Nevidna bela – Bianco Invisibile
François Cazzanelli in Giuseppe Vidoni sta 7. marca 2025 v vzhodni steni Aiguille Blanche de Peuterey (4112 m), v masivu Mont Blanc opravila prvenstveni vzpon po smeri, ki sta jo poimenovala Bianco Invisibile (800 m, 6c M7 AI5). Nova smer se konča na sedlu na 3900 metrih.
Plezalca sta vso zimo opazovala razmere, da bi izkoristila pravi trenutek za poskus. Po prvem, v katerem stene zaradi slabih razmer sploh še nista načela, sta 7. marca zgodaj zjutraj začela uresničevati ambiciozen projekt kombiniranega vzpona po vseh vrstah terena in varnega spustita vse v samo enem dnevu.
Smer Bianco Invisibile poteka med Vols Incertains (Sébastien Ibanez, Baptiste Obino 2022) na levi in smerjo Arnauda Clavela in Mattea Pellina na desni, …
Punta Pioda (3,238 m), nova smer – Luce e Tenebre (M8, A3, 70°, 700 m)
Mladi Filippo Sala, ki smo ga omenjali kot prihajajočo zvezdo, uveljavljena Roger Schaeli in Silvan Schüpbach so v eni od tistih “pozabljenih severnih sten” opravljali dolgoročni Silvanov projekt plezanja v zadnjih divjih stenah v Alpah. Kljub temu, da prej vsi trije nikoli niso plezali skupaj, je naveza kljub divji avanturi v ne prav kvalitetnem granitu, ob nizkih temperaturah in najvišjih težavah delovala dobro.
V steni so plezali od 6. do 9. marca 2025. Pri tem so imeli občutek, da je bil vsak preplezan raztežaj prava zmaga.
Prvo noč so šli nazaj v kočo, ostali 2 noči pa so biva(kira)li na steni.
Vsega tega se bodo še nekaj časa spominjali! Nekaterim izvrstnim alpinistom pa navdiha, trpežnosti in volje ne zmanjka zlepa, …
Znova v Eigerju
Stephan Siegrist, Jonas Schild in Thomas Huber so se spet odpravili v znamenito severno steno Eigerja. Ker je projekt težak, so šli ob lepi napovedi za nekaj dni v steno. Drugi dan so se zbudili po lepo prespani noči v bivaku in bili pripravljen dati vse od sebe. Ampak vedno je nekaj. Steph je dobil gripo in ni mogel iz spalne vreče. Trenutek, ko so se spet morali odločiti za umik, je bil jasen. Upajo, da bodo še to sezono dobili še eno priložnost, …
Scottish International Winter Climbing Meet
Škotsko mednarodno zimsko plezalno srečanje, ki ga organizira Mountaineering Scotland, je potekalo v začetku marca s 24 gostujočimi plezalci. Zimske razmere so zdržale prvih nekaj dni, potem pa …
Eden od vrhuncev na začetku srečanja je bil vzpon naveze Ryan Balharry – Andrej Jež z 2. vzponom na Red Right Hand (VIII 8) na Ben Nevisovi Minus Two Buttress. Ponovila sta smer, ki so jo prvi preplezali Iain Small, Es Tressider in Dan McManus leta 2006.
Preizkušali so tudi nove pare orodij Cortex iz demo zbirke …
Trening v Alpah
Slovaška alpinistična smučarska reprezentanca je opravila spusta v Schrankoglu (3497m).
Zaradi neugodnih snežnih razmer sta bili obe smučani smeri precej zahtevnejši kot običajno dosegli strmino +50 stopinj (S6) in izpostavljenost E3+ zaradi nezasutih skalnih skokov.
Severovzhodna stena – spust Milan Kelner in Lukaš Rekenei
Vzhodno korito – Milan Kelner in Filip Stankovič. …
Colin Haley in lepi posnetki na Cerro Torreju
Januarski ledni slapovi Freissinières – Tête de Gramusat, Directe des Ombres (TD,5+,200 m), ki jih je plezal Mihail Ovidiu …
Kotnik Polona se sprašuje: Loviti zadnje zime na smučeh ali se predajati soncu na topli skali? Težke odločitve: Zmagal je znameniti Calanques …
DOMAČE NOVICE
Vzpon in smučanje po severovzhodni steni Razorja – Kugyjeva smer
V soboto, 8. marca 2025 ponoči sta se Drejc Kokelj in Ahac Kikelj odpravila proti mogočni severovzhodni steni Razorja. Oba sta v tej steni že precej domača, saj sta tam smučala že prejšnja leta. Orientacija zato ni predstavljala večjih težav, čeprav se prehodi v smeri razkrivajo šele, ko sta bila povsem pri njih. Vzpon je vse do izstopa iz žlebu v zgornji tretjini smeri potekal brez težav. Na tem mestu sta se varovala, saj je bilo potrebno preplezati približno 15 metrov. Pri spustu sta tam izvedla spust ob vrvi.
