Tedenski pregled časo-pisja, …
V Delu Peter Zalokar piše, da je na Gregorjevo dan, ko se ptički ženijo, pred 26 leti na svet privekala Janja Garnbret, najboljša športna plezalka na svetu in dvakratna olimpijska prvakinja. Konec tedna se je mudila na domačem Koroškem, rojstni dan pa pričakala v Ljubljani, kjer bo združila koristno s prijetnim. »Hvala za čestitke. Najprej bom trenirala, potem pa tudi malo praznovala s prijatelji,« je razkrila slovenska športna kraljica, ki bo letos imela mirnejšo sezono, katere vrhunec bo konec septembra s svetovnim prvenstvom v Seulu. Ker celoten plezalni pogon vse bolj sloni na ramenih in uspehih Janje, je res prav, da ji želimo vse dobro.
Anja Intihar v članku z naslovom: Bila je lepa in brez dlake na jeziku, kar je mnoge motilo, opisuje filmski pogled režiserke Elize Kubarske, ki je o rojakinji posnela film Wanda Rutkiewicz – Zadnja odprava. Življenje alpinistki Wandi Rutkiewicz ni prizanašalo do smrti; morda so jo prav številne tragedije izoblikovale v močno osebnost, ki ni imela zadržkov pred nikomer.
Pri Večeru Nejc Strojnik Piše o Gregorju, ki ga je lanska zmaga na celinskem pokalu v Sunderlandu izstrelila med najboljše, januarja pa je bil še uradno potrjen kot najboljši ledni plezalec v Sloveniji. Gregor Šegel svoj šport kljub redni službi jemlje skrajno resno in mu predvsem med sezono, ta traja od oktobra do marca, posveča veliko časa in pozornosti. Ta vikend je znova plezal proti vrhu!
STA in povzetek v Primorskem dnevniku priča o tem, da si na območju Matajurja našli truplo desetletje pogrešanega pohodnika. Slovenska policija ne izključuje možnosti, da gre za najdbo posmrtnih ostankov 26-letnika, ki je 8. septembra 2012 sestopal z Matajurja proti Kobaridu. Kot je v navadi pri pogrešanih osebah in kot nepisano pravilo se sčasoma zgodi, da občan med potjo iz smeri Robiča na hrib Matajur naleti na delne ostanke človeškega trupla. Zaradi težko dostopnega gorskega terena in zelo slabih vremenskih razmer so ogled kraja opravili v torek dopoldne.
Spletno uredništvo je pripravilo tudi novico z nekam čudnim naslovom: Najnižja planinska koča v Italiji le spet odpira. Koča Premuda na Gornjem koncu v Boljuncu je dobila novega upravitelja. To je Franco Bulli. Tržaški gostinec je na Facebooku naznanil, da prevzema vodenje gorske koče, ki se ponaša z najnižjo nadmorsko višino v Italiji. Koča stoji namreč na pičlih 82 metrih višine, alpinistični klub CAI pa jo kljub temu uvršča med planinske koče. Točen datum odprtja sicer še ni znan, Bulli pa je obljubil, da bo to aprila, torej že čez nekaj tednov.
V Nedeljskem dnevniku se Meta Černoga sprašuje: “Savne in džakuziji na Veliki planini so nelegalne gradnje. Zakaj inšpekcija ne reagira?” Iz skromnih (Kopačevih) bajt so na Veliki planini zrasli luksuzni apartmaji, kjer je potrebno za nočitev odšteti tudi 600 evrov.
Inšpekcija ne reagira
Danes je, kot ugotavljajo na Zavodu za varstvo kulturne dediščine, stanje povsem drugačno. Kljub omejitvam v prostorskih aktih se gradijo večji zalogovniki vode od dovoljenih, uvedla sta se elektrika in organiziran odvoz smeti, naštevajo in pojasnijo, da so med pomožnimi objekti dovoljeni le zalogovnik za vodo (30 kvadratnih metrov), drvarnica, BTP (do 12 kvadratov), nepretočna greznica in mala komunalna čistilna naprava. Drugi objekti, ki jih je videti tam okoli, niso dovoljeni. »Savne in džakuziji so nelegalne gradnje, neskladne s prostorskimi akti in varstvenimi režimi,« so jasni in na vprašanje, zakaj potemtakem ne ukrepajo, pravijo, da niso prekrškovni organ. »Prijavljamo posege, ki jih zaznamo, da zanje niso bila izdana kulturnovarstvena soglasja, ampak praviloma pristojne inšpekcijske službe ne reagirajo.«
V primeru Velike planine gre za tipičen primer “prekomernega turizma,” ki ga vztrajno in nekaznovano g(n)oji občina Kamnik.
24 ur poročilo o strmoglavljenem letalu na Veliki planini:
V Slovenskih novicah se je Janez Mihovec odpravil na vzpon po nekdanji metalurški poti.
Na Vodiško planino na Jelovici vodijo tri poti dve se začneta pri farni cerkvi, vse vodijo strmo v klanec.
V Gorenjskem Glasu se Jelena Justin podaja na trdnjavo svetega Mihovila/Mihaela (265 m). Otoka Pašman in Ugljan v Dalmaciji povezuje most v Ždrelcu. Pašman je v pomladnem času znan po prireditvi Škraping, Ugljan pa po številnih zanimivih razglednih vrhovih.
Andrej Velkavrh se v Trontljevem slogu sprašuje: “Smučanje v dvoranah? Kakšen pa je smisel tega?”
V Dnevniku lahko preberete njegovo kolumno, kjer piše, da je spet oživela zamisel, da bi zgradili dvorano za smučanje. O tem se je v preteklosti že govorilo, pozabil sem, kje je bilo to mišljeno, a potem je vse skupaj malo potihnilo. No, zdaj bi se tega lotili v Mariboru. Za tak objekt nam res najprej pride na pamet neko smučarsko središče, čeprav sem že pred desetimi leti videl dvorano za smučanje v Litvi, kjer zaradi kroničnega pomanjkanja hribov res nimajo smučarskih središč. Saj snega je vse manj, pa tudi če sneži, sneg rado hitro pobere.
