Vroči časi, ki spreminjajo gore – ljudi, pa tempo turizma
Včasih se zdi, da živimo v najbolj žalostnih razmerah v vsej zgodovini alpinizma. Skale padajo tam, kjer so bile nekoč ledene police. Ozebniki in žlebovi, ki so bili še pred desetletjem plezljivi ob zori, so danes nevarni že ob prvem sončnem žarku. Colin Haley, eden najostrejših opazovalcev sodobnega gorstva, je pred dnevi zapisal: »Les conditions les plus tristes depuis tout l’histoire de l’alpinisme… mais quand même c’est beau.« In prav v tem protislovju živimo vsi, ki nas gore oblikujejo: žalost in lepota, skrb in ljubezen.
Haley, ki je bil nekaj časa v »prestolnici alpinizma«, opozarja, da ni le podnebje tisto, ki razkraja Chamonix in širši alpski svet. Tudi turizem – množičen, pospešen, nebrzdan – spreminja ritem krajev, ki so bili nekoč zavetje redkih. Gora je še vedno gora, a mesto pod njo je drugačno. »Je m’inquiète pour cette ville,« pravi. In hkrati prizna, da je po štiriindvajsetih letih ljubezen do Chamonixa večja kot kadarkoli.
Morda je prav ta dvojnost tisto, kar zaznamuje današnji alpinizem: skrb za prihodnost in hkrati neizmerna navezanost na masive, ki nas spremljajo vse življenje. Haley opisuje zadnjih šest tednov v Chamonixu kot najbolj družabnih doslej – čas, ko je skupnost znova pokazala, da je v gorah prijateljstvo pogosto najtrdnejša opora. A ko odhaja na novo pot, ga spremlja tudi žalost. Upanje pa ostaja: »J’espère beaucoup de voir le massif très neigeux quand je rentrerai… On peut espérer au moins.«
Upanje je tisto, kar nas drži pokonci. Da se bo kamen nekoč spet umiril. Da bo zima prišla pravočasno. Da bo masiv znova bel, tih in trden. Da bomo tudi mi znali stopati po njem z več spoštovanja, manj hrupa in več posluha za svet, ki se spreminja hitreje, kot smo si kdaj predstavljali …
NOVOSTI OD TAM
Durmitor – nova prvenstvena smer v zahodni steni Miloševega toka
Naveza Dejan in Rajko Popović je 12. avgusta preplezala linijo, ki sta jo poimenovala Ludi kamen (220 m, 7 h, VIII‑ / VI‑, A0). Smer je večinoma opremljena.
Ime smeri nosi osebno simboliko: naveza ga je posvetila Dejanovemu vstopu v zakonske vode, ki se je zgodil le nekaj dni pred vzponom – kot spomin na datum in kot poklon značaju same stene.
Podrobna skica in celoten opis vzpona bosta objavljena v naslednjih dneh …
Nova smer v Argentièreju: Le chant des sirènes (250 m, 8a max, 7a obv.)
Ryan Anderruthy je na Rumenem stolpu Aiguille d´Argentièr s soplezalci splezal novo granitno linijo Le chant des sirènes, ki poteka po izrazitem, popolnoma logični in čisti zajedi v rumeni steni nad ledenikom. Idejo je dobil spomladi po ponovitvi La part des Anges, ko je v steni opazil neprekinjen sistem razčlemb, ki je kar klical po smeri.
Prejšnji petek sta se mu pridružila Hugo Peruzzo in Pierre Girot. Pierre je vodil ključni raztežaj — 45 metrov popolnega oranžnega granita, brez čiščenja, brez krušljivosti, a z zahtevnim varovanjem, ki je zahtevalo tudi nekaj umetnega plezanja. Sledili so trije raztežaji med ploščami in navpičnimi odseki, vsi v vrhunski skali. Ekipa se je vrnila z jasnim sklepom: smer je vredna opreme.
Že naslednji teden se je Anderruthy v okviru ENAF/ENAM znova znašel v Argentièreju. Skupaj s Charles Noirotom sta opremila ključni raztežaj in sidrišča, vijake pa dokončno zategnila naslednji dan. Charlesu je uspelo smer tudi prosto povezati, Anderruthy pa je bil blizu — drugi poskus bo počakal na prihodnje leto.
