Plezalni profil: Rudolf Peters (1913 – 2008)

Pionir alpinističnih dosežkov in inovacij

Dejstva
Rudolf Peters, rojen v Münchnu, velja za enega najpomembnejših alpinistov. Njegova strast do gora in inovacij je pustila neizbrisen pečat na področju alpinizma, tako v tehničnem kot v športnem smislu.

Pomembnejši alpinistični dosežki
Peters je bil znan po svojih izjemnih vzponih v Alpah, kjer je opravil številne prve vzpone in zimske prehode. Med njegovimi najpomembnejšimi dosežki so:
– Južna stena Schüsselkarspitze (1934): z Rudijem Haringerjem je preplezal izjemno zahtevno steno v Wettersteinskem pogorju.
– Severna stena Grandes Jorasses (1935): z Martinom Meierjem je opravil prvi vzpon v legendarni steni v Montblanškem pogorju.
– Dachsteinova južna stena (1940 na fotografiji) zimski vzpon je utrdil njegov sloves kot enega najboljših alpinistov svojega časa.

Inovacije v alpinistični opremi
Peters je bil tudi izumitelj, ki je s svojimi inovacijami izboljšal varnost in učinkovitost plezalcev:
– Dvanajsterke: Peters je razvil dereze z dvema sprednjima zobcema, ki sta omogočala boljši oprijem in napredovanje po strmih ledenih površinah.
– Izboljšano ledno orodje (cepin): Njegov dizajn lednega kladiva z ostrim kotom je omogočal globlje in varnejše pikanje v led.

Vojaško in povojno življenje
Med drugo svetovno vojno je bil Peters dodeljen vojaški visokogorski šoli v Fulpmesu, kjer je usposabljal vojake za preživetje in boj v ekstremnih gorskih razmerah. Tam so on in drugi vrhunski alpinisti tistega časa, kot so Peter Aschenbrenner, Hias Rebitsch in Anderl Heckmair, ki jih je pripeljal v šolo, varno preživeli vojno kot inštruktorji (tema vredna posebne obdelave). Ob koncu vojne, leta 1945 je bil Peters stotnik. Po vojni se je vrnil v München, kjer je skupaj z ženo odprl športno trgovino, specializirano za alpinistično opremo. Trgovino sta vodila do leta 1968, nato pa se je Peters posvetil vodenju alpinističnih tur in bil aktiven kot gorski vodnik.

Rudolf Peters je umrl 5. decembra 2008 v Münchnu, star 95 let. Njegova zapuščina živi naprej v alpinistični skupnosti, ki ga spoštuje kot pionirja in inovatorja.

Življenje alpinista

Rudolf Peters je v tridesetih letih prejšnjega stoletja sodil med elito nemških alpinistov in je užival mednarodno spoštovanje. Sijajen plezalec, nepopustljiv borec v ekstremnih situacijah, odločen, samozavesten in uspešen.
Rodil se je 4. januarja 1913 v Münchnu. Skozi življenje in tudi v starosti je ostal aktiven.
Biografske podrobnosti povedo, da je po srednji šoli od leta 1931 do 1936 delal kot pravosodni uradnik, nato do leta 1945 deloval najprej pri lovcih Reichenhall Hunters, nato kot inštruktor in stotnik na visoki gorski šoli vojske Fulpmes. Od leta 1945 do 1968 je bil lastnik športne trgovine v Münchnu, od leta 1947 pa je bil tudi gorski in smučarski vodnik.

Alpinist Rudi Peters je svojo dejavnost začel v münchenski skupini sekcije Srednje Spodnje Inske, kjer je kot srednješolec našel prve gorniške tovariše. Za njegov razvoj je bilo pomembno srečanje in prijateljstvo z mladinskim vodjo Adolfom Deyejem. Deye je bil tisti, ki je leta 1912 sam preplezal 17 vrhov pogorja Griesner Kar v Wilder Kaiserju. Tudi njegov drugi vzpon v vzhodni steni Fleischbanka je bil takrat zelo cenjen. Mladi Peters in ostareli skalni bojevnik Deye sta se zaradi pomanjkanja denarja odpravila (kot je bilo tedaj v navadi) v hribe s kolesi in šotori. Leta 1933 jima je uspelo dokončati šest smeri s prvenstvenim vzponom v vzhodni steni Riffelkopf v gorovju Wetterstein. Prvi vzpon v 500 metrov visoki jugovzhodni steni Schüsselkarspitze z Rudijem Haringerjem 25. in 26. junija 1934 lahko razumemo kot logično nadgradnjo zmogljivosti. V dežju in nalivih s točo sta dosegla spektakularen uspeh s konopljenemi vrvmi in spolzkimi plezalnimi čevlji Manchon. Takrat je bila to najtežja smer v Wettersteinu in celo ena najtežjih v severnih apneniških Alpah. Peters je bil vedno inteligenten, razmišljujoč alpinist. Po zimskem vzponu na Wartsteinkante je zapisal: »Kaj je tisto, kar nas čarobno vedno znova pripelje v takšne situacije? Kako bom kasneje razmišljal o tem, kaj sva naredila? Koliko teh sten bom še moral raziskati? In po čem? Stena o tem vprašanju molči.«

