
italijanski oficir, partizan, alpinist in politik
Luigi Masini se je rodil v Firencah 26. oktobra 1889 in umrl v Bergamu 15. marca 1959.
Njegov oče Otello je bil goreč mazzinianec in je na začetku 20. stoletja postal poslanec Republikanske stranke.
Luigi je že kot deček kazal močno strast do gora. Kot je sam rad govoril, je bila njegova sreča v tem, da je lahko »šel gor po skalah« in plezal.
Leta 1911 je obiskoval tečaj za častnike dopolnilnega kadra, po katerem je bil kot podporočnik dodeljen 21. pehotnemu polku, s katerim je sodeloval v italsko‑turški vojni v Libiji.
Ko je prešel v stalno službo, je zaprosil za premestitev k Alpinom in po orožnem tečaju je bil leta 1913 dodeljen 78. četi bataljona »Belluno«.
Velika vojna
Ob izbruhu vojne leta 1915 je sodeloval v prvih bojih na dolomitski fronti okoli Castelletto na Tofani di Rozes.
24. septembra je Masini, da bi zagotovil ognjeno podporo vodom, ki so napadali od spodaj, opremil težko plezalno smer na jugozahodnem rebru Tofane in tam postavil mitraljez, s katerim je lahko obstreljeval sovražne položaje z zadnje strani.
Zaradi izjemnih težav je operacija namesto predvidenih šest ur trajala osemnajst.
Postojanka, pozneje imenovana »Scudo«, je bila utrjena in je imela ključno vlogo v nadaljnjih napadih na Castelletto.
Jeseni je Masini prevzel poveljstvo 229. čete bataljona »Val Chisone«, ki je bila vključena v boje na Piccolo Lagazuoi, pri zavzetju Cengia Martini in Punta della Fede.
19. marca 1916 je Masini na lastno pobudo in z ročnim prenašanjem topa na skrajni rob police uspel obstreljevati barake, prislonjene na južno steno Sasso Bucato, polne Avstrijcev, ki so praznovali god svojega cesarja.
Za dejanja na Piccolo Lagazuoi je prejel srebrno medaljo za vojaško hrabrost.
Junija 1917, že kot kapitan, je prevzel poveljstvo bataljona »Belluno«, ki je bil premeščen k 2. armadi za ofenzivo na Bainsizzi (11. soška bitka).
Z istim bataljonom je sodeloval tudi v obrambi na Monte Rosso in Monte Stol.
Po razpadu fronte pri Kobaridu je bataljon umaknil v Belluno, kjer je bil ponovno sestavljen in nato poslan v obrambo planote Cansiglio.
Kljub srditi obrambi so se morali Alpini umakniti tudi od tam, pred obkolitvijo pa so se rešili s prečenjem jezera Santa Croce v čolnih, ki so jih večinoma krmarile domačinke.
Možje bataljona Belluno so se nato v manjših skupinah poskušali prebiti nazaj skozi novo frontno črto na Piavi.
V tem poskusu sta imela srečo le kapitan Masini in poročnik Mario Cadorin.
Masini je bil nato imenovan za poveljnika bataljona »Val Cismon«, pozneje pa »Monte Pelmo«, s katerima je sodeloval v obrambi Grappa in v protiofenzivi v bitki pri Vittorio Venetu.

Povojno obdobje
Po vojni je sodeloval v komisiji za določitev nove meje med Italijo in Jugoslavijo (na območju Ponc) ter pri gradnjah gorskih poti.
Leta 1926 je prešel k 5. alpskemu polku in kot major prevzel poveljstvo bataljona »Tirano«.
Leta 1928 je postal vodja Šole za alpsko specializacijo, s katero je izvedel težak zimski vzpon v skupini Bernina.
Leta 1930 mu je Inšpektorat alpskih enot podelil naziv »vojaški alpinist«, inštruktor smučanja in plezanja.
V istem letu je bil premeščen k 7. alpskemu polku, kjer je prevzel poveljstvo bataljona »Feltre«.
Leta 1933, kot podpolkovnik, je sodeloval pri ustanovitvi Centralne vojaške alpinistične šole v Aosti in leto pozneje postal njen poveljnik.
Ker se ni strinjal s takratnimi političnimi usmeritvami, je bil leta 1937 premeščen v pisarno pri korpusu v Firencah. A že leta 1938 je bil nepričakovano povišan v generala in postavljen na čelo 4. obrambnega sektorja Varaita–Po pri mejni straži.
Kasneje je bil s podobnim položajem premeščen v območje Tolmina, kjer je ponovno vzpostavil stike s starimi prijatelji slovenskega rodu in preko njih navezal povezave z antifašističnim gibanjem.
Odpornost in odporniško gibanje
Po 8. septembru 1943 je general Masini uspel uiti zajetju s strani Nemcev in se skril v okolici Kobarida.
Nekaj mesecev pozneje je stopil v stik s partizanskimi enotami in prevzel poveljstvo »Fiamme Verdi«, s katerimi je deloval — na čelu približno 7000 mož — v brescianskih in bergamskih dolinah, v Brianzi in v Valle Ossola.
Po koncu vojne je bil imenovan za izrednega komisarja Italijanskega alpskega kluba (C.A.I.), kjer je reorganiziral strukture društva in začel obnovo številnih zavetišč, uničenih med vojno.
Leta 1947 je bil izvoljen za nacionalnega predsednika C.A.I.
Ker se je pridružil Italijanski socialistični stranki, mu je bila leta 1953 ponujena kandidatura za poslanca v volilnem okrožju Bergamo–Brescia, kjer je bil tudi izvoljen.
Luigi Masini je umrl v Bergamu 15. marca 1959.