Ryan pravi, da je ključni raztežaj ena najlepših granitnih dolžin, kar jih je plezal. Smer ima sicer le pet raztežajev, a ponuja izjemno estetiko; tisti, ki bodo imeli še energijo, lahko nadaljujejo po drugih smereh do vrha Argentièreja.
Topo je na voljo na Camptocamp.
La Hache (238 m, 7c+)
V okviru ENAM‑ovega poletnega programa sta Antonin Burnod in Aymeric Clouet v začetku julija (5.–7. in 18. 7.) opremila in preplezala novo smer La Hache na SZ steni Plateau du Jardin nad Argentièrjem. Smer poteka po izraziti, kompaktni granitni steni in ponuja natanko 238 metrov plezanja z oceno 7c+ (max).
Naveza je za smer potrebovala tri dni dela na terenu, približno dvajset minut hoje od koče Argentière. Nastali so štirje dolgi, estetski raztežaji, ki so po besedah avtorjev »komaj čakava na ponovitve« in po slikah najbrž vsaj zanimivi.
Prvi raztežaj, ključni del smeri, Burnodu tokrat ni uspelo prosto povezati, a ekipa napoveduje, da se bo prihodnje leto vrnila v boljši formi.
Nova smer na Piccolo Lagazuoi: Bio Rock
V južni steni Piccolo Lagazuoi je nastala nova smer Bio Rock, ki sta jo med 22. aprilom in 4. majem 2026 preplezala Marta Willeit in Simon Kehrer. Smer poteka po izraziti, sončni južni steni in ponuja 235 metrov plezanja v kompaktni dolomitski skali.
Težavnost je ocenjena na 6c (6a+ obvezno), kar jo uvršča med sodobne, tehnično zahtevnejše večraztežajne smeri v območju Lagazuoi–Falzarego. Glede na značaj stene gre verjetno za kombinacijo plošč, razčlenjenih prehodov in tipičnih dolomitskih struktur, ki jih ekipa ni potrebovala dodatno čistiti — kar je za južno steno Lagazuoi kar značilno …
Via Gamma (7b, obv. 6c, RS3+, 720 m) – Attraverso la Trucha: ko stena posnema ribo
Med odpravo v Peruju so Mattia Sandionigi, Pietro Saggiante in Sandro Maranetto v jezerih pod vzhodnim stebrom Siula Grande večkrat ujeli ribe. Ko so z obale pogledali proti mogočni steni, so v razpokah in linijah opazili presenetljivo podobnost: stena je imela obliko »truche«, rjava postrv, ki so jih pravkar potegnili iz vode.
Iz te igrive asociacije je nastalo ime nove smeri, hkrati pa poklon eni najbolj znanih dolomitskih linij — Attraverso il Pesce na Marmoladi. Tako je nastala Attraverso la Trucha, nova varianta v okviru Via Gamma, ki združuje alpinistično domišljijo, teren in zgodbo odprave.
Smer je nastala med delom ekipe ENAM, v zahtevnem in odmaknjenem perujskem visokogorju, kjer se tehnični granit sreča z ekspedicijskim značajem Andov.
Nova smučarska linija na Artesonrajú: jugozahodna stena po 45 letih znova presmučana
Marco Malcangi in Elias Ejderhamn sta 4. julija 2026 opravila novo smučarsko linijo po jugozahodni steni Artesonrajúja (6025 m) — ikoničnega andskega vrha, znanega kot »gora iz logotipa Paramounta«. Spust, ocenjen s 900 m, 5.4, E4, je potekal po strmem, izpostavljenem in močno spremenjenem terenu, ki ga je v zadnjih desetletjih preoblikoval kolaps velikanskega seraka.
Malcangi je le nekaj tednov prej s Fay Manners presmučal severovzhodno steno. Ob pregledu klasične jugovzhodne linije je opazil, da je še v dobrih razmerah, a med aklimatizacijo v dolini Parón se je z Ejderhamnom izrisala druga, bolj logična možnost: velika, strmejša jugozahodna stena, ki je bila zadnjič presmučana leta 1981.
