(prispevek je namenjen nadaljnjemu ugotavljanju poteka poti, zaporedja, …)
Vse (železne) poti na grebenu Ponce–Mangart (Strada degli Alpini, Via della Vita, ferata Velika Ponca, Italiana al Mangart) so nastale izključno zaradi mejnih, t. j. vojaških potreb. Greben je po rapalski pogodbi (1920) postal državna meja med Italijo in Jugoslavijo, zato je italijanska vojska potrebovala »varen« in prehoden nadzorni koridor po izjemno razgibanem terenu.
Nosilci dejavnosti, pobudniki in graditelji
Kapitan Luigi Masini – začetnik
Prvi je dobil nalogo italijansko–jugoslovanske mejne komisije, da uredi prehodnost grebena Ponce–Mangart.
Leta 1922 je z enoto alpinov zgradil in opremil Strado degli Alpini, ki je potekala od Velike Ponce do Mangarta.
Masini je bil izjemen alpinist, veteran Dolomitske fronte, kasneje general in predsednik CAI.
Njegova pot je bila prva sistematična oprema grebena in temelj vseh kasnejših ferat.
Major Marco Tessari – izboljševalec
V poznih 20. letih je vodil enote alpinov, ki so pregledale, popravile in izboljšale Masinijevo opremo.
Pod njegovim vodstvom so ferate dobile boljšo varnostno infrastrukturo.
Podpolkovnik Umberto Tinivella – pobudnik nove poti (1940)
Legendarni alpinist in poveljnik alpinov.
Leta 1940 je sprožil projekt nove poti, ker je bila stara Via della Morte dotrajana, nelogična in nevarna.
Tinivella je osebno nadzoroval gradnjo in želel, da se delo alpinov trajno obeleži z dvema marmornatima ploščama.
Mario Donadini in enota desetih alpinov – graditelji Via della Vita (1940) in Italijanske na Mangart
Avtor zgodovinskega zapisa (Rivista mensile oktober 1947) in neposredni udeleženec gradnje.
Skupaj z desetimi alpinci je zgradil Via della Vita, novo, logično in varno pot od Alpe Vecchia do sedla Žagerca.
Katere poti so nastale in zakaj
Via della Morte (1920)
Strada degli Alpini (1922)
Pobudnik: kapitan Luigi Masini
Namen: nadzor meje, vojaška logistika
Potek: Velika Ponca – Vevnica – Mangart
Značilnosti: stopi izsekani v skalo, izpostavljen greben, prva sistematična oprema območja
Ferata Velika Ponca
Nastanek: 1922
Pobudniki: enote alpinov pod Masinijem in Tessarijem
Namen: dostop do mejnih točk in nadzor grebena
Via della Vita (1940)
Pobudnik: Ten. Col. Umberto Tinivella
Izvajalec: Mario Donadini + deset alpinov
Namen: zamenjava nevarne Via della Morte
Potek: Alpe Vecchia – Forcella Sagherza
Značilnosti: nova, logična, varna pot; obeležena z dvema marmornatima ploščama
Italiana al Mangart
Nastanek: po 2. svetovni vojni
Pobudnik: italijanska vojska v času hladne vojne
Namen: nadzor meje proti komunističnemu bloku
Kugyjeva pot na Strugovo
Pobudnik: alpini (ni povezano z Kugyjem osebno)
Opis
Že v razmeroma starih časih so nekatere vrhove verige Ponc in Mangarta verjetno obiskovali gamsarji in tihotapci, zato je zgodovina prvih pristopov precej nejasna.
Vsekakor velja omeniti lovca Koschirja (Koširja) iz Fužin, ki je večkrat stopil na glavne vrhove Ponc, ter med raziskovalci in promotorji območja dr. Juliusa Kugyja, »kralja Julijcev«.
Prava alpinistična zgodovina se začne okoli leta 1880, s pristopi dr. Kugyja in Koschirja v spremstvu gospe Meebold.
