Polet, 8. maj 1952
Anderl Heckmair
PREDGOVOR
Dragi moj Heckmair! Ko si me poprosil, naj ti napišem predgovor k tvoji tako lepi in zanimivi knjigi, si mi namignil — seveda, precej iz prijateljske priliznjenosti — da me imaš za »najboljšega poznavalca celotnega poteka zadnjih problemov Alp«. Če bi vzel ta stavek dobesedno, bi se mi kajpak pravi poznavalci nasmehnili, ko vendar vedo, da nimam nobenih častihlepnih namenov na področju aktivnega plezanja in da moje ime sploh ni v neposredni zvezi z izrednimi dejanji, o katerih govoriš v svoji knjigi.
Res je, da sem ob svojem navdušenju za gore samo zaradi svojega časnikarskega poklica prišel v stik z ljudmi, ki jim je prvim uspelo rešiti zadnje probleme Alp. Pri tem mislim predvsem nate in na tvoje vrle tovariše, ko so vas tistega nepozabnega 25. julija 1938 zmagoslavno sprejeli na Eigerjevem ledeniku. Ali pa na navezo svojega rojaka in prijatelja Riccarda Cassina, ki je prišel štirinajst dni po vašem velikem uspehu, podobno zmagoslavno do zavetišča na Grandes Jorassesu, potem ko sem ga zaradi izredno ugodnih vremenskih razmer lahko dva dni in pol opazoval iz svoje opazovalnice v zavetišču Leschaux, ko je uspešno premagoval severni steber Pointe Walkerja.
To se torej pravi, da morem spregovoriti le kot navaden gledalec in opazovalec. Toda — in zdi se mi, da si ravno to hotel namigniti, ker si se obrnil s prošnjo name — tvoja knjiga vendar ni namenjena samo nekaj izbranim, »ekstremnim«, temveč vsem, ki so navdušeni za gore. Vsem torej, ki sami sicer nimajo sposobnosti, da bi tvegali tako težke smeri, a se jih vendar udeležujejo — kakor je bilo v antični drami dano zboru, da so v njem odsevala dejanja junakov — in dokazujejo svoje duhovno sodelovanje z epičnim slavljenjem velikih dejanj. Pa je tudi resnična junaška pesem, ki nam jo poješ s svojim dramatičnim opisom. Junaška pesem z imeni vseh, ki so na poti omagali, in vseh, ki. jih je na lesketajočih se vrhovih ovenčala slava — pesem, ki nam v večno enakem jeziku govori o človeškem boju in zmagi.
Zaradi svoje vloge »kronista« bi rad zlasti poudaril prav ta epični moment, ne da bi hotel podrobneje razlagati posebno pomembnost, ki pripada v zgodovini alpinizma zmagovalcem nad severno steno Matterhorna, nad severno steno Grandes Jorassesa in nad severno steno Eigerja. Sicer pa, ali nisi že sam prepričljivo opozoril na zgodovinsko pomembnost z naslovom svoje knjige: »Trije zadnji problemi Alp« in s tem nakazal, da je s prvimi zmagami teh smeri končano raziskovalno obdobje? Pred kakimi dvajsetimi ali tridesetimi leti je bil alpinizem na najboljši poti, da »zakrni«. V tekmovanju z drugimi športnimi panogami, ki je v njih sicer manj duha, a so zaradi borbenosti bolj dramatičnega značaja in so zato bolj vplivale na privržence, je plezanje med širšim občinstvom očitno izgubljalo na privlačnosti. Samo majhne skupine neomajnih pristašev so mu ostale zveste. Po krivici so ločili spoznavanje Alp (po besedah Leslie Stephensa PLAY — GROUND OF EUROPE) »evropskega igrišča« od prvotnega pojma boja in junaškega osvajanja.