Zaradi slabega vremena sta začela skoraj v temi in ob megli. Zgornji del stene je dosegal skoraj 70°, naklonino, ki je v Alpah praviloma nesmučljiva. Pod tanko snežno plastjo je bil led, izstop pa je potekal po mehki, viseči oporni grapi, ki je visela nad navpično zahodno steno — izjemno izpostavljeno mesto, ki ga Malcangi opisuje kot »zelo strašljivo«.
Zgodovinski kontekst
1978: Patrick Vallencant odpre jugovzhodno steno — eno največjih smučarskih linij Južne Amerike.
1981: Gérard Chantriaux presmuča jugozahodno steno.
Po 1981: kolaps ogromnega seraka preoblikuje celotno steno; linija iz stare literature praktično ne obstaja več.
Malcangi in Ejderhamn sta tako prva po 45 letih, ki sta znova presmučala jugozahodno steno — a po povsem spremenjeni gori, kjer je teren drugačen, bolj strm in manj predvidljiv kot v času Chantriauxa.
Artesonraju ostaja eden najbolj prepoznavnih vrhov v Peruju in hkrati eden najbolj cenjenih ciljev za ekstremno smučanje. Nova linija potrjuje, da se njegova zgodovina še vedno piše — tudi tam, kjer se je gora vmes spremenila.
VZPONI OD TAM
AO Žiri v Kirgiziji
Julija so se člani AO Žiri odpravili na odpravo v centralno Azijo, v gorovje Kirgizije. Ekipo so sestavljali Blaž Demšar, Luka Zakelj, Leon Mlakar in Andrej Jež, ki so delovali v tamkajšnjih visokogorskih dolinah in stenah ter opravili več vzponov v manj obiskanih, a izjemno razgibanih kirgiških stenah, …
Dea Mljač in Chamonix …
Janko Humar in Denis Florjančič – Krniške skale, jugozahodni steber, smer Trappola in Alta Quota (200 m, V+A0, prosto VII-) udoben dostop, odlična skala, atraktiven sestop! …
VZPONI OD TOD
Vršac, Zaprti oddelek (1000 m, 7b) prva ponovitev
Gašper Pintar in Urh Primožič …
Ojstrica – Black crack, Samotar
Marko Volk piše, da je smer Samotar sedaj v celoti prosto preplezana. Ocena je okoli VII-, nameri se 200 metrov. Potrebuje se kline ter dvojni set metuljev ter ostalih premičnih varoval. Pozor pa v predzadnjem raztežaju, kjer je svet zelo naložen.
P.s. V smeri Black crack se nahajata dva velika bloka, ki čakata na odhod v v vznožje stene, …
Dva različna dneva na senčni strani Grintovcev
Luka Lindič na svojem profilu opisuje dva povsem različna dneva v stenah. En dan je preživel popolnoma sam v severni steni Ojstrice, v spominski Cerjakovi smeri. Drugi dan pa je bil nedeljski, v precej obiskani severni steni Dolgega hrbta, v klasični smeri Trikot. Po njegovih besedah nedelje niso najboljši dnevi za klasične smeri. Lepo je videti živahnost v gorah, a prav ta kontrast ga je še bolj prepričal, da je treba skalno plezanje v slovenskih gorah obravnavati skoraj tako kot ledno plezanje: v smer ne bi smeli vstopiti, če je v njej že več navez.
Sam priznava, da sta z navezo ravnala nekoliko nepremišljeno, saj sta videla le eno navezo v smeri, kasneje pa ugotovila, da je nad njo še ena. Po njegovem je izjemno pomembno, da si plezalci izberejo stojišča tako, da so vsaj delno zaščiteni pred padajočim kamenjem — česar je v klasičnem slovenskem terenu skoraj nemogoče popolnoma preprečiti.
Sestopila sta po pogosto priporočeni spustni liniji. Luka po slabi izkušnji meni, da je ta sestop izjemno nevaren in v resnici slaba ideja. Ob vsem spoštovanju do ljudi, ki so vložili delo v opremljanje spustne linije, poudarja, da se tak sestop ne bi smel promovirati. Morda je sprejemljiv na dan, ko si v steni popolnoma sam, a če je nad tabo samo še ena naveza, je to po njegovem mnenju zelo slaba odločitev.
Zapis je objavil z upanjem, da bo pomagal preprečiti nesreče, ne pa kot kritiko dela, ki je bilo nedvomno opravljeno v dobri veri. Zaključuje z mislijo, da so slovenske gore »majhne«, a zelo resne — še posebej takrat, ko v igri nismo sami.
