Tedenska tribuna, 24. november 1955
Otrok
Po ozki stezi stopajo že od prvega svita oče, mati in trije otroci. Deklici tekata, se ustavljata, čebljata in se smejita. Mali Šerpa stopa sam in mračne misli temnijo sicer vedno jasni in nasmejani obrazek tibetanskega otroka. Kaj se je zgodilo, da roma sedaj vsa družina v samostan Tjangboče prosit milosti za pobiča, ki so ga obsedli zli duhovi?
Že tedne in tedne niso v Sola Khumbu govorili nič drugega kot to, da pojde nekaj fantov ob nastopu pomladi v Rongbuk. Najeti, da so za ekspedicijo. Tedne in tedne že oblegajo vaški paglavci srečne izbrance in moledujejo, naj jih vzamejo s seboj. Kako se jih odkrižati? Nič lažjega! Obljuba tjavdan, pa je mir! A mali Šerpa misli resno. Od veselja zavpije, ko tistega obljubljenega jutra mati odrine deske, ki nadomeščajo v Sola Khumbu šipe, in se v edini borni prostor razlije bledikasta jutranja svetloba. Na ognjišču se le kadi čaj. Mati seže po meh za žarkim jakovim maslom, odreže dobršen kos in ga vrže v vrelo tekočino. Oče že prihaja iz hleva. Sin mu plane naproti: »Saj je že dan! Menda niso odšli?«
»Odšli so.«
Otrok se sesede ob vratih. Izdani bes gleda iz njegovih oči, ko se mu približa mati s skodelo čaja.
Zato danes ta pot. Pobiča so obsedli zli duhovi in ga nočejo in nočejo zapustiti. Starši tovorijo na hrbtu riž in maslo. Za svete može. Da bi pomagali. Pot vodi skozi ozko sotesko, potem pa se nenadoma razširi v prostrano dolino. Pred njimi se pne v nebo boginja Mati vetrov. Vedno so njeno prikazen pozdravili vzkliki veselja. Danes je vse tiho. Še malo in oče potrka na vrata svetišča. Bosonog menišič odpre z vprašujočim pogledom.
»Ta otrok mora dobiti ime.«
»Pa saj je že velik! Ali je doslej živel brez njega?« Imeli smo njemu podobnega sina. Zli duhovi so ga ugrabili.«
Družina sme vstopiti. V veliki dvorani vlada polmrak. Obredne svetilke gore pod malimi medeninastimi kipci Bude v vdolbinicah vzdolž zidu. Po zidovih preproge s podobami iz Budovega življenja. Svečana tišina.
Menišič se vrne s pomembnejšim lamo. Družina se vrže na tla pred njim in lama se dotakne sklonjenih glav. Ko izve za vzrok prihoda in tudi, kolikšno bo plačilo — le majhen meh masla in vreča riža — pelje siromašne prosilce v majhno sosednjo sobo, ki je vsa gola, brez okraskov. Za malo denarja malo ceremonij. In po kratkem obredu, ki naj bi izgnal zle duhove, je mali Purbu mrtev, rodil pa se je nov otrok z imenom Nosilec izročila. Ponosni da to odlično ime zapuste romarji samostan.
Kariera Šerpe
(Šerpa je ime za gorjance, ki prebivajo v Sola Khumbu, pozneje pa pomeni — pisano z malo začetnico — himalajskega nosača sploh)
Otrok je zrasel. Zrasel v trdem gorjanskem življenju Sola Khumbu, ki ne pozna drugega kot trud in napor in nenehni boj s kruto narvo v visokih gorah. Boj za borni posevek, boj za črede jakov, neredko boj za golo življenje. Le ob večernih ognjih se dečko zamakne v druge svetove. Pripovedke in legende starega Dave mu bogate domišljijo in duha. Povesti o Džingis-kanu, Tamerlanu, Ogo-daju, Kubilaju … Saj so Šerpe (ime pomeni »Ljudje vzhoda«) bržkone ena izmed hord, ki je divjala čez Tibet, zablodila v tišino in mir Sola Khumbu in se tam naselila. Zato razumemo, zakaj Šerpe tako častijo domačina, ki je stopil na streho sveta. Ohranili so silni mongolski ponos, ki ga je omilila budistična blagodušnost.
