Tekma s smrtjo v severozahodni steni Špika

Posebna reportaža o reševanju Jožeta Uršiča iz severozahodne stene Špika

Polet, 11. maj 1952

Piše: Igor Šentjurc

Pred njimi je zazijal prepad.
Ura je kazala dve popoldne.
Bilo jih je šest. Po imenih: Maks Medja, Janez Krušic, Uroš Zupančič, Andrej More, Ciril Praček, Stane Koblar. S sabo so nosili vrvi, cepine, dereze in reševalne naprave. Po prepadu pod njimi so se vlekle megle. Toda tudi miže ali ponoči bi vedeli pokazati točno smer proti Martuljku, Kepi, Babi, Golici ali Stolu na oni strani doline, kajti vso panoramo okrog njih so poznali kot svojo jeseniško Železarno.
Okrog njih je divjal vihar, da so se mu morali sključeni upirati z vso močjo; v obraz jim je gnalo dež, pomešan s sodro.

*

V steni pod njimi so bili trije ljudje, ki jih je treba rešiti. Sprva jih je bilo pet. V soboto, dva dni prej so šli v steno veseli in dobre volje. Namenjeni so bili v Frdamane police, toda zvabila jih je severozahodna stena Špika, ki se je bela in toga dvigala pred njimi. Začeli so plezati Dibonovo smer in vse je šlo po sreči. Do vrha ni bilo več daleč, ko se je zgodilo tisto strašno.
V globino sta padla Ivan, ki so mu pravili Vanč, in Hinko. Eden izmed njiju je zgubil oporo in zdrsnil. Padel je. Takoj za njim je padel tudi drugi. Počasi, kakor bi se upirali globini, ki ju je potegnila vase, sta začeli njuni telesi padati. Z razprostrtimi rokami, polagoma se vrte, sta izginili v navpičnem prepadu.
Konec prepada je moral biti nekje tristo ali štiristo metrov pod njimi. Milan, Franc in Jože so gledali njuni telesi, kot bi bile njihove oči prikovane k njima. Potem so gledali navzdol, ko sta telesi že davno izginili, kakor ne bi mogli doumeti to, kar se je zgodilo. In takrat je začela globina vleči k sebi tudi nje. S temnimi, vabljivi, mehkimi rokami, vedno močneje, vedno močneje — močneje — močneje — da so stisnili obraze k steni, ki se je nagnila nad nje kot en sam ogromen previs brez oprijemkov, brez mesta, kamor bi se dalo postaviti nogo — in za njimi je bilo strašno brezkončno brezno.
Obstali so tam, kjer so bili. Stiskali so se k steni in vedno znova so videli padati telesi prvih dveh. Nad njimi je visela njihova vrv in se rahlo zibala v sunkih vetra. Bila je dobra nylon vrv, svetlikala se je modrozeleno in je včasih tleskajoč udarila ob mokro steno.
Veter je postajal močnejši. Klicali so na pomoč. Začelo je rositi. Okoli njih so se podile megle. V obraz jih je zbadala sodra. Po skali je začela teči voda; sprva po kapljicah, potem v drobnih svetlikajočih se curkih (ki so jim bili dobrodošli, kajti bili so žejni) in še čez čas v vedno debelejših, nadležnih potočkih, ki so se spreminjali v šumeče slapove.
Potem je bila okoli njih noč in bili so neznosno sami. Njihove klice sta požirala veter in megla in požirala jih je celo stena. Sekunda za sekundo, minuta za minuto, počasi in nevzdržno. Čas. Del tistega časa, ki jim je še odmerjen in ki je vendar tekel tako neznosno počasi, čeprav je bil dragocen — kajti kdo ve koliko ga še ostane.