Leonova izpitna tura: Mojstrovka, dobra odločitev in slaba prometna ureditev
Leon je 9. avgusta 2026 opravil svojo izpitno turo za alpinista. Marta Krejan, njegova mentorica, je izbrala Kovinarsko smer v Veliki Mojstrovki, ker je bila to tudi njena izpitna smer. A tik pod vstopom sta se odločila drugače: Kovinarska je bila že polna navez, zato sta se preusmerila v Smer Debelakove, kjer je bila le ena naveza. Padajoče kamenje iz Kovinarske je letelo daleč proč — odločitev je bila pravilna.
Ker na Debelakovo nista bila pripravljena, sta skico komaj uspela najti na spletu, dodatnih informacij pa zaradi slabega signala ni bilo. Leon se je moral znajti sam: izbral je svoj vstop, preplezal dva lastna raztežaja, ujel pravo smer in po treh raztežajih dohitel navezo pred njima. Plezalca sta ju prijazno spustila naprej, Leon pa je pokazal hitro, zanesljivo plezanje. Po petih urah sta stala na vrhu Mojstrovke. Marta smer pozna, a Leon je turo opravil samostojno in z odliko.
Izpitna tura pa je razkrila še drugo plat slovenskih gora: kaotično prometno ureditev v dolinah in na prelazih. Marta in Leon sta parkirala v Kranjski Gori, plačala parkirnino in se na Vršič odpeljala z brezplačnim avtobusom. Vrnitev pa je bila povsem druga zgodba. Avtobus, ki ga je čakalo že okoli petdeset ljudi, ni prišel. Po petnajstih minutah čakanja ob prometni cesti sta se odpravila peš proti Erjavčevi koči, kjer sta srečala načelnika komisije za alpinizem in njegovi dve soplezalki. Ti so ju prijazno odpeljali do Kranjske Gore — rešitev, ki je bila odvisna od naključja, ne od sistema.
Zvitorepson, Krofička
Anže Čokl …
Poletje
Alina Ledinek …
Kalvarija v Šitah: ko se tura izkaže za daljšo, težjo in bolj poučno, kot je bila videti na papirju
Za povrh sta domov prišla brez brezplačnega taksi helikopterskega prevoza, z »goro novih izkušenj«, ki štejejo več kot strogi pogledi na ferajnu.
Mare in Janko (AO Kranj) sta se prejšnjo nedeljo odpravila v smer Herlec–Kočevar v severni steni Šit — smer, ki sta jo oba ocenila kot »v mejah pričakovanj«. Dostop iz Tamarja je potekal brez težav, tudi vstop v smer sta našla razmeroma hitro. A že prvi metri so pokazali, da bo dan precej bolj resen, kot sta predvidevala: mastna, vlažna skala, počasno napredovanje in občutek, da se bo suho in boljše plezanje začelo šele višje.
V osrednjem delu sta se znašla v varianti, ki je bila očitno težja od skice — več raztežajev, več iskanja, več časa. Do značilnega kamina sta prišla v mraku, ko je bilo že jasno, da je umik navzdol praktično nemogoč. Janko je v temi odlično opravil s ključnim kaminom, Mare pa je v šodru in temnih prehodih zborbal prehode do zadnjih raztežajev. Izstopila sta previsoko in preveč zahodno, skoraj na vrh Šit.
Sledil je naporen in nejasen sestop po grebenu, travah in strmih pobočjih, kjer sta v temi zaman iskala prehod na melišče. Utrujenost, pozna ura in teren so ju pripeljali do pravilne odločitve: bivakirati. Z nekaj klini, metuljem, astro folijo in najboljšimi oblačili sta si uredila vsak svoj »bivak‑štant« in prespala noč na strmini.
V ponedeljek sta nadaljevala proti vzhodu, a se je obetavni žleb izkazal za grapo s skoki, ki sta jo lahko preplezala le z dvema spustoma ob vrvi. Ko sta končno stopila na melišče, je sledil še sestop čez Jalovško škrbino — z malo vode, malo spanca in veliko utrujenosti. V Tamarju sta končno prišla do ravnih tal, hidracije in analize.
