Če bi danes nastala knjiga z naslovom Psihologija masovnega turizma, bi bila prav tako — morda še bolj — knjiga svojega časa. Kajti prav zdaj, ko se svet sooča z razraščanjem potovalne industrije, z nenehnim pretokom ljudi, slik in želja, je vsak resen prispevek k razumevanju tega pojava nujen in dobrodošel.
Masovni turizem postavlja vprašanje, kako prilagoditi človeka – popotnika – okolju, ki ga obiskuje, in kako hkrati prilagoditi okolje človeku, ki prihaja vanj. Na prvi pogled se zdi to skromna dilema, a če pomislimo, da si življenja sodobnega sveta ni več mogoče zamisliti brez organiziranega, racionaliziranega potovanja, brez stalne proizvodnje izkušenj, podob in storitev, postane jasno, da gre za temeljno vprašanje, na katerem stoji in pade celoten sistem.
S.D. … »sbwto 22. augusta u štrti ure se spjt dubwmo u Bc n place pud lipo. se pumnamo ku je k mamo tak kažin u duline glede turistju, izkorišcevalcu jaunega dobrega an tujh prdajalcu našh lpot an frdemuwanja naše duline. brz transparentu an brz galame. vč k nes bwo vjnč bujo mwžnoste d kej zeljže ztu pride.«
V zgodovinskem pregledu bi se pokazalo, da je bil turizem sprva versko romanje, potem izraz svobode, radovednosti, želje po spoznavanju sveta. Danes pa je postal funkcija ekonomije, družbenega statusa in algoritmov. Človek se ne prilagaja več naravi, temveč narava njemu — v obliki poti, razglednih točk, »doživetij«, ki so vnaprej pripravljena. S tem se izgublja tisto, kar je bilo nekoč bistvo potovanja: stik, tveganje, nepredvidljivost.
Jean Mistler: »Turizem je tovarna premikanja ljudi, ki iščejo srečo drugje, a jo puščajo doma — v kraje, ki bi brez njih zadihali.«
Masovni turizem je postal funkcija energije, potrošnje in družbene zavesti. V njem se zrcali naš odnos do sveta: koliko ga želimo videti, koliko ga želimo posedovati, koliko ga želimo spremeniti v spomin. A prav v tem procesu se kaže tudi njegova temna stran — izčrpavanje prostora, izguba lokalne identitete, preobremenjenost naravnih sistemov. Turizem, ki je bil nekoč izraz vitalnosti, postaja simptom utrujenosti planeta.
Bob Dylan: »Mora obstajati pot iz tega kroga,« je rekel norček tatú. »Svet je preglasen, misli prehitre, mir je postal razkošje, ki ga nihče več ne zna nositi.«
Če bi bil Trstenjak* danes še živ (v tej idiokratski novi dobi takšnih ljudi ni več) in bi pisal svojo knjigo, bi verjetno opozoril, da mora racionalizacija turizma vključevati čut za človeka in za kraj. Da ne sme postati brezčutni stroj, ki proizvaja gibanje brez smisla. Da mora višja »produkcija« izkušenj služiti predvsem izboljšanju kakovosti bivanja — tako obiskovalcev kot prebivalcev. In da mora imeti socialno, kulturno in ekološko noto.
Masovni turizem, pravilno urejen in človekovo doživljanje pravilno usmerjeno, ne bi bil več muka za okolje in vsakega tam še živečega domačina, temveč oblika kulturnega športa — način, kako se človek povezuje z naravo, ne da bi jo izčrpaval. Toda dokler ostaja le potrošniška funkcija, bo ostal problem, ki ga bo morala družba reševati z enako resnostjo, kot je nekoč s pomočjo Trstenjaka reševala vprašanje dela.
*Anton Trstenjak (1906-1996), slovenski filozof, antropolog, psiholog in teolog, …