Nato pa je bil zopet dan in vihar je postajal močnejši. Deževalo je v vedno daljših in vedno močnejših sunkih in iz globine so mimo njih in čez vrh nad njim divjale megle. Na pomoč so klicali vedno redkeje. Bilo je mrzlo; mraz jim je rezal v meso, prsti so bili trdi, da so jih komaj in so se skalnatih oprijemov držali še držali s težavo. Od časa do časa se je kdo njih začel tresti; tresel se je divje, šklepetal je z zobmi in se ni mogel premagati. Zeblo ga je in bilo ga je strah. In zakaj pravzaprav naj bi se premagoval?
Potem je zopet prišla noč in z njo prvi prividi. Na pomoč so zaklicali le še od časa do časa. Včasih jim je bilo že čisto vseeno. Otrpnili so. Rok niso več čutili in skale so se oklepali le še instinktivno. Hoteli so živeti, pod njimi pa je globina, ki jih sesa vase in v globini je smrt. Noč je bila neskončna. In sredi te temne neskončnosti so naenkrat slišali človeški glas. Prihajal je od nekod, prinesel ga je veter, ga trgal in maličil, da je bil le še malo podoben človeškemu glasu. Sprva so mislili, jih ima za norca domišljija (kolikokrat in vedno bolj pogosto so čuli človeške glasov, pa je bil le veter, ki je žvižgal okoli skal, skozi kamine in prehode) in mu sploh niso odgovorili. Toda glas se je trdovratno ponavljal in bil je vedno bližji in potem je bilo več glasov, ki so klicali njih.
»Na pomoč!« je zaklical Jože — »na pomoč! ahoooj — na pomoč!« Toda njegov glas je bil šibak in zlomljen in veter mu ga je iztrgal izpred ust in zanesel med skale, da ga oni spodaj niso slišali. Klicali so vsi trije in klicali so tisti, ki so prišli ponje, da jih potegnejo iz te preklete stene. Končno so se sporazumeli. Zdaj bodo kmalu zunaj in bilo jim je lažje.
Potem pa so glasovi zopet šli in ostal je samo eden, ki jim je od časa do časa pravil, da bo pomoč kmalu prišla, da je pravzaprav že blizu in naj le še malo potrpijo, ker je ta prekleti vihar in dež in sodra in megla in sploh — to prekleto vreme krivo, da ne morejo gori in je premalo opreme in sploh ne morejo do njih. Toda kmalu bodo prišli prišli nazaj to je stvar nekaj uric.
Ure so minevale in včasih se jim je zdelo, da jih ima tisti glas za norca. Okoli glav jim je žvižgalo kamenje in čez roke(koža na njih je bila že čisto bela, zgrbančena kot na pericah, ki dolgo perejo v močno lužni vodi) jim je tekla voda.
Potem je nekaj metrov nad njimi težko Jožetu: »Jože — meni se zdi — ali vidiš kaj je z Milanom — poglej —jaz ne vidim — — —« in jezik je le s težavo premikal po otrplih ustih.
Milan je nekaj metrov nad njim težko visel na vrvi in se ni ganil. Tudi oglasil se ni onadva sta se tolažila: morda je samo nezavesten.
Potem se tudi Franc ni javil več in Jože ga ni maral pogledati. Ga pravzaprav ni mogel pogledati. Franc pa je padal v nezavest in se prebujal in znova padel v temo in se zopet prebudil in ko se je prebudil, je bilo vse okoli njega vse motno. In tudi glasove nad njim (bilo je v ponedeljek ob dveh popoldne) je slišal le še motno in kakor z velike daljave in tudi Jožetov glas je bil prav tako moten in oddaljen. In vse skupaj se njega ni več tikalo. Kmalu bo zaspal. Prijetno je spati. Bil je truden in zeblo ga ni več. Bilo mu je vseeno. Vrv ga ni več rezala v život; prav res: bilo je prijetno preden kot je pozimi v mrzli sobi v topli postelji. Potem je zaspal.

