Nekaj možnih odgovorov ponuja razmišljujoči Fabio Bristot – Rufus
Trend, ki je vedno bolj povezan z nekaterimi dejavniki, ki jih poskušamo pojasniti. Nov pristop, nova pot za drugačno gorsko kulturo.
Ne mine dan, ne da bi (italijanski) novičarji poročali o kakšni reševalni akciji v gorah, nenehno naraščajočem trendu, ki v zadnjih letih dobiva vse pomembnejše statistične vrednosti in o katerem bi bilo dobro začeti rigorozno razmišljati, preseči dokaze o številkah, ki so že same po sebi zgled tega pojava.
Nekateri podatki, ki kristalizirajo ta eksponentni porast reševalnih intervencij (v Italiji) so tisti, ki v primerjavi obdobja 1975/1999 s tistim 2000/2023 označujejo + 395,71 % reševalnih intervencij in + 332,38 % rešenih ljudi od tega + 164,53 % umrlih in + 396,68 % poškodovanih nas hitro pripelje do teme/problema, ki je izpostavljen in obravnavan spodaj.
Naraščajoči trend – razlogi
V zvezi s tem trendom, kvalificiranim z nacionalnimi podatki, ki torej zagotavljajo največjo statistično zanesljivost, sedaj poskušamo pojasniti nekatere očitne vzroke tega pojava in druge manj očitne vzroke, ki so prav zato, ker so bolj latentni, lahko bolj nevarni in neločljivo povezani z nenehnim naraščanjem reševalnih akcij in ljudi, rešenih na različne načine.
Med razlogi torej ne moremo mimo znanega povečanja, tako v absolutnem kot relativnem smislu, števila planincev, ki so se od konca prejšnjega tisočletja začeli navduševati zaradi različnih oblik privlačnosti, predvsem z mobilnostjo, ki se je preselila višje, po poteh, ki povezujejo planine, po feratah in opremljenih poteh, klasičnih planinskih poteh. V zvezi s tem indikatorjem velja omeniti tudi uvedbo novih disciplin, povezanih na primer z zračnimi športi (npr. jadralno padalstvo) ali trajnostno mobilnostjo (predvsem e-kolo), zimskimi (npr. smučanje in gorništvo) in vodnimi športi . Ti dejavniki, četudi ločeno od spodaj navedenih, so sam po sebi povzročili statistično pojavnost, ki izhaja iz primerjave.
Ugotavljamo torej, da je mobilna telefonija tudi odigrala bistveno vlogo v tem procesu: na eni strani je mobilni telefon neverjetno olajšal alarmne klice in posledično reševalno verigo (aktivacija, pomoč in transport, vse to je zagotovo olajšal tudi pojav helikopterskih reševalnih služb); po drugi strani pa je zgoraj omenjeno verigo očistil res zelo nepomembnih incidentov in/ali nesreč, ki so smešni v primerjavi s povprečjem preteklih 25 let, ali povzročenih situacij, ki jih še pred dvajsetimi leti sploh ne bi upoštevali, tako da jih je mogoče šteti za nepremišljene, če ne celo povezane z vzbujanjem preplaha (»Hočem helikopter, ker sedim tukaj s svojimi otroki pri klancu, kjer smo mrtvo utrujeni in ne moremo več dol«).
Drugi dejavniki, ki jih moramo potem izpostaviti, so nedvomno povprečno znižanje fizične in psihofizične pripravljenosti, s katero se je treba soočiti z gorskim in zahtevnim okoljem, ta slednja komponenta je pogosto povezana z neizkušenostjo in s tem povezano pomanjkljivo tehnično pripravljenostjo, slabim ali pomanjkljivim poznavanjem materialov in opreme.
Toda najbolj osnovno dejstvo na tem seznamu je nedvomno sposobnost sprejemanja informacij, izbire in ukrepanja ter torej ustrezno načrtovanja cilja. Pomanjkanje zavedanja o lastnih mejah določa tudi močno spremenjene procese odločanja z učinki, ki lahko sodijo tudi med tiste, ki jih je razvil Dunning-Kruger in ki jih je na žalost pogosto mogoče pripisati neposredno nesrečam in poškodbam.
Nato lahko kot vzroke obravnavamo kot nadaljnji element analize, in sicer tisti, ki je povezan s povišanjem povprečne starosti ljudi, ki pogosto hodijo v gore in so kot taki lahko bolj izpostavljeni nezgodam, nesrečam in poškodbam.
Do te točke bo kdo rekel, da so to dejavniki, ki jih je dokaj enostavno razumeti, in osebno se vsekakor strinjamo s tistimi, ki podpirajo to tezo. Toda tisti, ki sledijo, kot bomo videli, niso takoj intuitivni na enak način.
