Polet, 11. maj 1952
Anderl Heckmair
PRVO POGLAVJE
PRVI USPEHI IN PORAZI
Osvojitev severne stene Matterhorna
Rešitev zadnjih treh problemov Alp je v tesnejši medsebojni zvezi, kakor sluti nepoučen človek. Ni zgolj naključje, da so konec koncev izključno münchenske naveze premagale severne stene. V tridesetih letih je v Münchnu doraščal rod alpinistov, ki so imeli pred seboj že zglede vrhunskih plezalcev, med njimi Hansa Dülferja, Otta Herzoga, Emila Sollederja, Hermanna Kohla in druge. Toda je že tako, da se mladina ne zadovolji s tem, kar so ji pokazali starejši; hoče jih prekositi. Pri tem ni premišljevala dosti o smislu planinstva, silno doživetje narave jo je pač prevzemalo — v glavnem pa se je želela sprostiti in preskusiti mladostne moči. Razen tega se je ravno v letih po 1928 začela velika brezposelnost, ki je posebej trdo zadela mladino. V prisilnem brezdelju je prenesla svoj gon po uveljavljanju v gore. Mene je zadela ista usoda. Bil sem tudi popolnoma brez vseh obveznosti in neodvisen.
V zvezi s svojim doživljanjem alpinizma, ki je v tesni zvezi z rešitvijo zadnjih problemov, bom poročal o žalostnih in srečnih poskusih in vzponih.
Niti stopinje še nisem naredil v nobeno steno, ko sem že v krogu prijateljev svojega dve leti starejšega brata slišal o problemu severne stene Matterhorna. Hermann Kobel in Emil Solleder sta namreč že leta 1925 mislila na ta vzpon. Vendar nista niti poskusila. Nedvomno bi bila po svojih močeh sposobna za to. Toda usoda ju je prezgodaj odpoklicala. Prvi se je ponesrečil Kobel, ki ga je v Benediktovi steni pobilo kamenje, in nekaj let za njim je šel v smrt Solleder, ko se je pri prekoračenju Meije v Dauphineji ponesrečil pri spuščanju z vrvjo.
Prve plahe poskuse svoje plezalne kariere sem napravil v Kaiserju na vrvi bratovega prijatelja. Potem sem sam preplezal veličasni planinski svet Karwendla, strmeč sedel pod mogočno severno steno Lalidererja in premišljeval: »Kdor to doseže in more varno preplezati tako steno, mora čutiti, da je vzvišen nad vse človeške malenkosti.« S spoštovanjem sem prebiral v vpisni knjigi v Falkenhütte imena tistih, ki so preplezali to steno.
A takih dejanj nisem dolgo le spoštljivo občudoval. Ko sem se izuril v münchenskem plezalnem krožku, kjer sem prebil sleherno prosto urico, in spoznal mlado münchensko plezalno družino, sem tudi sam kmalu zmagoval stene Kaiserja in z Ludwigom Grammingerjem preplezal tudi severno steno Lalidererja. Zdaj moj zagon ni poznal v meja. Vse znane stene in smeri v naših Alpah sem sistematično plezal, nismo si pa še upali misliti na prvenstvene vzpone.
Medtem sem postal član alpinističnega kluba »Hochempor« odseka »Bayerland« nemškega alpinističnega društva v Münchnu. Tam sem spoznal tovariše, s katerimi sem preplezal največ smeri — Predvsem Lea Rittlerja in Hansa Brehma.
Leta 1929 je Walter Stösser iz Pforzheima na nekem predavalnem večeru v odseku »Bayerland« pripovedoval o svojih potnih doživljajih v Dolomitih in pri tem omenil, da se mu je pri četrtem vzponu čez severozahodno steno Civette od police pri vstopu odkrušil velik kos. »Vzponi na Civetto so potemtakem bržkone že šteti,« je dejal in ustrašil sem se, kajti zdaj sem moral kar hitro v dotlej najtežavnejšo steno, dokler jo je sploh še mogoče preplezati. Tako sem se odločil za svoje prvo potovanje v Dolomite. Moj spremljevalec je bil Hans Brehm.
Z malo denarja, velikima nahrbtnikoma in z občutkom popolne svobode sva se na pomlad leta 1930 odpeljala s kolesi čez Brenner v čudovito deželo najinih sanj — v Dolomite. Samo en cilj sva poznala severozahodno steno Civette. Vstop se utegne odkrušiti in potem je ne bo več mogoče preplezati. Vozila sva mimo prelepega Rosengartena čez Cordojski prelaz navzdol v Aleghe. Šele, ko sva bila pod velikansko steno Civette, sva se ustavila.
Prevedel: Ivo Lukanc