*

Šest ljudi je gledalo v steno. Pod njimi so bili trije: eden, tisti, ki je bil najvišje se sploh ni več ganil; drugi, pod njim se je ganil le od časa; tretji je izgledal najmočnejši in je gledal navzgor k njim. Tudi odgovarjal jim je. Njegov glas je bil šibak in slišali so, da ga spravi le s težavo izza trdih ustnic.
»Kdo gre dol?« je vprašal Uroš.
»Grem,« je rekel Krušic.
»Kdo gre zraven?«
»Greš, Maks?« je vprašal Uroš.
»Da. Grem.«
»Prekleto vreme,« je rekel Uroš.
Odvijali so vrvi. Delali so hitro in smotrno. Janez in Maks sta se navezala. Čez greben je tulil vihar in jim podil v obraze dež in sodro.
»Rokavic sploh nima, glej!« je rekel Andrej in Uroš nato: »Na, daj mu moje.«
Maks je spravil rokavice v žep. Tik pod njimi se je odkrušil kamen in brne skočil čez pomol pod njimi in izginil v globino.
»Greva,« je rekel Janez. Začela sta se spuščati. Janez spredaj, potem Maks. Spustiti se je bilo treba do trikotnega snežišča spodaj. V žlebu je bil led. Poleti se tu ne bi moglo spuščati, je pomislil Janez. Napredovala sta hitro, čeprav je pomenil vsak nov korak novo nevarnost. Žleb je bil izpostavljen in navpično pod njima je bilo strmo trikotno snežišče, pod snežiščem pa — praznina. Lopa sredi med grebenom in snežiščem je ostala nad njima. Nato sta bila na snežišču. Prečkala sta ga. Začel se je vzpon. Naprej Janez, potem Maks. Za njima je ostala votlina. Tu bomo počivali, ko ga bomo peljali nazaj, je pomislil Maks. Na pomolu nad votlino sta zabila klin in Janez je začel prečkati izpostavljeno, skoraj navpično steno. Tu čez ni šel še nihče, je pomislil, prvi sem — prvi — to je takorekoč prvenstveni vzpon — prvenstveni — avtomatično in nesmiselno je ponavljal besede, ki so mu ravno prišle na pamet, kajti vse njegove misli so bile zdaj osredotočene na roke, na noge, na skalo, na delo mišic in vsaka njegova kretnja je bila preračunana.
Takrat pa je rekel Jože (sedaj ni bilo več posebno daleč do njega; treba je bilo samo še do konca te stene, potem nekaj izpostavljenega vzpona, nato čez majhno trikotno snežišče in v skalo nedaleč od snežišča, kjer je stal s hrbtom prilepljen ob steno, po kateri je tekla voda):
»Franc je umrl — mislim, da je umrl —« in potem so se izgubile njegove besede v nerazločnem mrmranju. Takoj nato se je zgodilo tole: Franc se je sesedel vase, omahnil nazaj in počasi začel padati v brezno. Padal je mehko, z razširjenimi rokami. Nato se je vrv, s katero je bil privezan ob Milana nad njim, napela, telo v zraku se je za hipec obotavljalo in potem mu je sledilo še Milanovo truplo. Skupaj sta padala v nič in izginila v megli spodaj.
»Jo-o-o—j!« je zavpil Jože in Janez in Maks sta stisnila obraze k steni in globina za njima, ki sta jo doslej izključila iz zavesti, je naenkrat postala strašna in usodna., ju vlekla k sebi in jima grozila. Obraze so obrnili tudi oni na grebenu.
Kazalci na uri so kazali tričetrt na šest.
Zdaj je bil v steni samo še eden.
Povprek čez izpostavljeno steno (zgoraj na grebenu so jima svetovali, jima nakazovali smer in vedno znova mislili: saj je nemogoče tu čez!) sta napravila »ograjo«. Na pomolu nad votlino prvi klin, sredi stene drugi, na polici onkraj (tam, kjer je bilo treba zopet navzgor) tretji. Skozi vponko sta napeljala vrv. Potem sta se povzpela na snežišče.
»Zdaj grem naprej jaz,« je rekel Maks, »ker imam dereze. Ti varuj.«
Ko je bil sredi snežišča, ga je pogledal Jože v steni nedaleč onstran z očmi, ki niso ničesar razumele. Vprašal je: »Kaj pa je? Gresta po mene?«
»Še malo,« je rekel Maks, »še malo potrpi. Takoj bom pri tebi.«
Jože je molčal. Potem je prišel do njega.
»Ali si lačen, žejen? Povej, ali boš jedel?« Dal mu je čokolado. Odvil jo je iz papirja in ga krmil. Jože je jedel pohlepno In izgledalo je, da ne razume ničesar.
»Ali te zebe?« je vprašal Maks in ga gledal: oblečen je bil v gojzerice, od katerih je na podplatu odstopila guma, pumparice in čez srajco je imel samo pulover. Od njega je tekla voda.
»Ali te zebe?« je Maks ponovil in Jože je topo, odsotno prikimal.
»Greva,« je potem rekel Maks, »pojdi, greva nazaj.«
Toda oni se je oklepal stene in ni hotel nikamor. In v njegovih očeh, globoko v temnih očesnih duplinah, je bila groza. Njegove roke so bile bele in izlužene.
»Na, rokavice,« mu je ponudil Maks in mu jih sam nataknil na roke, ki niso čutile ničesar.
»Pojdi, greva,« mu je prigovarjal. »Greva, Jože, pojdi — glej — za oba je bolje, da prideva čimprej iz te preklete skale. Greva! Zgoraj te čaka obleka, čaj, tudi zdravnik je zgoraj —.«