Peters se je ukvarjal z intelektualnimi problemi in mnenji že od zgodnjih let v pogovorih s prijatelji, predavanjih in esejih. O tem je znal pisati na privlačen način. Izjemno je njegovo poročilo v Bergsteigerju 1934/35 o tragičnem poskusu plezanja v severni steni Grandes Jorasses leta 1934, ki ga je povzel tudi Heckmair v Treh zadnjih problemih Alp. Takrat se je (vsa) mednarodna alpinistična elita ukvarjala s tem »zadnjim velikim problemom« v Alpah. Vemo pa, da se vedno najde zadnji. Anderl Heckmair, Martin Meier in Ludwig Steinauer so bili med nemškimi poiskušalci. Naveza Peters-Haringer je dosegla najvišjo točko in zašla v obupne vremenske težave. Komaj 200 metrov pod vršnim grebenom se jim je zdelo na dosegu roke. Njuna edina možnost pobeg po steni. Abzajl! Bližala se je tretja noč v steni. Nenadoma je nezavarovanemu Haringerju spodrsnilo in padel v globino. Za Petersa je bil položaj brezupen. Mislil si je: »Zdaj je konec, vsega je konec. Zdaj mi je vseeno!,« A se je zbral in v mokrih in ledenih oblačilih preživel še eno noč in peti bivak. S samo tremi kljukami se je začel spuščati po vrvi, z vrvi je rezal zanke in jih nameščal okoli majhnih skalnih konic, ki jih je postrgal iz snega. In iz pekla je prišel živ. Haringer je ostal na gori, dokler ga niso prenesli z nje.

Kljub strašni izkušnji Peters ni želel obupati nad Jorasseswandom. Zanj je bil ta »stena sten najvišji cilj v Alpah«. Združil je moči z Martinom Meierjem. Za namene treninga sta za božič leta 1934 izsilila prvi zimski vzpon na ledeni južni rob Grosser Mühlsturzhorna.
28. junija ob 1:35 ponoči sta Peters in Meier zaključila in preplezala Severno steno Jorasses, potem ko so bili drugi poizkusi neuspešni. Z bivakom sta obvladala Giant’s Wall in drugič bivakirala na grebenu. Kmalu za Petersom in Meierjem so bili v steni 1. in 2. julija še Švicarja Raymond Lambert in Loulou Boulaz ter Italijana Renato Chabod in Giusto Gervasutti. Sprva so upali, da bodo dohiteli Nemca. Tretja vzpona sta opravila Toni Meßner in Ludwig Steinauer, od 7. do 9. julija 1935.
Med različnimi turami, ki jih je izvedel Rudi Peters, je treba izpostaviti tri ture: leta 1936 z Adolfom Göttnerjem, prvi zimski vzpon v njegovi jugovzhodni steni Schüsselkarspitze, pozimi 1940 južno steno Dachsteina in poleti 1943 Piaz-Dülfer povezovalno smer skozi zahodno steno Totenkirchl z Ottom Eidenschinkom.
Ob sedemdesetletnici je Peters kondicijo ohranjal s tekom in planinarjenjem. Dnevne ture z vzponi in spusti preko 2000 metrov zanj niso bile preveč naporne, še vedno je užival v plezanju štiric. S sinom Rainerjem, tudi gorskim vodnikom, sta se še vedno podajala na izlete, kot sta Roggalkante in Zwölferkante. Ni čudno, da je bil odprt za novosti v alpinizmu. »Prehod iz tehničnega nazaj v prosto plezanje odobravam. Tako se delajo stvari, ki jih s takratno opremo ne bi zmogli. Starejši morajo pokazati razumevanje za mlade in njihova dejanja. Saj tudi nas mnogi niso razumeli, ko smo šli v severno steno Grandes Jorasses. Starejši bi morali biti strpni.« S tem besedami je Rudolf Peters dokazal, da je ostal v starosti mlad in najboljši, ker je dočakal lepo starost, …