Ferate, s klini, jeklenicami in verigo zavarovane poti na strmih in prepadnih zahodnih pobočjih verige Ponc in Mangarta niso nastale kot turistična ali alpinistična infrastruktura, temveč kot vojaška potreba. Greben je bil po prvi svetovni vojni del nove državne meje med Italijo in Kraljevino SHS, zato je italijanska vojska potrebovala varen, hiter in zanesljiv dostop za: postavljanje mejnikov, nadzor meje, premik enot in opreme, geodetske meritve.
Najprej je leta 1920 nastala, sicer iz tega stališča ne povsem razumljiva, Via della Morte. Morda tudi iz povsem logičnega: nekje se je treba (na)učiti. Pot smrti — pot, ki je potekala po stenah in policah Vevnice in Roba nad Zagačami. Ime ni pretiravanje: teren je izjemno krušljiv, padajoče kamenje pa je bilo stalna nevarnost. Čeprav ni ohranjenih uradnih zapisov o nesrečah, je bila pot med domačini in vojaki znana kot nevarna, nelogična in mestoma neprehodna. Spodaj je najbrž potekala v direktni varianti.
Prve ferate
Leta 1492 je moral Antoine De Ville, po ukazu Karla VIII., francoskega kralja, ki je želel izvedeti, kaj je na vrhu, organizirati vzpon na Mont Aiguille (2086 m, jugovzhodna Francija, blizu italijanske meje).
De Ville je odšel skupaj s šestimi spremljevalci: tremi duhovniki, pridigarjem, tesarjem in izdelovalcem lestev.
Na vrh so splezali z uporabo klasičnih orodij vojaških obleganj: lestev, vrvi, lesenih in kovinskih klinov.
Leta 1843 je bila opremljena normalna pot na Dachstein (2995 m, prvič preplezan 1832) s 140 metri jeklenice in 5‑metrskimi stopnicami, ki jih je postavil prof. Friedrich Simony (1813–1896), potem ko je leto prej sam opravil vzpon.
Leta 1869 se je začela gradnja prvih visokogorskih ferat na jugozahodnem grebenu Grossglocknerja (3798 m). Med njimi je bil Stüdlgrat, ki ga je začel Johann Stüdl (1839–1925), dokončali pa so jo Thomas, Rupert in Michel Groder, ki so v dveh mesecih napeli 400 metrov jeklenic, zabili železne kline, stopnice in omogočili otvoritev 5. avgusta.
Leta 1903 je bila zgrajena prva ferata v Dolomitih: vodila je na Punta Penìo (3343 m) na Marmoladi — cilj, ki je tudi danes med priljubljenimi turami.
Leta 1912 je bila dokončana ferata Meisules v skupini Sella.
Med prvo svetovno vojno so vzdolž celotne alpske fronte nasprotujoče si vojske uredile številne poti, ki so omogočale lažji dostop na vrhove za nadzor in obrambo.
Med njimi so v Julijcih nastale: severovzhodna grapa Jôf Fuarta, pot do Pipanove lestve na Montažu, ki so jo že takrat opremili možje poročnika Giuseppa Garroneja (z njim je bil tudi brat Eugenio; ostanki njunega kamnitega bivaka na grebenu so še danes znani kot bivak bratov Garrone), Sentiero del Centenario, ki so ga uporabljali Avstro-Ogri.
Te poti so bile tehnično napredne, pogosto z galerijami, in so po obnovi postale izjemno lepe in slikovite ferate.
Na severovzhodni grapi Viša (Jôf Fuarta) so še vedno (?) vidne in uporabne lesene prečke ter kovinski klini, zabiti z lesenimi zagozdami.
Via della Morte (1920) in Via della vita (1940)
Kot je bilo že omenjeno, je bila ta pot opremljena zaradi vojaških potreb s strani enot Alpini, po sklenitvi rapalske pogodbe leta 1920, za nadzor meje, določene z novonastalo državo Jugoslavijo.
To je bila prva ferata, ki je bila v tem okviru izvedena, z deli, ki so se začela prav v tistem letu.