*

Pripoveduje dr. Koršič:
»Bilo je v ponedeljek. Bil sem v službi na ljubljanski kliniki. Od pol dvanajstih so me klicali k telefonu. Bil je Uroš Zupančič, telefoniral mi je z Jesenic. Suho in stvarno mi je povedal, da so v severozahodni steni Špika trije alpinisti, ki že dva dni čakajo pomoči, medtem ko sta dva že mrtva padla sta tristo ali štiristo metrov globoko. Zdravnik je nujno potreben. Pripravil sem se. Obvestil sem kolega, dr. Žvanuta od nezgodne postaje in ob petih popoldne smo bili že v Mihovem domu. Tu je ostal dr. Žvanut, da bi lahko ponesrečencem nudil strokovno in učinkovito prvo pomoč, jaz pa sem se odločil, da grem z dvema gorskima reševalcema na greben.
Še pred nekaj dnevi sem predaval gorskim reševalcem, da je treba nuditi ponesrečencem že v steni čimboljšo strokovno pomoč. Zdaj sem šel na greben, da bi bil pri ponesrečencih čimprej. S seboj sem imel krvno plazmo za transfuzijo krvi, pa tudi vsa druga zdravila, ki pomagajo pri izčrpanosti in šoku. Alpinist nisem in bilo mi je malce tesno, ko smo se odpravili v temno noč. Veter je tulil, deževalo je in celo roko pred očmi je bilo komaj videti. In po tej temi sta se kretala moja vodnika kot doma po sobi; samo včasih sta zaklela, če se je kdo spotaknil ob kamen ali pa se je spomnil na to, da nam dež tolče v obraze in nam mrzel veter piha skozi blago prav do kosti.
Pot je postajala vse bolj strma. Okoli nas se je podila megla. Vzpenjali smo se čez skale. Moja vodnika sta mi pomagala, kadar je šlo težko. Potem je postalo svetleje. Pogledal sem na uro: bilo je blizu polnoči.
»Zdaj bomo kmalu na vrhu,« je rekel tisti za mano. »Še nekaj korakov.« In potem sta se pred temnim nebom pojavili dve še bolj temni človeški silhueti.
»Tu smo,« je rekel eden izmed mojih vodnikov. »Pazite, tu je greben! Za grebenom je stena.«
Stopil sem naprej. Mislil sem, da je stena na oni strani takšna, kot je ta, po kateri smo prišli, kajti tudi ta se mi je zdela strahotno strma. Morda celo malo bolj strma, toda v glavnem ne mnogo hujša od te. Toda pod mano se je nenadoma odprla pošastna globina in v temi nekje spodaj so bili ljudje.