O.B.R.N.I. – ko je obrat najboljša odločitev
V začetku letošnje sezone se je Jana Šimac znova srečala s staro, a vedno aktualno temo: kdaj obrniti. Izkušnje iz preteklosti – med njimi tudi 500‑metrskih spustov v temi – so jo naučile, da je obrat redko prijeten, a pogosto nujen. Razlogi so različni: poslabšanje vremena, slabo počutje, krušljiva skala, zgrešena smer ali preprosto dejstvo, da naprej ne gre več.
Reakcije okolice so različne: od posmeha do odobravanja. A v steni si vedno sam s svojo presojo. Veliki mojstri preteklosti – Mihelič, Ščetinin, Svetičič – so plezali v drugačnih okoliščinah, z drugačno kulturo tveganja. Danes pa se plezalci pogosteje ustavijo pri lastnih občutkih, ki povedo, da dan ni pravi. Mihelič je opozarjal, da namerno tveganje ni junaštvo – in avtorica se s tem strinja.
Obrat je šola, ki nekaj stane: čas, energijo, včasih kak klin. A dokler vzame le to, smo na varni strani. Cilj je vedno isti: trdna tla pod nogami.
Tudi v smeri Parižanka (VI+/IV–VI) na Debeli peči je naveza obrnila – a šele na koncu smeri, ko je bilo jasno, da je »občutljiva gospodična« tokrat dovolila varen prehod. Sporočilo je preprosto: varno v stenah, na dobro urejenih stojiščih – in z jasnim občutkom, kdaj je treba reči: O.B.R.N.I.
TABOR
Tabor v Pallah 2026
Alpinistični odsek Cerkno je tudi letos organiziral plezalni tabor v Dolomitih, tokrat v »Miheličevi« pokrajini Pall in dolini Val Canali. Zasedba je bila mešana: pridružili so se člani AO Vipava in Soškega AO, nekateri pa so teden izkoristili za kolesarjenje ali pohajanje. Tabor je potekal od 1. do 8. avgusta, udeleženci pa so bili nastanjeni v mirnem in urejenem kampu Castelpietra, ki je le nekaj minut oddaljen od izhodišč za koče Pradidali in Traviso ter bližnje stene Sass Maorja, Cime Canali, Palle Rifugio in druge.
Prvi dan sta se Jaka in Žan podala v granitno steno Tognazza na Passo Rolle in preplezala smer Via Mommo. Naslednji dan je Jaka z Žakom iz AO Vipava opravil veliko turo v Sass Maorju, znamenito smer Soleder, ki ju je vodila prek dolgih prečk in izpostavljenega terena. Sestop je bil dolg in zapleten, a uspešen.
V ponedeljek je del ekipe izkoristil dan za pohajanje; Jaka, Žan in Larisa so se povzpeli na Cimo Cavezzo. V torek so se Jaka, Žan in Domenih odpravili v Cimo Rifugio, a so zgrešili vstop in pristali v Dente Rifugio, kjer so preplezali Via Francescini, nato pa še Via Esposito v glavni steni. Zvečer so se taboru pridružili novi udeleženci iz Soškega AO.
Sredina tedna je prinesla vrhunec: Jaka in Tečk sta preplezala Buhlovo poč v Cimi Canali, smer, ki jo Jaka opiše kot mojstrovino linije in plezanja, polno tekočih gibov in odličnih oprimkov. Istega dne sta Žan in Ivan poskusila Raz tančic, a sta zaradi tehničnih težav pristala v Tognazzi, kjer sta preplezala Via del Venetto. Domenih in Mateja sta opravila smer Gadenz v Palla del Corra.
V četrtek sta Jaka in Mateja iz Soškega AO plezala Messnerjevo smer v Cimi Madonna, a ju je dež prisilil v spust po smeri. Ostali so dan izkoristili za počitek ali pohode.
Predzadnji dan je bil zaradi slabe napovedi namenjen krajšim smerem. Jaka in Domenih sta z gondolo dostopila na Cimo di Roda in preplezala smer Mr Maneoe, ki jo Jaka uvršča med najlepše v tednu. Žan in Ivan sta plezala sosednjo Castiglioni, ostali pa so dan preživeli na kolesih ali v hribih.