Čeprav nihče ne oporeka, da nas gore navdušujejo že s svojo čistoto in prvotno lepoto, je vendar tudi popolnoma jasno, da bi bile (če naj, uporabim Ruskinove klasične besede) te »veličastne naravne katedrale« ostale brez slehernega odmeva, če bi jih ne hoteli napolniti s svojim življenjem. To se zgodi najbolje, če pritegnemo misel na boj, ki ga je bilo — in ga je — treba tvegati, da se zmagoslavno približamo goram, če.se spomnimo na pionirje junaške dobe ali pa če si ohranimo častihlepnost, ki je lastna vsakemu pristnemu planincu: z iskanjem novih poti izpopolniti in dopolniti delo pionirjev. Vi, zmagoviti naskakovalci Matterhorna, Eigerja in Grandes Jorassesa, ste dosegli, da je ta prvotni motiv boja in osvajanj, ki edini more navdušiti mladino za plezanje, pred vojno vnovič zazvenel v svetu. Obnovili ste čudež, da ste na novo naredili Alpe za pravi STADION EVROPE. To je bil trenutek — kakor tudi sam pravilno poudarjaš v svoji knjigi — ko so se velika plezalna dejanja v javnosti kosala z največjimi svetovnimi dogodki in s tem našemu športu ustvarjala nesluten propagandni odziv.
Vsi planinci, ki so doživeli to nepozabno obdobje velikih poskusov in velikih osvajanj v letih 1931 do 1938, vsi planinci na severu in na jugu Alp, pri vas v Nemčiji in pri nas v Italiji, v Franciji in v Švici, se bodo strinjali z menoj, če rečem, da smo takrat doživljali najlepše, kar nam je kdaj posredoval mit planinstva. Zal pa so bila to tudi zadnja doživetja v tem idealnem svetu, kajti kmalu nato se je tudi čez igrišče gora težko in nepredirno spustil temni zastor vojne.
Lahko bi nam kdo očital, da nas, ki smo prekoračili – štirideseto otožni spomini na lastno pobeglo mladost v sodbah le prehitro nagnejo k nepravilnim sklepom. Toda komaj leto je šele mimo, ko mi je bilo tako v Berner Oberlandu kakor v Zgornji Savoji, tako v Grindenwaldu kakor v Chamonixu in Courmayeurju zastran vašega zavzetja severne stene Eigerja in Cassinovega nezaslišanega vzpona na Pointe Walker dano na lastna ušesa slišati, kako še danes prav tako občudujejo mož, ki so v poletju leta 1938 dopolnili velika dejanja. Naši občutki so postali neuničljiva dediščina planinskega rodu — rodu, ki ne pozna meja. Spomini na vaša dejanja žive dalje v današnji mladini — iz njih so zrasli v zadnjem času veliki uspehi Terraya, Lachenala, Rebuffata …
Zato tudi lahko — še zmeraj kot navaden opazovalec — ugotovim, da nemških alpinistov, čeprav so bili tako dolgo odrezani od vseh zvez s pravim alpskim svetom — nič manj ne spoštujejo. Zdi se mi tudi, da je čas sam odmaknil nekam svojevrstno teorijo, teorijo, ki je hotela videti v vaših presenetljivih plezalnih uspehih le izraz bojnega duha.
Nemškim alpinistom in še posebno münchenski šoli smo veliko preveč dolžni, da bi se odločno ne uprli vsakemu poskusu, ki bi hotel mešati politično zgodovino z alpinistično. Ali ni že to, da so šli drugi za vami, da so stopali po vaših plezalnih smereh in uporabljali vašo tehniko — najboljši odgovor na vprašanje, ali je bilo vaše pojmovanje alpinizma pravilno in zdravo? Če bi šlo res za to, naj se filozofsko približamo zgodovini zadnjih problemov Alp, in pri tem pretresemo rešitev, ki ste jim jo vi dali potem bi poudaril samo tole:
Soglasno občudovanje, ki še danes navdaja planince vseh dežel, ko pregledujejo zgodovino planinstva v letih 1931 do 1938, daje nam evropskim planincem, podlago, ki nas vse druži: zavest, da nas Alpe ne ločijo, marveč navajajo k edinosti.
Prav na dan, ko so francoske naveze spet zmagale v velikih plezalnih smereh Eigerja in Grandes Jorassesa, sem zapisal:
Na klinih, ki so jih v navpičnih skalah svetovno znanih severnih sten Grandes Jorassesa in Eigerja zabili Heckmair in Cassin, Frendo, Lachenal, Terray in Rebuffat, pod slavno rjo ni čutiti nobenih sledov, njihovega prvotnega porekla; zato veljajo za popolna varovala idealnih evropskih navezi.
Ženeva, v avgustu 1949
Guido Tonella
Prevedel: Ivo Lukanc