*

Počasi so prečkali majhno, trikotno snežišče. »Ves — sem — sem — trd. Jaz — sem — ves trd — ne morem — ne morem je pravil Jože. Nenadoma mu je spodrsnilo. Nagnil se je nad strmino. »Uh!« je iztisnil Maks izza stisnjenih zob in se prilepil na led. Skoraj bi šli dol, je pomisli Janez in k vodi ki mu je drsala čez obraz, se je pridružil znoj »Pazi, pazi!« je rekel Maks, ki je sel za Jožetom. »Počasi in previdno. Kmalu bomo zgoraj.«Toda pred njimi je bilo še — koliko — vrag vedi koliko metrov izpostavljenega sestopa, cela večnost prečkanja (tam je sicer »ograja« pa vseeno!), potem zopet sestopa za dve dolžini vrvi in vrv je dolga 35 m in potem bodo šele na snežišču. Od tam do grebena pa je tudi svojih stotrideset metrov po izpostavljenem, ledenem žlebu. Če bi človek pomislil tako natanko, od prijema do prijema, od police do police in od klina do klina, bi menil: nemogoče! Zraven tega pa še to, da je ta siromak že napol mrtev: pravzaprav je skoraj gotovo, da na vrh ne bo prišel živ.
Vendar pa na to nista mislila. Dokler le le malo živi — živi. Treba ga je spraviti na greben, kjer ga čaka zdravnik. Toda zdaj so bili šele onkraj prvega snežišča.
Do police pred steno, ki jo bo treba prečkati, je šel naprej Maks. Potem je Janez navezal Jožeta, ki mu pri tem ni mogel prav nič pomagati in ga počasi spustil prosto skozi zrak navzdol. Ko je bil Jože spodaj na polici, je Maks pogledal v njegov obraz in oči in pomislil: ne bo vzdržal —.
Za steno, ki je bila široka za eno vrv, to je približno petintrideset metrov, so porabili štiri ure, morda jih je bilo celo pet —. Dve uri jih z grebena sploh niso opazili in samo slišali so ju včasih.
Jože pa je pešal. Šlo je za minute, dragocena je bila vsaka sekunda, tekle pa so — ure. Nekajkrat je omahnil, toda vrv je držala in klini so bili trdno zabiti.
Potem so bili končno na pomolu onkraj stene. Zopet so se začeli spuščati. Do velikega snežišča se je bilo treba spustiti približno osemdeset metrov, šlo je zopet po starem: naprej Maks, potem Jože, ki ga je spuščal Janez. Sredi sestopa je bila votlina — tista, o kateri je prej pomislil Maks, da bo dobro počivališče. Zdaj je tam, na rob, posadil Jožeta. Čakala sta Janeza. Nenadoma je Jože zamolklo zastokal, omahnil naprej in mu z glavo butnil v prsa. Potem še enkrat. In zdaj je Maks pomislil: izgleda, da je z njim konec. Toda niti za hip ni pomislil: saj se ne izplača.
In zopet je šlo navzdol. Veter je tulil, jim trgal vrvi iz rok in začelo je snežiti. Pod njimi se je med črnimi skalami nerazločno belilo snežišče. Čez glave se jim je usul plaz; kamenje je žvižgalo in brnelo kot salva odbojnih strelov.
Najprej morajo do snežišča in to snežišče še jim je zdelo daleč, kot še nikoli. Jože pa je bil trd in hladen in komaj da se Je še lahko gibal.

*

Pripoveduje dr. Koršič: »Bilo je mrzlo, da so mi prsti v rokavicah postajali trdi. Začelo je snežiti. Veter je tulil čez razsekani greben in vrtinčil debele goste snežinke. Počasi in previdno sem stopil izza skale ob prepad. Zdelo se mi je neumljivo, da morejo biti v tem tulečem breznu ljudje.
»Kje so?« sem vprašal reševalca ob meni.
»Spodaj,« je rekel. Globoko spodaj se je nerazločno, komaj vidno belila svetla lisa in oni je nadaljeval: »To je snežišče. Do tja se je spustil Uroš. Pomagal bo Maksu in Janezu. Sredi med snežiščem in grebenom, na katerem stojimo, je lopa. V njej so Praček, More in Stane Koblar. Ponesrečenca bodo potegnili najprej do tod in potem sem gor na greben.«
Čez čas pa: »Ga že vlečejo. Slišite? Bogve ali je še živ?« …..
In iz teme spodaj so prodirali skozi vihar pošastni, votli, od vetra in snežnega meteža , raztrgani glasovi bitij, ki naj bi bila ljudje: »Vleci — hoj! — Ho-o.ruk. Še!« Veter. »Daj!« Ho-o-o-ruk! H-o-o-ruk!« Veter. »Ho-o-o-ruk! Pazi! Previs!« Veter. »H-o-o-o-ruk, H-o-o-o-ruk!« In še in še in še in še.V tem žrelu je bilo šest ljudi in vsi se trudili okoli enega. Lahko bi vseh šest umrlo za enega. Toda tega niso vprašali. Tekmovali so s smrtjo in jaz sem pomislil: veliki in močni ljudje so.
Iz globine pa je divjal vihar.