Novi vzroki
Neizpodbiten element dela vzrokov, ki so od 90. let prejšnjega stoletja naprej bistveno spremenili pristop do gora, je prav gotovo splet, torej možnost dostopa v omrežju z izjemno lahkoto in skoraj brez stroškov do neizmerne količine podatkov in z nenehno naraščajočim pretokom.
Čeprav ne želimo demonizirati spleta, se je treba spomniti, da je pred hipertekstovno navigacijo obstajala študija o poznavanju in razumevanju cilja z analizo vodnikov/zemljevidov, zelo skrbnim preverjanjem poti in nevarnosti, povezanih z njo, tudi s pravočasno primerjavo s tistimi, ki so te cilje že dosegli, zbiranjem informacijskih elementov na mestu pred odhodom. Vse te metode so prinesle možnost pridobivanja informacij na skoraj znanstveni način, z načini, kjer so se pregledali in potrdili različni podatki in elementi. Zdaj temu ni več tako, saj se je s pojavom interneta vse spremenilo v druge metodologije, pogosto površne in nujno nepopolne.
Nasprotno, danes je vse olajšano s »priročnim znanjem«, trivializirano z najbolj klasičnimi virtualnimi iskanji, kjer prvi rezultat katerega koli iskalnika (algoritma), ki je v nekaj stotinkah sekunde predlagal naš naslednji cilj, ne glede na to, kako je ali je opisan, nato večino časa postane naš nepreverjeni vodnik, absolutni vodnik, ki se mu pasivno zaupamo, ne da bi prišlo do kakršne koli interakcije z resničnostjo ali resnico, kot v preteklosti.
Naslednjo distorzijo, ki je vendarle močno pospešila našo sposobnost razločevanja in analize, razumevanja in znanja, je nedvomno v zadnjih petnajstih letih povzročil pojav družbenih medijev. Ti trenutno upravljajo zelo zapletene kognitivne procese, ki so poenostavljeni z algoritmi, ki še zdaleč ne upoštevajo osebnih komponent težav in nevarnosti, ki jih je mogoče povezati z gorskim okoljem in zahtevnostjo ozemlja.
Poleg tega pomembnega prvega vidika obstaja refleks stranskega produkta, to je spodbuda, ki je nato neločljivo povezana z instrumentom, da sproti objavljamo vse, kar počnemo (opomba urednika: iz tega nisem izvzet, vendar se vsaj tega zavedam), skupaj s potrebo po tem, da smo vedno in povsod na spletu v tej vrsti komunikativne bulimije.
Ni treba posebej poudarjati, da so te komponente, kljub kratkemu opisu, v resnici vnesle tudi nekakšno družbeno tekmovalnost (»on je to naredil, jaz moram tudi«) in posledično oziroma s tem povezano potrebo po družbenem konsenzu (»tudi jaz sem objavil isto fotografijo doseženega vrha kot on-a«), parametra, ki sta vedno obstajala, a sta bila do nedavnega močno omejena zgolj na elitno alpinistično komponento.
Poleg tega so ta orodja temeljito spremenila staro informacijsko strategijo in pogosto privedla na vsakdanja mesta, kar se zdi, da je postalo družbena disciplina, ki v resnici regulira naša dejanja na vse bolj konvencionalen način (»to je bilo zapisano tudi na takšnih in drugačnih družbenih medijih«, torej nujno postane očitna resnica), s čimer se izognejo temu, da bi zapustili skupino, ki ji pripadajo, ali se osamili, četudi (še) vedno v virtualnosti. In to je že samo po sebi paradoks, če ga hočemo podati kot pristno branje.
Toda zakaj bi nas moralo vse to skrbeti?
Zaskrbljeni smo, ker je zgoraj opisano pripeljalo do globoke spremembe vseh procesov, ki nas vodijo k objektivnemu prepoznavanju nevarnosti (npr. možnosti padca z višine, če hodim po poti) in predvsem dojemanja s tem povezanega tveganja (npr. statistične možnosti, da bo padec povzročil kakšno travmo ali poškodbo in v najhujših primerih celo izgubo življenja) ter njene ocene, ko se pojavi potencialno tveganje in posledična nevarnost.
To je razlog, zakaj se, ko je povezana ena ali več zgoraj opisanih točk (v tem primeru skupni učinek dveh ali več dejavnikov vodi do eksponentnega povečanja tveganja), sprožijo tako imenovane hevristične pasti v zaprtih prostorih (domnevno načrtovanje/postopek, povezan z odločitvijo o pohodniškem/alpinističnem cilju, narejenem neposredno s spleta) in na prostem (domnevno načrtovanje/odločitev, ko se znajdem na območju, ki meji na nevarnost ali je že v njem – saj se je morda že sprožilo), ki na koncu postanejo hevristični prepadi.