Po izstopu iz žleba sta prvič zares občutila izpostavljenost – pod nogami je bilo 500 metrov prepadne globine do Krnice. Tudi izstopni žleb je bil lepo narejen. Odločitev za vzpon na vrh Razorja nista sprejela, saj prehodi v smeri “na vzhod” niso bili narejeni.
Razmere za smučanje so bile idealne. V zgornji polovici smeri je bilo na trdni podlagi okoli 30 centimetrov pršiča. V spodnjem delu je bil napihan sneg, ki se je lepo držal podlage. Stena je tu in tam dodala tudi kakšen trd ali leden detajl, ki sta ga uspešno premagala na smučeh. V spodnjem delu smeri sta čez desetmetrsko ledeno stopnjo sestopila z derezami. Tudi izstop iz stene je bil precej zahteven, saj je bilo čez ledeno stopnjo potrebno skočiti.
PREJELI SMO
Nikoli dorečeno ugotavljanje vzrokov in raziskovanje posledic – Nevidna bela sled
Razmere za plezanje v gorah prejšnji teden niso bile nič kaj primerne. Zato pa sta se na Facebooku (ob številnih drugih) 11. marca pojavila dva zanimiva odstavka. Na nek način (dvakrat) povezana. Ob nesrečah v gorah, dogodkih in dramah, ki so praviloma zelo slabo pojasnjene (tudi največje nesreče še čakajo odgovore in širša pojasnila) s strani (edino) pristojnih policistov v slogu: “plezalca sta bila primerno opremljena,” se hitro pojavijo različna mnenja. Ta mnenja prizadeti označijo za laična, samopromocijska, neverodostojna itd. Pa vendar velja dodati, predvsem spodnjemu skopiranemu tekstu, da so se od nekdaj “varnostna pravila” (in posledično “ugotavljanje odgovornosti”) večinoma (večinokrat) nanašala na šibkejše, na “nenaše”. In v tem je srž, ki mu ne bomo (žal) nikoli prišli do dna (intergeneracijski procesi, itd.) … Je bil vodja odprave (reprezentance) po smrti koga izmed udeležencev obravnavan? So kje zapisniki? Zakaj, za vraga so se v muzeju tako potrudili, da so zasegli dokumente iz nekega računalnika? Itd., itd., itd, …
Tone Škarja – Iskri se beseda
“In zakaj moramo vedno znova po ta spoznanja? Zakaj se ne usidrajo v človeku enkrat za vselej? Kot da so odgovori zakopani v zakladnici himalajskih snegov, pa jim jih skušamo iztrgati, čeprav nedosegljive.”
Metod Škarja – Alpinizem Slovenija
Da komentiram objavo Gregorja spodaj (če bo ostala, glede na to, da so 4 že izginile). Oziroma, ni komentar, ampak kaj se je dogajalo ob nesrečah svoje čase in kaj sedaj.
Torej svoje čase, ko sem jaz začenjal (1979) in še mnogo let naprej, so bile take in podobne nesreče analizirane “v nulo”. Najprej na ravni odsekov društev, tudi zveze in KA, ustanovljene so bile komisije itd. Vse razmere, opremljenost, razmere, presoja odločitev, samo ravnanje pred nesrečo in po njej, v kolikor je to imelo vpliv na izid. Za večje napake so bile tudi sankcije, izključitve iz AO, GRS itd (ne govorim na pamet, poznam primere). Sam mislim, da je to imelo pozitiven vpliv, pač ponotranjil si napake in se jih s tem verjetno tudi bolj izogibal.
Potem se je to enkrat čez kakih 10-20 let spremenilo. V ospredje je prišla nekakšna “pieteta,” da se o nesreči ne govori zaradi spoštovanja do ponesrečenega svojcev itd. Po kuloarjih so se dejanske info še vedno širile naokrog pač, zvedel si jih, če si v tistem času naletel na koga, ki je bil prisoten ali poznal koga od prisotnih pri reševanju, ali pa je ta zvedel od koga itd.
Sam sem mnenja, da poznavanje dejanskih vzrokov in ravnanja pred nesrečo delujejo preventivno (iz prve roke vem, da so bili ob tako opevanih super razmerah v Begunjščici tudi padci na srečo brez posledic, ampak zato tudi brez poznavanja javnosti – mogoče bi več vednosti o tem delovalo preventivno; po drugi strani pa so vsaj številni plazovi okoli Mojstrovk in tam okoli prišli ven).
V omenjeni objavi oziroma na G-L je (med drugim) napisano, kar se je neuradno izvedelo iz omenjenih virov, po moje sicer koristno, da jih ve čim več. Sicer pa si vsaka generacija postavlja svoja pravila in svoj “duh časa” v to se ne bom mešal.
DROBNARIJE OD TOD IN TAM
Med alpinisti je kar nekaj “resnih delavcev” …
Kako pustiti prvi sistem vpet
Domen Škofic pleza povsod. Palme so tudi noro težke …
Z leti se načrtovanje pohodov, ogled novih smeri spremeni v bolj podrobno načrtovanje. Rowland Edwards (mlad 88 let) leti s svojim dronom, da preveri morebitno novo …
ID
