Apnenec je (ne)živ material: diha, škripa, se utrudi. V vročinskih valovih se v stenah dogaja tihi premik — neviden, a neizprosen. Zato je v teh dneh več padanja kamenja, več odlomov, več presenečenj, ki jih ne bi smelo biti. In vendar, kot pravi stara modrost: največ ljudi umre v postelji.
Kar je opomnik, da nevarnost ni v gori, temveč v pozabi — v trenutku, ko mislimo, da jo že poznamo.
NOVOSTI OD TAM
Balakun (6.471 m): nova smer Kishmish v alpskem slogu
Ameriška alpinista Vitaliy Musiyenko in Sean Shan sta v začetku junija preplezala nepreplezani jugozahodni greben na Balakunu, 6.471‑metrskem vrhu v indijski Garhwalski Himalaji. Balakun leži severno od jezera Satopanth in zahodno od Bhagirathi III ter velja za enega najbolj samotnih in tehnično zahtevnih vrhov v regiji.
Vzpon sta opravila v enem samem zamahu, s približno 40 urami neprekinjenega gibanja. Po odhodu iz tabora ob 00:30 sta se spopadla z 2.300 metri tehničnega plezanja: globok sneg, strm miks, izpostavljene prečke in odseki, kjer padec ni bil mogoč. Tretji član ekipe, Christian Black, se je zaradi slabega počutja umaknil v dolino.
Na vrh sta stopila ob sončnem zahodu, spust pa je bil sam po sebi nova smer: improvizirana sidrišča, V‑niti, taljenje snega v temi in popolna izčrpanost. Smer sta poimenovala Kishmish (“rozina”), ker sta bila po vzponu “povsem izsušena in zgubana”.
Nova linija je ocenjena na M5–6 R/RX, v približno 2.300 metrih — eden najmočnejših letošnjih vzponov v indijski Himalaji.
Brenta: tri nove smeri na Cima Uomo — družinski in prijateljski projekt Luke Giupponija (več)
V osrčju Brente, nad samotno dolino Val Madris, je italijanski alpinist in opremljevalec Luca Giupponi (še) v letu 2025 splezal kar tri nove večraztežajne smeri na Cima Uomo. Posebnost projekta ni le v kakovosti skale in linij, temveč v tem, da so nastale v družbi najbližjih: hčerke Else, žene Ulle, brata Davideja in dolgoletnega prijatelja Rolanda Larcherja.
1. E la vita scorre! — z Rolandom Larcherjem
Giupponi se je po 22 letih vrnil v svoj »notranji dom« — stene nad Val di Tovel, kjer je odprl svojo prvo smer v Brenti.
Skupaj z Rolandom Larcherjem sta na levi strani klasičnega Spigolo dell’Om našla elegantno, tehnično zahtevno linijo, ki poteka po čvrsti skali in ponuja udobna stojišča. Po dveh dneh plezanja sta sedela na travnatem vrhu Cima Uomo in gledala v stene, kjer sta pustila velik del svoje plezalske zgodovine.
Ime smeri — E la vita scorre! — je poklon času, spominom in prijateljstvu.
2. Family Dance — z ženo, hčerko in bratom
Druga smer je nastala na zahodni steni Cima Uomo, kjer je Giupponi plezal z ženo Ullo, hčerko Elso in bratom Davidejem.
Gre za prijetno, zmerno zahtevno ploščo, ki nikoli ni trivialna. Ime Family Dance je navdihnila bližnja klasika Moon Dance — in simbolizira tisto, kar je Giupponiju najpomembnejše: gibanje, ki povezuje družino.
3. Brothers — jesenska linija z bratom Davidejem
Tretja smer je nastala oktobra, v najlepšem času za plezanje v Brenti. Giupponi in njegov brat sta se usmerila na južni steber, med smerjo La Felicità del Nomade in pozabljeno klasiko Gran Torbolon, ki jo je v 80. in 90. letih odprl lokalni pionir Stefano »Ston« Grandi.
Na odlični skali sta odprla pet raztežajev nove smeri Brothers, ki si predzadnje stojišče deli s Stonovo linijo. Gre za poklon bratstvu, tradiciji in pionirjem območja.
Skupna filozofija: od spodaj, brez bližnjic
Vse tri smeri so bile: splezane od spodaj, brez uporabe tehničnega plezanja, s svedrovci, nameščenimi iz skyhookov, in nato prosto preplezane.
Gre za pristop, ki ga Giupponi in Larcher zagovarjata že desetletja: spoštovanje skale, tradicije in procesa odkrivanja.
PABERKI OD TAM
Les Droites 4000m North Face | Eperon Tournier Integral | 1300m | ED, V, 5c, AI4+, M6 … Turbo Rudi – Luka Stražar in Rudi Nadlučnik
Nejc Marčič: zaključek izjemno dolge smučarske sezone na Mont Blancu
Nejc je svojo letošnjo smučarsko sezono potegnil daleč v poletje — vse do junija. Tradicionalni zaključek je bil tudi letos s smučmi z vrha Mont Blanca, kar je postal skoraj njegov zaščitni ritual.
Kot je zapisal: »End of a ski season that stretched well into June. The almost traditional ski descent from the summit of Mont Blanc marked the end of the season and put the skis away for a while.«
A počitek ne bo dolg. Marčič že čez dva meseca znova naloži smuči na nahrbtnik — tokrat za odpravo na osmo najvišjo goro sveta, kjer bo smučanje ponovno del njegovega visokogorskega cilja.