Potek poti (če se gleda z vrha) so opisovali v smeri: »v globokem žlebu, ki pada s Forcella Sagherza (Roba nad Zagačami), po nekaterih previsnih stopnjah, preči navpični in značilni žleb iz gladko izprane skale, na dnu katerega je značilna vodna kotanja, nato pa se razteza po vzhodnih pobočjih po nekaj ozkih policah in se nato obrne v nasprotno smer, dokler ne doseže vstopa v spodnje snežišče, ki se nato razlije v grušč.«
Ferata je bila prenovljena in preurejena ter delno prestavljena iz »posebno nevarnega območja« leta 1940 s strani stotnika Maria Donadinija, ki ga je podpiralo deset alpinov, po posebnem nalogu podpolkovnika Umberta Tinivelle, poveljnika bataljona Alpini Val Tagliamento, nastanjenega v Trbižu. Za odlično opravljeno delo je stotnik Donadini prejel tudi pohvalno pismo svojega poveljnika. Oba častnika sta bila poleg službe pri Alpinih tudi odlična alpinista.
V tem kontekstu je ferata, ki se je do takrat imenovala »Via della Morte«, dobila bolj prijazno ime »Via della Vita«, kot je zapisano na marmornati plošči, nameščeni nad žlebom.
Opomba: v arhivu je označena kot »tajna«, kar odraža njen pomen za nacionalno obrambo, in nosi datum 9. september 1940, ko je bila Italija že vključena v drugi svetovni vojni.
Tako Donadini kot poveljnik bataljona Val Tagliamento sta bila nato poslana v vojno kampanjo v Grčiji, kjer je podpolkovnik Tinivella 8. januarja 1941 padel v boju, na čelu svojih alpinov, Donadini pa je bil ranjen tako hudo, da je postal nesposoben za nadaljnjo službo in je bil repatriiran.
Prečenje
Enakomeren potek grebena, ki nikjer ne pade pod 2150 metrov in doseže najvišjo točko na Ramenu Mangarta pri 2404 metrih, je za alpinistične razmere že zgodaj spodbudil več dobrih plezalcev, da so preučevali možnost prečenja celotne verige Ponc, in ločeno od tega, tudi prečenja Mangartovega grebena.
To so bili izjemno drzni podvigi — ne toliko zaradi razdalje, saj veriga Ponc od kote 2272 do stika z Mangartovim grebenom meri komaj 3000 metrov, prav toliko pa Mangartov greben — temveč zaradi velikih težav, ki jih srečamo na teh poteh.
Na verigi Ponc so najtežji odseki tisti pri vrhovih v bližini stika z Mangartovim grebenom; ta greben pa ima približno na sredini globoke, nenadne in težavne zareze.
Kljub temu je julija 1898 dr. Julius Kugy začel in opravil prečenje celotne verige Ponc, tako da je iz doline Planice (kjer je prespal) splezal po gruščnatem kotlu med Ponco (2325 m) in Vevnico (2351 m), nato pa zaporedoma dosegel Vevnico, Strug in vse vrhove Ponc.
Dr. Kugy je za prečenje porabil dva dni, drugo noč pa je bivakiral pri sedlu 2159 m (med Strugom in Zadnjo Ponco). Kot so zapisali kronisti, sta mu največje težave povzročila prehod med Strugom in Zadnjo Ponco ter Rdečim sedlom med Zadnjo in Srednjo Ponco.
Problem prečenja Mangartovega grebena je bil rešen že leto prej, 1897. Ta greben je bil že od leta 1880 predmet preučevanja in številnih poskusov prečenja. Gospoda T. Keidel in H. Pfannl sta junija 1897 končno opravila prečnico grebena od Ramena Mangarta do Passo della Coritenza. Julija istega leta je dr. Kugy opravil drugo prečenje, leta 1900 pa je odvetnik Bolaffio opravil tretje, o katerem je kratko poročal v Alpi Giulie. Največje težave je predstavljala Mala Forchia (Böse Scharte ?), medtem ko se je prvi odsek, takoj za Rameni Mangarta, zdel razmeroma lahek.
O prvem popolnem prečenju — od Ramena Mangarta, po Mangartovem grebenu do Ponc, z obiskom vseh vrhov verige Ponc — ni ohranjenih nobenih poročil. To ne presenetiti, če pomislimo, da bi bilo takrat za celotno prečenje treba predvideti tri dni.