Pasti
Če nekoliko osvetlimo te koncepte, lahko rečemo, da so te hevristične pasti v psihologiji preprosta pravila, zdaj standardizirana, ki so bila predlagana za razlago, kako ljudje rešujejo, presojajo, sprejemajo odločitve, ko se soočajo s kompleksnimi problemi ali nepopolnimi informacijami, saj je naš kognitivni sistem (racionalno učenje) sistem z omejenimi viri, ki uporablja te hevristike kot zadostne in potrebne strategije za poenostavitev problemov, sprejemanje posledičnih odločitev in ukrepanje/delovanje.
Vse to v običajnem poteku naših dejanj, kot je na primer nekaj deset minutni sprehod, v lepem vremenu, zgodaj zjutraj, po suhi mulatjeri z neznatnim naklonom ob ravnini brez naklonov, običajno ne povzroča težav, ko pa se scenarij bolj ali manj bistveno spreminja glede na nadmorsko višino, višinsko razliko, morfologijo terena in njegove razmere, temperaturo, prisotnost vetra, vreme, fiziološke razmere, psihično stanje itd., potem se razlikujejo tudi spremenljivke, povezane z nevarnostjo in tveganji.
V teh specifičnih primerih hevristika pogosto vodi do hudih napak, saj tako imenovana metoda, ki temelji na izkustvenem: »poskusi, padi in se nauči« in njenem ponavljanju (tako načeloma začnemo vsak proces učenja) v običajnem okolju ne povzroči posebne škode, v gorah in nasploh v zahtevnih okoljih pa lahko močno in nepopravljivo odpove prav zato, ker ni več prostora in časa za okrevanje.
Če tem postopkom dodamo tisto, kar strokovno imenujemo »stereotipi,« to je vrsto hevristike, ki se uporablja za ustvarjanje mnenj ali izražanje sodb o stvareh, ki jih še nikoli nismo videli (npr. via ferrata) ali ki jih človek nikoli ni doživel (npr. plezanje po via ferrata), potem pridemo do enačbe s preveč spremenljivkami, ki bi jih bilo treba rešiti. To povzroča potrebo po bližnjicah, za katere menimo, da so logične, a niso.
Ti stereotipi prepogosto in vse pogosteje dejansko prispevajo ali neposredno vodijo k nesreči in/ali s tem povezanim poškodbam ali k situaciji možnega evolucijskega tveganja ali k nezmožnosti gibanja zaradi terena ali drugih situacij, zaradi katerih je vse bolj potrebno aktivirati posebne vire, kot sta 118 (112) in Alpska (gorska) reševalna služba.
Kaj storiti in kako ustaviti te številke? Sklepanje invalidnih izidov, smrtnih nesreč?
Ne gre za retoričen odgovor, vendar moramo slediti in ponovno odkrivati odgovorno gorniško kulturo, ki je pridobljena po potrebi s počasnimi in premišljenimi procesi, z izkušnjami, ki se dodajajo izkušnjam, z začetnim površnim znanjem, ki s časom postane zrelo znanje. Sicer to ni nikakršna kultura in hitro spet zapademo v zgoraj navedene primere.
Vse to zlahka dosežemo z orodji, ki so in vedno ostajajo informacija in preventiva kvantitete in kakovosti, odločilni in neizogibni temelji.
Da bi bila delovna metoda učinkovita, mora biti nujno zasidrana v didaktično razlago, ki je predvsem avtentična izobrazba, ki je sposobna razložiti ne le načela in ki se je sposobna tudi takoj odpovedati anekdotičnemu pripovedovanju ali obsojajoči retoriki. Izobraževanje, ki je sposobno predstaviti konkretne primere, povzete iz realnosti, ki na koncu potovanja postane kultura, ki je zasidrana v prakticiran čas, »v katerem človek je,« in ne v minljivost objave ali podobnega, kjer »kogar ni več« po nekaj trenutkih.
Kakovostna šola (planinska, alpinistična, gorniška, posamično učenje z izkušenim, …) torej postane tisto nepogrešljivo okolje, v katerem se lahko dogaja, razvija in udejanja tisto, kar je bilo napovedano in predlagano, v gotovo zapleteno, a zagotovo zgledno pot, da naslednjemu pohodniku, planincu ali smučarju ponudi ustrezna orodja, da začne zniževati zgoraj izpostavljeni trend.
Ostalo, torej vsi dosedanji poskusi, so še vedno le obliži na patologije, s katerimi se je treba z umirjenostjo časa in ustrezno potjo soočiti in premagati drugače.
