakeka, kjer so bili na delu. Ponoči so se prebijali čez gozdove h Grintovcem, da bi prišli čez mejo. Srečno so prišli na greben, prav tam, kjer pa smo našli ono sled v grušču pod studencem v Dolški škrbini, so se razšli, — oni počez nad steno, on pa sam navzdol.
Obut v navadne vojaške čevlje je plezal po plateh in se spuščal s police na polico, kjer je pač mogel dol.
Že blizu dna, samo dober raztežaj više, kjer smo ga našli, pa je zdrsnil. Odneslo ga je kakih osem metrov, pa je še obstal, le ene noge ni čutil več. S poslednjimi močmi se je po rokah vlekel naprej, toda zdrsnil je znova in obležal z razbitim kolenom v dnu žleba.
Ko se je spet zavedel, je začul neke glasove in pričel klicati. Toda preveč je bil oslabljen, da bi se mogel še oglašati. Že pred nesrečo ni dva dni nič jedel, zdaj pa je bil že peti dan brez jedi.
Silna moč je morala biti v njem, da je tako vzdržal. Strašne so bile noči v strupenem mrazu, ko se ni smel niti premakniti, da ni omahnil. Ves čas ni bilo nikogar po poti, ki jo je videl pod seboj. Le zvečer so kratek čas svetila okna v Češki koči, potem pa je spet upal na jutro, da bo kdo prišel in da se bo vsaj malo spet ogrel v soncu.
Prepričan je bil, da je že na avstrijski strani in ko je prejšnje popoldne slišal neko družbo na poti, je vrgel svojo prazno čutaro v globino, da jo je opozoril nase. Ni ga razumela, pa si je pomagal s hrvaščino, ki jo je sicer, nenavadno za trdega Nemca, gladko govoril. Zvedel je, kje se nahaja, a mu ni bilo več mar. Noge so mu že odmrle, ni jih čutil, ko smo mu jih dali v opornice in ga po vrvi spuščali navzdol.
Ker smo ga okrepili s kondenziranim mlekom in čokolado in ker je lahko potešil silno žejo, si je med spuščanjem celo pomagal z rokami, da ga ni zadevalo ob steno. Povedal je še, da naših klicev z vrha Grintovca ni slišal in da je poslednjo noč vzdržal le zato, ker so mu oni gorniki s poti zagotovili, da pridejo reševalci gotovo ponj.
V dnu si je končno oddahnil, ko smo ga položili na nosilnico, ki so z njo ravno prav dospeli Jezerjani, ki so tudi zvedeli za nesrečo, a bi v steni težko kaj opravili, ker so imeli s seboj le vrv in nekaj klinov, ki se sicer rabijo za zavarovanje na potih.
Preveč smo bili zdelani, da bi šli nazaj na bivak in smo odšli prenočevat na Češko kočo. Jezerjani so odnesli ponesrečenca v dolino in ostali smo sami. Oskrbnica je povedala, da čez dan še pridejo kaki gostje, po večini letoviščarji z Jezerskega, ostane pa le malokdo. Torej se vsa ta dolga leta ni prav nič spremenilo. Res je bila zdaj zaradi bližnje meje zaprta pot proti Savinjskemu sedlu in Okrešlju; vendar je bilo vse kot prej, kot na starih slikah.
Vojna se ni dotaknila te koče. Ostale so iste ozke postelje in druga oprava v češkem slogu. Tišina in samota.
Zjutraj nam je jesensko umiti dan razkazal silno ostenje nad krnico Ravni, — zidovje Dolške škrbine in Dolgega hrbta. Kljub poznemu času so bila še vsa vznožja obdana s snežišči. Sivo skalovje se je iz dna pelo v Grintovec. Rebra, stebri, svetlikajoče se plati, stolpi in škrbine na grebenih; vse je žarelo v soncu.
Zdaj sem ta svet videl drugače kot nekdaj, ko me je obvladal moreči vtis nočne poti skozi Žrelo in sem se v pustem dežju vračal domov čez Kočno in Grintovec.
Neznana ostenja s še neodkritimi potmi; velika temačna deber v kotu med Dolško škrbino in Kočno in prostrana širjava Dolgega hrbta, kjer greze stene nad Žrelo. Vse to je obetalo nova doživetja v tej malo znani pokrajini.