Mladeniča muči izbira življenjske poti. Naj kakor stric Sonam, ki ima isto ime kot on, »Nosilec izročila«, sledi usodnosti tega imena in gre študirat v Lhasso? Mogoče bi lahko poslal velik indijski trgovec? Ali pa naj se bori za naslov Snežnega tigra?
Leta 1935 se raznese govorica, da se pripravlja nova ekspedicija. Nekaj mladih fantov se odloči, da se je udeleži, čeprav stvar ni prav nič preprosta. Po že ustaljeni navadi so sahibi najemali le majhno število šerp v Dardžilingu in so pošiljali sle v Sola Khumbu, da najamejo še druge. Kandidatov je bilo tu na pretek in tisti, ki so že nosili po ledeniku, so imeli prednost. V bojazni, da jih izpuste, odrine šesterica mladeničev kar na svojo pest, na skrivaj, da se le čimprej predstavi sahibom. Tensing (Tenzing) je med njimi.
Pot je dolga, daljša, kot so si predstavljali. Še nikoli se niso spustili tako daleč od rodne vasi. Podnevi hodijo veseli in polni poguma, noč pa prinese dvome, ali jih bodo sahibi sprejeli, pa tudi strah pred medvedi in zlimi duhovi. In tu se srečajo z Jetijem (Jeti, je še ne razjasnjena skrivnost Himalaje. Doslej so videli le njegove sledi, po katerih sklepajo, da je to nekaka opica ali medved ali pa celo vrsta pračloveka.) Ko neke noči prenočujejo v votlini, zaslišijo pridušene korake v snegu. Takoj si s pestmi zatisnejo oči. Kajti tisti, ki se mu križa pogled z jetijevim, mora umreti še isto leto. Drugo jutro je sneg poln sledov golih nog. In spet nadaljujejo pot.
Iz velikega podviga nadobudnih mladeničev pa ni bilo nič. Nekateri so se vrnili domov, drugi pa vstopili v razne službe. Le Tensinga je najel sahib Shipton, ker mu je bil všeč naivno dostojanstveni kmet gorjanec. To je bilo več, kot si je mogel v svojih večnih sanjah želeti: ekspedicija je hotela zavzeti Everest. Toda kolikor večje je bilo pričakovanje, toliko večje je bilo razočaranj? Monsum je nastopil dobrih 14 dni prezgodaj in treba je bilo zatrobiti k umiku, potem, ko so dosegli že Severno sedlo 7070 m višine.
Medtem se je bil mladi Tensing oženil in jeseni 1937 se mu je rodila deklica Pemba. Zdaj je bil torej poglavar družine in bilo je treba kar pošteno pljuniti v roke za zaslužek.
Februarja 1938 sta začela sahiba Tilman in Shipton nabirati šerpe za nov naskok na Everest. Ekipa slovitega sirdarja Anga Tharkeya je bila sestavljena iz samih najboljših mož, ki so se, kot je kazalo, kar specializirali za Everest. Tudi Tensing je bil med njimi. Dvanajst šerp in sedem sahibov živi poslej dolge tedne več ali manj skupaj. Slednji postajajo vedno bolj pozorni na šerpo-gentlemana, kakor ga z nasmeškom imenujejo (vsak Britanec ve seveda, da najdeš pravega gentlemana le v Angliji) in ki jim ugaja zaradi iskrenega navdušenja v očeh. Všeč jim je tudi zaradi svoje izredne uslužnosti, v kateri ni sledu tistih ljudi, ki uživajo, če morejo komu izkazati uslugo, že zaslutijo v njem nekaj izjemnega. In res tokrat doseže sedem do kraja izmučenih šerp, med njimi Tensing, višino 8390 metrov, Čeprav mu v grlu kar gori, je novi Snežni tiger ves prevzet od navdušenja: celo najimenitnejši možje, ki govore o njih od Dardžilinga pa do zadnje vasi Sela Kumbu, niso nikoli nesli tako visoko kot tigri tega dne. Več pa tudi ta ekspedicija ni dosegla.