Tako je bilo stanje še po vojni: tudi delne prečenja (samo Ponc do Vevnice ali samo Mangartov greben) so bile zato zelo redke. Zato je nastala ideja o olajšanju prečenja Ponce–Mangart. Zamisel, da bi se alpinistično olajšal prehod po verigi Ponc vse do Mangarta, se je porodila, ko so morale delegacije italijansko–S.H.S. komisije za določitev meje v Julijski krajini postaviti mejne kamne.
To je bil genialen projekt, zasnovan s širokim pogledom polkovnika Itala Gariboldija, strokovno razdelan s strani podpolkovnika Tessitorja, in mojstrsko izveden na terenu s strani kapitana Masinija.
Dostopna pot do verige Ponc je morala omogočati transport merilnih instrumentov in gradbenega materiala za postavitev mejnikov. Ker je bila za delo odgovorna italijanska delegacija, je bila gradnja dostopov leta 1922 zaupana kapitanu Masiniju, članu komisije za meje, severnega odseka, pod poveljstvom polkovnika Tessitorja — dobro znanega vsem alpinistom, ki ljubijo Julijce.
Kapitan Masini je dobil pod poveljstvo skupino alpinov — »zveri«, kot so se sami radi imenovali — vajenih gora, z zanesljivim korakom, trdnim srcem in jeklenimi živci.
Masini, človek, ki malo govori, a veliko naredi, je obljubil, da bo delo opravil — in ga je.
Skupina se je nastanila pri »Rifugio Piemonte«, pompoznem imenu za skromno gozdarsko kočo na 1386 metrih. Od tam so začeli najprej oglede, nato pa trasiranje poti po grebenu.
Kapitan Masini je teren že poznal. Leto prej je z vodniki sekcije, ko je želel preučiti najboljši dostop na Veliko Ponco, da bi naslednji dan poskusil vzpon, prišel na vrh z vsem oboroženim vodom, brez domačih vodnikov — zanesla ga je njegova lastna spretnost in izkušnja.
Dolgotrajno, naporno in nevarno delo se je nadaljevalo brez prekinitve, dokler ni bil program v celoti izpolnjen. Noben teren, nobeno vreme, nobena utrujenost ali bolezen jih ni ustavila. Ni bilo nesreč. Ni bilo zapletov.
Leta 1922 so tako uredil znamenito Strado degli Alpini, ki je povezovala Veliko Ponco z Mangartom. Kasneje so opremo pregledali in izboljšali alpini pod vodstvom kapitana Marca Tessarija.
Delo je bilo izjemno zahtevno. Alpini so delali v izpostavljenem terenu, pogosto v slabem vremenu, a brez nesreč: »Dolgotrajno, naporno in nevarno delo se je nadaljevalo brez prekinitve… Ni bilo nesreč. Ni bilo zapletov.«
Od »Via della Morte« do »Via della Vita«
Najbolj znana med temi potmi je bila torej Via della Morte — pot, ki je potekala po spodnjih policah Vevnice in Roba nad Začami. Ime ni pretiravanje: teren je izjemno krušljiv, padajoče kamenje pa je bilo stalna nevarnost. Čeprav ni ohranjenih uradnih zapisov o nesrečah, je bila pot med domačini in vojaki znana kot nevarna, nelogična in mestoma neprehodna.
Zato so leta 1940, tik pred drugo svetovno vojno, alpini pod vodstvom podpolkovnika Umberta Tinivelle odprli novo linijo, ki je bila: logičnejša, varnejša, tehnično bolje opremljena.
V besedilu je zapisano: »…avtor besedila skupaj z desetimi alpinci opremil novo pot (Via della Vita)… kot zamenjavo za dotrajano, nelogično in že neprehodno staro pot (Via della Morte).«
Tinivella je želel, da bi bila zasluga alpinov trajno ohranjena, zato so na začetek in konec poti namestili marmornati plošči.
Nova pot je dobila simbolično ime Via della Vita — Pot življenja — v kontrastu s staro, nevarno Potjo smrti.