Ko je pominula zima in so se plazovi, ki izpod vrhov segajo prav v dno Ravenske Kočne, umaknili v vznožja sten, sem prišel znova z Jezerskega.
Nižinska pokrajina ob tesneh Kokre je vsa drugačna kot onstran ob Bistrici. Dvoje povsem različnih podob v istem gorovju! Kakor je onstran vedrina v mehkih, jedva vzvalovanih oblikah, tod zastirajo poglede mogočne širjave sten in temno zelenje smrek in macesnov preprega bregove z jasami.
Ves drugačen svet se pojavi iz somraka ob šumeči Kokri. Nenadejana ravan se odpre pod gorskimi vznožji. Cesta se po njej ovija še dalje in vkreber na Jezerski prelaz, gorska rajda se odmika in izgublja, odtod sredi vasi pa se pno razdrapani grebeni iznad gozdnatih obronkov v višavo.
Trate z redkimi, prosojnimi mecesni so v strmalih. Prostorne hiše s skodlastimi strehami, kjer se je nekdaj košatila kmetska mogočnost, so še ostale izza časa, ko je bila vsa dolina v lasti nekaterih domov. Zvonci v stolpičih na strehah so sklicevali posle in dninarsko žlot.
Ta starodavna ureditev je seveda preprečevala poselitev in je ohranila pokrajini nek svojevrsten nadih, saj je Jezersko še dandanes v glavnem le kopica hiš ob cesti, drugje pa je prvobitna samota — gozdovi, pašniki in košenice.
Težko obložena sva prišla s tovarišem v Češko kočo, ker sem nameraval v kakem tednu obrati smeri v Dolgem hrbtu in Grintovcu, pa tudi na novo poskusiti v severni steni Dolške škrbine.
Zvečer sem posedel pred kočo. Bilo je kot pred leti, ko sem pri bajti vrh Žrela zrl v gasneči, minuli dan. Studenec je požuboreval v grapi, zarja je prehajala v višnjeve sence. Svetle plati na grebenih so temnele in obličja gora so se zgoščala v sence. Naposled so nad tihotno krnico Ravni ostali vrhovi le še kot temna pregraja pred zamolklim nebom z redkimi zvezdami.
Nočno samotnost ob nemirno plapolajočem ognju, ki vzbuja misli in drami spomine, pa je zamenjala topla domačnost ob luči nad mizo.
Gore so ostale same v svojem snovanju pod nočnim nebom.
Razgreti večer po jasnem dnevu je prehajal v nemirno noč. Veter je popeval na grebenih in gozdovje je vršalo v globinah. Neusmiljeno je loputala oknica, ki je ni bilo moč pritrditi. Nič ni bilo s spanjem. Minuli dan se je vračal z vsemi malenkostnimi srečanji na poti, pogledi v višave, vedro pričakovanje, vse je počasi gasnilo v nejasno slutnjo.
Jedva se je včrtavalo okno v jutranji sivini. Nastala tišina me je vzdramila iz kratkega sna. Nočni vihar se je vnesel; pršava megla je ovijala macesne na planem in s kapa so plivkale težke kaplje. Nekje v meglah so žuborele vode.
Skozi zarosene šipe sem zrl v pusti dan, — v drugi in tretji… Spet sva ostala sama. Nič neznanega ni bilo več v koči. Slednja stvar je bila že do kraja ogledana; kaj bi še tod med temi, lesenimi stenami, ko je splahnelo še poslednje upanje, da se bo kaj sprevedrilo!
V nadležnem dežju sva se vračala čez Mlinarsko sedlo. Vse gore okrog so tičale v gostih meglah. Enako občutje kot takrat, ko sem odhajal z Ravni čez Kočno in Grintovec, me je morilo. Ni mi bilo dano, da bi spoznal ta svet. Še vedno ne vem skoraj nič o njem; le slutim, da varno skriva svoje posebnosti in ne morem se iznebiti vtisa, da se bo takoj spremenilo najlepše vreme, če se bom le še kdaj pokazal na Ravenski strani.
