Alpinist, vojak, pionir množičnega vojaškega alpinizma
Marco Tessari, rojen leta 1892, je bil eden najizrazitejših predstavnikov italijanske generacije alpinistov‑vojakov, ki so v prvi polovici 20. stoletja povezali klasični alpinizem, vojaško usposabljanje in organizacijo množičnih gorskih manevrov. Njegovo ime je danes skoraj legendarno, a v času njegovega življenja je bilo sinonim za moč, disciplino, tehnično popolnost in izjemno voditeljstvo.
Prva svetovna vojna: rojstvo vojaškega alpinista
Tessari, letnik 1892, je skoraj celotno prvo svetovno vojno preživel v prvi liniji. Služil je v bataljonu Tolmezzo, nato na položajih Pal Piccolo, Freikofel in v območju Cevedala, kjer je na Treseru preživel mesece v neprekinjenih visokogorskih razmerah.
To obdobje ga je oblikovalo: postal je izjemno izkušen gornik, razvil je tehnično natančnost in pridobil voditeljske sposobnosti, ki so kasneje omogočile njegove znamenite množične vzpone z vojaškimi enotami.
Alpinist: nove smeri, nove ideje, nova generacija
Med obema vojnama je Tessari postal eden najdejavnejših alpinistov v vzhodnih Alpah. Njegovo ime najdemo v številnih novih smereh in poteh v: Karnijskih Alpah, Julijskih Alpah, Dolomitih, na Treh Cinah, Crodi dei Toni, Coglianu, Serniu, Pesarinih, Campanile di Val Montanaia itd.
Bil je popoln alpinist: tehnično izbrušen, športno ambiciozen, izkušen v ledu, vedno brez vodnika, z izjemno fizično močjo in železno voljo.
Leta 1930 je postal član C.A.A.I. – redke časti, ki je bila rezervirana za najboljše italijanske alpiniste.
Pionir vojaškega alpinizma
Po vojni so poveljniki Alpincev uvedli novo doktrino: vojaške enote je treba usposobiti za resnično gibanje v gorah, ne le za bojevanje v dolinah. Tessari je postal eden ključnih inštruktorjev.
Kot kapitan 7. in 9. polka je bil prvi, ki je cele čete vodil na velike dolomitske vrhove. Njegovi manevri so bili spektakularni: Antelao, Croda dei Toni, Piccola di Lavaredo (Mala Cina), Cima Dieci, Cridolain številni drugi.
V teh drznih množičnih vzponih ni bilo niti ene nesreče – kar je pripisano njegovi izjemni organizaciji, previdnosti in osebni prisotnosti na vsakem ključnem mestu.
Njegovi vojaki so govorili, da jih je »magnetiziral«: bil je povsod, pomagal vsakemu posebej, jih varoval na izpostavljenih mestih, jih zbiral na vrhovih in jim govoril besede, ki so jih dvignile nad lastne meje.
Smučarski pionir
Tessari je bil tudi med prvimi, ki so v vojski sistematično uvajali smučanje. Dve leti je vodil regimentalne tečaje in postavil temelje vojaškega smučarskega usposabljanja, ki je kasneje postalo standard Alpincev.
Tragični konec na Becco Alto d’Ischiator (12. februar 1940)
Med zimskimi vajami v Zgornji dolini Stura je Tessari želel izvesti izjemen manever: zimski vzpon na Becco Alto d’Ischiator (2996 m) z enoto redne vojske – prvič v zgodovini. Dan prej je sam opravil vzpon in ocenil razmere kot ugodne.
Med sestopom se je vreme nenadoma poslabšalo. Ko je bil glavni del čete že na varnem, je Tessari ostal zadaj, da bi nadzoroval mitralješki vod, obtežen z orožjem. Takrat se je sprožila plaz. Po pričevanjih je še uspel zaklicati »Reši se, kdor se more!«, kar pomeni, da je nevarnost zaznal, preden ga je plaz odnesel. Veter je bil tako močan, da je ljudi dobesedno premetaval ob skale.
La Stampa je zapisala: »Da bi strlo življenje takšnega človeka, ki je v gorah vedno vladal, je bila potrebna slepa bes gorá.«
Njegova smrt je bila prepoznana kot čista fatalnost – ne napaka, ne nepazljivost, ne slaba presoja.
Karnijska podsekcija CAI je po njegovi smrti začela zbirati gradivo za posebno publikacijo (?) o njegovem življenju in vzponih.
Njegovi prijatelji so zapisali: »On je še vedno z nami – vrv in cepin me čakata. Le prepustiti se mu moram, da skupaj doseževa vrh.«