Črnučani v Moiazzi – trije dnevi, sedem smeri
Med 12. in 14. junijem 2026 je ekipa iz AO Črnuče preživela pod in v stenah Pale delle Masenade, Torre del Camp in Pale del Belia — z značilno mešanico smeha, prusikov in hobotnic.
12. junij – mokra stena, suha volja
Natalija Černova in Maša Sisojeva sta se v mokrem Colatoiu Bonetti preusmerili v Via Solda (VI+/V–VI, 350 m).
»Zanimivi gibi, varovanja ni veliko, vendar je dost,« je zapisala Natalija.
Maša je dodala: »Prva alpinistična smer v sezoni.« Začetek je bil torej resen, a uspešen.
13. junij – sonce, tolmuni in radler
Natalija Černova z Majo Gaspari v Via Orione (IV+/IV, 210 m): »Sonce, tolmuni in radler ter Smeško.«
Matej Prijatelj z Alešem Šefom v Via il bombo (IV, 220 m): »Zanimivo kot vedno. Klinov dovolj, da sem pomiril glavo.« Matej je zabil tudi profilca, ki je zdaj »del stene« — kot pravi sam.
Maša Sisojeva z Blažem Grmkom v Via Raffaele Conedera (variante) (TD+ VII, 350 m): resna smer, brez komentarja, a z nasmehom na koncu.
14. junij – dan za velike stene
Natalija Černova z Blažem Grmkom v Colatoio Bonetti (VI/V, 300 m): »Končno sem preplezala Colatoio! Smeško, veliko šalčk v rahlem previsu, skala je top.«
Maša Sisojeva z Majo v Via Decima (TD– V, 380 m): še ena dolga smer, ki je zaokrožila vikend.
Matej Prijatelj z Alešem Šefom v Via Penasa–Lise (III/IV, 450 m, poskus): »Včasih bi človek rad plezal, a ima vesolje druge plane.« Po tretjem raztežaju sta izstopila po gredi, a Matej je zapisal: »Se gotovo vrneva, da osvojiva ta mogočni steber!«
Zaključek
Trije dnevi, sedem smeri, pet navez — in značilna črnuška mešanica resnosti, humorja in improvizacije.
Od mokrih začetkov do sončnih tolmunov, od hobotnic do profilcev, od »radlerja s smeškom« do »vesolja, ki ima druge plane«.
Črnučani (predvsem Črnučanke) so spet pokazali, da jih v Dolomitih ne ustavi niti vreme, niti gravitacija — le čas, ki ga je vedno premalo.
PABERKI OD TOD
Živahno domžalsko dogajanje v stenah Planjave in Mangarta
V junijski vročini so se Neža, Nika in Živa iz domžalskega odseka odpravile v smer Humar–Škarja v Planjavi.
Po lažjem začetku so prvi raztežaj preplezale nenavezane, nato pa se lotile resnejših delov, kjer sta na sidriščih že čakala nova prusika — orientacija tokrat ni bila več uganka.
Previs z oceno V‑ je bil kratek, a značilen, zajeda IV+ pa je ponudila tisto pravo, stalno plezanje, ki te drži v ritmu in ti ne pusti dihati prehitro.
Na vrhu zajede so dekleta preskočile prvo sidrišče in nadaljevale do udobnejšega, novejšega na levi — odločitev, ki jo bodo verjetno posvojile tudi prihodnje naveze.
Smer jih je navdušila z lepo linijo, kompaktno skalo in razgibanim plezanjem, zato jo priporočajo naprej.
Zaključek? Namakanje v ledenih tolmunih Repovega kota in smeh, ki je odmeval po cesti z Jermance. »Babji žur« v steni je uspel — in že med glodanjem češenj so nastajali novi plani.
Medtem je Ajda Vodnjov z Matejem iskala svoj mir v JZ razu Mangarta.
Ne »friko«, temveč tisto, ki jo vlečejo dolgi dostopi, grebeni, razi in razgledi, kjer si vrh zaslužiš z vsakim korakom.
Zjutraj sta s kolesi krenila z Ovčje planine, zrak je bil svež, cesta prazna, in tisti občutek, da se človek premika s svojim tempom, je bil popoln.
Pod steno sta bila v manj kot uri, smer pa je ponudila točno tisto, kar je obljubljala — romantično, ne resno, zračno, a prijetno plezanje.
Orientacija je bila večinoma jasna, razen takrat, ko je Ajda mislila, da ve, kam gre — kar je bil običajno znak, da je zaplezala.
Najbolj zračen raztežaj je prepustila Mateju, sama pa z veseljem prevzela vlogo »druge«.
Na vrhu sta nadaljevala po snežni Slovenski poti, kjer sta cepin in dereze prišli prav.
In potem — dolg spust po cesti, tisti sladki del dneva, ki pride šele, ko si vse že zaslužil.
Naslednji dan sta raziskovala dolino, zatrep Mrzle vode, o katerem je pisal (tudi) že Mihelič.
Ni šlo za vrh, temveč za ogled sten, za tisto tiho pripravo, ki pomeni le eno:
vrnitev.
Od tod in tam torej — Planjava in Mangart, dve zgodbi, dve energiji, a isti utrip.
Ena z nasmehom in češnjami, druga z znojem in tišino.
Obe pa dokaz, da se v domžalskem odseku živahno »dogaja« in piše, da stene niso le prostor za vzpone, temveč tudi za prijateljstvo, smeh in tisto nevidno nit, ki povezuje vse, ki se v gorah počutijo doma.
ID
Bravo vsem 🥰