Prišla je vojna. Sahibi so morali misliti poslej na vse kaj drugega kot na razne odprave Leto 1939 je našlo Tensinga med čitralskiml vodniki. Bil je zadovoljen. Saj je bil to njegov posel in vrh tega se je že navadil smučati, da je bilo veselje.
V letih vojne je nepismeni Šerpa mnogo razmišljal. Izvedel je, kaj vse je še onkraj ozkih meja domačega sveta. Spoznal je, da žive na zemlji zelo različna ljudstva. Poslej niso bili sahibi v njegovi okolici le Angleži. Slišal je govoriti Američane, Nemce, Francoze, Švicarje. Naučil se je razlikovati vzhodnjake od zahodnjakov.
Tensing Bhotia, sirdar
Komaj se je vojna končala, že je bil Tensing spet sredi svoje predvojne dejavnosti. Zopet so se pričele razne odprave, spočetka manj važne. Tu je prišel smešno žalostni doživljaj z Denmanom, Kanadčanom iz Severne Amerike, ki je hotel zavzeti Mt. Everest, da bi si pridobil svetovno slavo. Mislil je, da se mu bo to posrečilo z najlažjo odpravo, kar jih je kdaj bilo: sam in dve šerpi, eden od njiju Tensing. 7200 m visoko, v snežnem metežu se je izkazalo, da je sahib blazen in bilo se je treba vrniti.
Pomlad leta 1950 je prinesla šerpam izbor med dvema eskpedicijama.
Na eni strani so se odpravljali Francozi — doslej malo znani sahibi — v masiv Daulagiri — Anapurna, na drugi strani pa je nameraval stari himalayan-trotter Tilman raziskati področje, ki leži vzhodno od istega masiva in morebiti tudi južno pobočje Everesta.Brž ko je slišal, da gre za Čomo Lungmo, se je novi sirdar Tensing odločil za slednjega. Izkušenega Anga Tharkeya pa je vlekla radovednost k Francozom, o katerih ni vedel nič. Stari sirdar si je bil sicer po vojni postavil načelo, da ne bo šel nikoli več više od 6000 metrov, toda saj se ni bal, da bi ekspedicija Francozov takoj prvo leto uspela. To se v Himalaji doslej ni dogajalo. Tilmanova odprava je zaman poizkušala z vzponi v verigi Gangapurna – Anapurna IV (7937 metrov) — Anapurna II (7524 m). Zato se je obrnila proti južnemu hrbtu Čomo Lungme.
Na poti tja je Tensing obiskal rodno vas Thami. Val spominov na že daljno mladost je oblil sirdarja, ko je stopal navzgor po terasah in iskal domačo hišo. Toda vse je bilo prazno, tiho, kot izumrlo. Spomnil se je, da so vaščani brez dvoma odpeljali čredo jakov na sosednje pašnike, da izkoristijo travo, ki je pognala po monsumu.
Ko je odprava prispela na ledenik Kumbu, je v višini 4800 m postavila taborišče. Od tod so nameravali raziskovati zahodno globačo. Toda pot do nje je zapiral ogromen ledeni slap, tako strahotno raztreskan in razrit, da sta se ga Tilman in Houston, potem ko sta se povzpela do višine 5500 m, ustrašila. Že davno prej je sloviti Mallory, ki je izginil v viharju tik pod vrhom Everesta, zapisal o tej pristopni poti, da je silno težavna, če ne nemogoča. Tilman pa je ob koncu svojega raziskovanja jeseni leta 1950 izjavil. »Če je najboljšim plezalcem sveta izpodletelo po tibetanski poti, kdo bi pač mogel uspeti v smeri, ki je še težja?«
Tensing se je vrnil v Dardžiling obupan. Sahibi torej ne pojdejo več na Everest. Bridko je bilo prebujenje iz petnajst letnih sanj.
(Dalje prihodnjič)