Tabor se je zaključil v sproščenem vzdušju: pospravljanje, delitev preostale hrane in kratek obisk plezališča, kjer so se preizkusili tudi neplezalni člani. Lokacija Pall je navdušila vse – mirna, samotna, s čudovitimi smermi in daljšimi dostopi, ki ustvarijo občutek prave dolomitske izkušnje. Ob prazni cesti je hitro dosegljiva, zato se bo odsek tja gotovo vračal.
UMETNO PLEZANJE (umetna jezera – umetno plezanje)
Jez Diga di Luzzone v švicarskem Ticinu
650 oprimkov, 5 raztežajev, 165 m, največja težavnost 6b+ … 20 švicarskih frankov na plezalca in 100 švicarskih frankov pologa vam prinesejo ključ za odklepanje lestve, ki vam omogoča dostop do prvega raztežaja. Plezalci morajo podpisati izjavo o odpovedi odgovornosti in plačati pristojbino v restavraciji Luzzone, ki se nahaja na vrhu jezu. Preden greste dvakrat preverite odpiralni čas restavracije, da se prepričate, da vam bo nekdo dal ključ …
Schlegeis Dam – Schlegeis 131
Plezalna smer s težavnostno oceno VII+, 131 metrov
Uporaba objekta je brezplačna in na lastno odgovornost!
ALPINISTIČNA ŠOLA
Alpinistična šola 2026/2027 v AO Kranj
Uvodni sestanek Alpinistične šole bo v četrtek, 17. septembra 2026, ob 18.00 v prostorih PD Kranj (Koroška cesta 27, 4000 Kranj – pridete po dovozni poti na levem delu stavbe in greste okrog stavbe do vhoda v kletne prostore).
Na uvodni sestanek se je potrebno prijaviti na e-naslov: sola.alpinizem@aokranj.com, in sicer do torka, 15. septembra 2026.
Sestanek je informativne narave. Po sestanku bo odprta prijavnica za vpis v Alpinistično šolo.
ALPINISTIČNA KULTURA
Nagrada za Solitude
Benjamin Védrines, eden najvidnejših francoskih alpinistov svoje generacije, je avgusta 2026 prejel Grand Prix du Salon du Livre de Montagne de Passy, glavno nagrado gorskega knjižnega sejma, ki ga podpira Compagnie du Mont‑Blanc, za svojo knjigo Solitude. Gre za izjemno osebno pripoved o petih dneh samostojnega vzpona sredi zime v eni najtežjih smeri Alp — zgodbo, ki presega športni dosežek in postane introspektivno potovanje v osrčje človekovega odnosa z goro.
Védrines (ki se po lanskoletnih izjemnih vzponih letos umaknil iz javnosti) je znan po svojih hitrostnih vzponih, solo odpravah in raziskovanju meja vzdržljivosti. Njegov slog združuje tehnično popolnost, psihološko globino in filozofijo svobode. V knjigi Solitude opisuje, kako je pet dni preživel sam v steni, v ekstremnih zimskih razmerah, brez zunanjega stika — le z lastnimi mislimi, strahovi in občutkom popolne osamitve. Zapis je literarno‑dokumentaren, ne le alpinističen. Védrines se ne osredotoča na heroizem, temveč na tišino, dvom, fizično in duševno izčrpanost. V ospredju je iskrenost brez meja, kot jo je opisala žirija: »Introspekcija, ki razgali človeka pred goro in pred samim seboj.« Védrinesova knjiga odpira vprašanje, kaj pomeni biti sam v in na gori — ne kot ‘osvajalec‘, temveč kot človek, ki išče stik z naravo in s sabo. Njegova pripoved je hkrati poetična in surova, polna trenutkov, ko se meja med pogumom in ranljivostjo zabriše.
Knjiga je prejela nagrado, ker združuje vrhunsko pisanje in vrhunski alpinizem — redko ravnotežje med literaturo in izkušnjo.
Salon du Livre de Montagne de Passy je eden najpomembnejših francoskih dogodkov, posvečenih literaturi o gorah, naravi in raziskovanju. Nagrada Grand Prix je najvišje priznanje sejma, ki ga podeljujejo avtorjem, ki s svojim delom presegajo športni okvir in prispevajo k razumevanju gorskega sveta.
ID
