Polet, 15. maj 1952
Anderl Heckmair
Monakovčana Emil Solleder in Lettenbauer sta jo leta 1925 prvič preplezala. Relativna višina stene je 1200 m in je vseskozi enakomerno težavna, ker je v bistvu ne zmoti noben lažji presledek. Takrat še ni bila znana moderna tehnika klinov, tako da je bilo treba skozi prosto plezati. Midva sva bila peta skupina, ki si je drznila v ta zid. Toda v kakšnih razmerah! Vedela sva, da ni še nobena skupina preplezala brez bivakiranja. Midva pa nisva imela spalne vreče, stena sama je bila zaradi pred kratkim zapadlega snega večidel bela. Vse to pa naju ni oviralo, da bi že takoj drugi dan ne vstopila v steno. Tako ravna le mladina.
Posledice nepremišljenega junačenja so bile nujne! Brehm je na nekem prehodu padel, obvisel pod menoj pod previsom in še sanjalo se mi ni, kako naj ga spravim k sebi. Po številnih brezuspešnih poskusih sem ga moral spustiti nizdol, kjer je na srečo našel stopinjo in sem se lahko spustil po vrvi za njim.
Dolgo sva tam sedela precej obupana in premišljevala, ali naj sestopiva ali plezava še naprej. Potem sva se le spet poprijela in popoldne ob dveh prišla tja, kjer sem stal že dopoldne ob desetih. Dragocene ure sva zapravila, a kljub temu in navzlic snegu do kolen sva ob osmih zvečer popolnoma premočena in lačna, vendar blažena prišla na vrh. Blaženost ni dolgo trajala, kajti gosta megla naju je ovirala pri sestopu, za katerega se prej nisva niti malo zmenila. Morala sva se odločiti za bivakiranje na vrhu kakršna sva pač bila, brez vsake opreme. Mrzel dež je vso noč skrbel, da nam ni bilo preveč dolgčas.
To poletje mi ni bil namenjen obilen alpinistični plen. Preplezala sva še kot druga vzhodno steno Sass Maora in vrsto manjših sten, med njimi tudi Schleierjev raz, kjer sva na vrhu, ki sva ga dosegla popoldne, zaspala in se zbudila šele zvečer, ko naju je že zajela megla. Sestop v neznanem terenu — povečini spuščanje ob vrvi — je bil potem temu primemo nevaren in le sreči sva se morala zahvaliti, da sva cela prišla na vatna tla.
Sreča je sploh odločilna ob alpinističnih uspehih v mladosti. Tako je, kakor če kdo pijan sedi ob krmilu v avtomobilu in drvi 100 km na uro, a kljub temu srečno prispe. Kdor bi pa hotel mladini kaj očitati, sam ni bil nikoli mlad ali pa taji neumnosti svoje mladosti! Vendar Si ob vsak: zablodi izkušenejši in tako; postopoma zoriš za večja dejanja.
Končna tura v letu 1930 je bila odločilna za mojo nadaljnjo plezalno dejavnost. Bilo je v zahodni steni Totenkirchla v gorovju Kaiserja, kjer sem spoznal Gustla Kranerja iz Traunsteina. Tisto poletje je imel lepe uspehe v Zahodnih Alpah, med drugim je kot drugi preplezal Sentinelle Rouge na Mont Blancu. Zvečer sva si na Stripsenjochu pri čaju pripovedovala o svojih vzponih in pri tem so bile izrečene besede: »Zadnji veliki problemi«. Jaz sem vedel za severno steno Matterhorna in Gustl je povedal o steni Grandes Jorassesa, ki jo je videl. Celo čarno ime severne stene Eigerja je bilo izrečeno. O njej sem slišal iz Welzenbachovih ust. Lica so nama žarela, sploh nisva šla spat in, ko je je zazoril dan, sva sklenila: »Ena teh sten mora biti najina!« Sicer nisem še nikoli videl ledu, a to me ni motilo. Ime Grandes Jorasses nama je najlepše pelo, zato sva se zedinila za Grandes Jorasses. Od tistega dne me je ta stena priklepala in kot demon, usmerjala vse dejanje in nehanje. Veliko manjših problemov sem poznal, a me niso zanimali, ves sem se zbral za veliki načrt.
Ni mi treba praviti, da sva o vsem strogo molčala. Razodela sva se le svojim najboljšim prijateljem, katerih podpora in nasveti so nama bili potrebni. Med temi sta bila tudi Hans Brehm in Leo Rittler, ki sta nato navdušeno pritrdila in sama sklenila naskočiti severno steno Matterhorna.
Do pomladi 1931 je bilo vse pripravljeno. Dobro izurjena sva v juniju z Gustlom Kranerjem odpeljala s kolesi iz Münchna. Rittler in Brehm sta naju spremljala, a sta se pri Pasingu obrnila, kajti sama še nista bila do kraja pripravljena in sta se namenila šele čez tri tedne odpeljati v Zermatt z vlakom.
Spotoma sva zavila še v južno steno Drusenfluha, o kateri sva slišala grozne stvari. Walter Stosser je pravil o tem, ko je poročal o svojem direktnem vzponu, pri katerem je naletel na pet mrličev. Na steni je prežala nesreča. Prva naveza je bila uspela, druga je strmoglavila, tretja je uspela, četrta je spet strmoglavila in tako naprej do Stosserja, ki je bil v deveti navezi. Tako sva brala v Bergsteigerju, ki sva ga še tik pred odhodom dobila v roke. Torej je prihodnji navezi, deseti, spet grozila nesreča. To sva hotela natančno vedeti. Zato sva jo mahnila iz Feldkircha na levo in se drugi dan ob treh popoldne ustavila pod razvpito steno. Pravzaprav ni videti tako divja. Podvomila sva celo. ali sva ob vznožju tako grozno opisane stene. Toda že po nekaj dolžinah sva v kaminu našla obešen konec stare vrvi. Nekaj metrov dalje so bili pred nama prvi mrliči. Na pogled niso bili tako grozni, ker so bili povečini že pokriti z gruščem. Po opisu sva vedela, da morava zdaj napraviti pentljo proti levi in po 150 metrih najti prihodnje mrliče. Presenetljivo se je ujemalo, bili so nama vsiljivi kažipoti. Ob šestih popoldne sva bila že na vrhu. Bilo je lepo, ne prelahko, pa tudi ne pretežko plezanje.
Drugi dan sva v Schrusnu poročala o najdenih mrličih, pa so naju poslali k župniku, od župnika k županu, od župana spet na neko drugo instanco, a nihče ni bil videti navdušen in najina ponudba, da pri reševanju pomagala, je bila kaj hladno sprejeta. No, pa nič, nama je tudi prav. Šlo nama je le zaradi »prekletstva«, ki naju nikakor ni obremenilo in neobtežena sva potovala dalje skozi prelepo Švico Chamonix. Veliko prej, kot sva računala, sva prispeta na cilj.
Prevedel: Ivo Lukanc