*

Prišli so do snežišča. Tam jih je čakal Uroš. »Hitro!« je rekel. Dajmo ga v vrečo. Njihove kretnje so bile počasne in nerodne. Mraz se jim je zagrizel za nohte. V Jožetu je le še medlo brlelo življenje. Hitro
hitro! Morda se ga še da rešiti, jim je brnelo v možganih. Janez si je brisal obraz. Na brčicah pod nosom se mu je nabral led. Malo prej, ko je prišel do Jožeta na snežišče, se mu je zgodilo isto kot Maksu prej. Jože je zastokal in omahnil naprej, skoraj bi ga porinil navzdol. Ne bo vzdržal, je mislil zdaj, konec je in je vseeno hitel, kolikor je mogel.
Potem so ga imeli v vreči. Janez in Maks sta začela plezati ob napeti vrvi navzgor. Bila sta izčrpana. Roke in noge so ju komaj nosile. Maksu je dvakrat spodrsnilo in enkrat je le malo manjkalo, da ne ba Janezu pod njim z derezami prebodel rame. Uroš je ostal spodaj pri Jožetu. Začeli so vleči za vrv. Šlo je težko. Breme je bilo dvojno. Navezana sta bila Jože in Uroš, ki ga je varoval. Vrv se je drgnila ob mokre skale. Vlekli so za stavo s smrtjo. Vpili so: *»H-o-o-o-ruk, H-o-o-o-ruk!« in vihar jim je sproti trgal besede z ustnic ter jih s snežinkami vred vrtinčil v temo.

*

Pripoveduje dr. Koršič:
»Tekmovali so s smrtjo. Zmagala je smrt. Na vzhodu se je začelo rahlo daniti, ko je javil Uroš Zupančič, da je tik pod ledenim previsom umrl. Ob smrti mu je svetila Uroševa petrolejka. »Čuk« ji pravijo. Toda na vzhodu se je svetlikalo. Ko so ga potegnili na greben, sem mogel ugotoviti samo smrt. Izgorel je. Organsko je moral biti mrtev že dolgo. Pri življenju ga je držala le še silna volja in močno srce. Toda bilo je zaman. Bilo je zjutraj ob četrti uri in trideset minut.«

URADNO POROČILO GRS
Jesenice, 11. maja. Centrala gorske reševalne službe sporoča, da si še nadalje prizadeva, da bi prišli v steni Špika do ostalih treh pogrešancev. V soboto, 10. t. m. se je povzpela po Žigonovi smeri skupina treh gorskih reševalcev iz Kranja, da bi čim bliže pregledala teren in zasledila trupla pogrešanih. Ekipa je ugotovila, da leži v steni še eno truplo, ki ga doslej še niso opazili. To truplo leži v steni približno 150 metrov nad že prej ugotovljenim truplom. Reševalci te ekipe pa se niso mogli približati ponesrečencu, pač pa so točno ugotovili njegov položaj.
V nedeljo je šla na delo ponovno ekipa jeseniških reševalcev iz Podsrca z namenom, da pride do najnižje ležečega ponesrečenca. Kakor prejšnjem ekipam, ta tudi njej ni uspelo zaradi stalnih vodnih slapov in padajočega kamenja priti do ponesrečenca. Njegov položaj so točno ugotovili z daljnogledom z bližnjega skalnega grebena; iskanje je bilo prekinjeno, pač pa se bodo gorski reševalci povzpeli v torek popoldne spet v Podsrce, kjer bodo taborili, v sredo zjutraj pa bodo navsezgodaj skušali naskočiti kamenju in slapovom izpostavljeno steno. Verjetno bo tej odpravi uspelo priti do obeh ponesrečencev, kajti stanje v steni je v jutranjih urah bolj mirno. Načelnik gorske reševalne službe se je že vrnil iz Innsbrucka z moderno reševalno pripravo. Delo se bo nadaljevalo vse dotlej, dokler ne bodo rešili iz stene vseh treh trupel.