Alpinistični pogled: pretirana opremljenost, a velik vpliv
Avtor opisa iz leta 1923 je že takrat opozoril, da so poti pretirano opremljene za alpinistične standarde: »Oprema na teh poteh je nedvomno pretirana… z alpinističnega vidika ni sprejemljiva, saj tistemu, ki se vzpenja na vrhove, odvzame zadovoljstvo zmage.«
A hkrati priznava, da so prav te poti mnogim odprle vrata v svet gora: »…prav zaradi te opreme marsikateri turist prvič stopil v svet alpinizma.«
To je paradoks vojaških ferat: nastale so zaradi nadzora meje, a so postale prvi stik generacij z gorami.
Peter Podgornik: »Ferato Via della Vita smo vedno uporabljali, ko smo sestopali po plezanju v okoliških stenah. Ko je bila pot leta 1989 poškodovana in zaprta, smo si na mestih pomagali s kratkimi spusti po vrvi.
Tam čez sva s kolegom pomagala dvema tujcema, ki sta prišla z Mangarta in nista vedela, da je zaprta pot…
Tisti dan sva dobila v steni tri leta staro truplo župnika*, ki se ga je več kot mesec iskalo na obeh straneh meje. Ko ga niso našli, je bila možnost med različnimi ugibanji tudi to, da jo je pocvrl s kakšno žensko.
Ja, tam se je kar dogajalo, …«
*Pokojni župnik je za svoj 28-rojstni dan odšel s privolitvijo škofa v Vidmu sam plezat smer »Gamsov rob« (prva plezala M. M. Debelakova in Edo Deržaj – poleti leta 1928). Padel je že z vršnega dela stene in obležal v Grapi ob Gamsovem robu. Tam ga ni nihče iskal, večino leta je bil pokrit s snegom, ki običajno tam skopni šele jeseni.
Via della Vita danes: celostno gledano ena najtežjih ferat Julijcev
Via della Vita poteka po steni Vevnice / Rob nad Začami, nad Belopeškimi jezeri. Gre za eno najbolj izpostavljenih in tehnično zahtevnih ferat v Julijcih: približno 450 m opremljenega terena, izpostavljene police in stene, krušljiva skala, pogosto poškodovana varovala (veriga), zahtevnost primerljiva z najtežjimi feratami Vzhodnih Alp.
Zaradi krušljivosti je bila pot vedno občutljiva, a je kljub temu postala zgodovinska klasika.
V začetku junija 2026 je CAI Furlanija – Julijska krajina objavila opozorilo, da je Via della Vita zaprta do nadaljnjega. Nad delom poti je prišlo do obsežnega odloma, ki je poškodoval teren in verjetno tudi varovala.
CAI navaja: »Na ferati Via della Vita (513aF) se je zgodil odlom. Do nadaljnjega je strogo odsvetovano kakršnokoli gibanje po poti.«
Obseg poškodbe še ni znan. Gorske vodnice in vodniki izvajajo tehnične preglede, ki bodo določili: ali je potrebna sanacija, ali je pot sploh mogoče obnoviti, kdaj bi lahko bila ponovno odprta.
Do zaključka preverjanj je prepovedan vsak poskus prehoda.
Za aktualne informacije CAI priporoča spremljanje: CAI FVG – stanje poti v Julijskih Alpah
Zgodovinski lok, ki se nadaljuje
Zgodba Via della Vita je zgodba o: vojaških potrebah, pionirskem delu alpinov,
tehnični drznosti,simbolnem preimenovanju iz smrti v življenje in današnji realnosti krušljivih sten Julijcev.
Ferata, ki je nastala iz vojaške nuje, je postala kulturna dediščina. Zaprtje zaradi odloma je opomin, da so Julijci žive gore — in da se zgodovina, ki jo beremo v arhivih iz let 1922, 1923 in 1940, še vedno piše.
Za potrebe prispevka so bili pregledani le posamezni letniki revije Alpi Giulie. Za več (bi bilo potrebno) … še časopisje, Planinski vestnik, dokumenti … Iz muzeja v Trbižu se še niso oglasili.
