Tedenska tribuna, 1. december 1955
Pripoved Anga-Tharkeya o prigodi ekspedicije na Anapurno, ki je bila kronana z uspehom, o največjem reševalnem podvigu vseh časov, o sahibih, ki so se bila z gorskimi demoni kot bogovi, je nagnila Tensinga (Tenzinga), da se je z drugo francosko ekspedicijo odpravil na Nanda Devi. Ko pa se je vrnil v Daržiling, ga je čakala tam nepričakovana novica: stari bara sahib Eric Shipton, najizkušenejši Everestovec je izjavil, da je vzpon na Everest z južne strani možen. Upanje je spet vzplapolalo v Tensingovem srcu.
Do druge svetovne vojne je bil Nepal tujcem zaprt. Zato so alpinisti napadali Everest s severa. Ko pa so 1950 kitajske čete zasedle Tibet, bi ostal Everest izoliran, če ne bi Nepal odprl svojih meja alpinistom. Poizkusi po severno-zahodni strani Everesta so prinesli popoln neuspeh dvema raziskovalnima ekspedicijama, petim uradnim in dvema tajnima poskusoma, doseči vrh. V razdobju sedemnajstih let so Britanci zapravili cele zaklade energije, poguma, denarja, pa tudi celo vrsto življenj za bitko, ki je bila že vnaprej izgubljena.
Sedaj je bilo torej treba poizkusiti z južne strani. L. 1951 se je Shiptonu posrečilo premagati ledeno slapovje in ustavil se je pred razpokami na vznožju Zahodne globače. Od tod je videl, da je na Južno sedlo prav tako možno priti kot na Severno. Vendar se ni vrnil kot popoln optimist. Menil je, da prekaljeni alpinisti lahko prodro v globačo, dvomil pa je, da bi uspel prehod preko ledenega slapu težko obloženim šerpam. Švicarjem je bilo dano dokazati, da je to vendarle mogoče. Toda Raymond Lamiber je jeseni 1952 napisal: »V Himalaji vsaka ekspedicija pleza na ramah prejšnje.« In jasno je, da britanska ekspedicija 1953 ne bi uspela, če ne bi pred njo romalo na Everest že 13 karavan.
S Švicarji na Everestu l. 1952
Dokler so bili Angleži gospodarji Indije, so hranili monopol nad najvišjo goro sveta zase. Ob koncu aprila 1952 pa so se utaborili na ledeniku Kumbu Švicarji.
Še nikdar ni noben sirdar zbral boljše ekipe, kot je bila tokrat Tensingova, in še nikoli niso sahibi razdelili med šerpe boljše in bolj premišljeno izdelane opreme. Od granat za razstreljevanje plazov pa do zastavic za označevanje poti so imeli Švicarji s seboj vse, kar potrebuje velika moderna ekspedicija.
Pot jih je vodila čez Namče Bazar. Ob tej priložnosti so vsi prebivalci Sola Khumbu navalili v prestolnico, da vidijo po dolgem času spet svoje sorodnike, zlasti pa nekdanjega , fanta iz Thmaija, ki jo je pred 13 leti pobrisal od doma, sedaj pa se vrača kot sloviti sirdar, oblečen v Imenitna oblačila sahibov. Med hribovci, ki so se drenjali okoli Tensinga, je le-ta zagledal zelo staro ženo zgubanega obraza — svojo mater. Vse kar je vedela o njem, je to, da se mu godi dobro, da je poročen in oče družine. Nikoli pa si ni mislila, da bo srečala svojega sina takega, kot je sedaj stal pred njo. Iz srečanja z domačini se je razvil pravcati praznik, ki so se ga švicarski sahibi tako prijateljsko udeležili, da je bil Tensing ganjen. Kaj takega si ne bi nikoli drznil pričakovati od svojih nekdanjih angleških gospodarjev.
Preveč razburljivi starši naj ob takih neprijetnih vzgojnih situacijah pomislijo, da so na najboljši poti, da za stalno uničijo dober otrokov odnos do staršev, njegovo zaupanje in da povzročijo lahko tudi resne okvare otrokovega značaja.
18. aprila so odšli trije sahibi in Tensing iz glavnega taborišča, da poiščejo prostor za taborišče I. Spotoma jih je presenetila megla in nenadoma so zagledali nedaleč od sebe sence, ki se brez hrupa pode v temo. Trenutek nato so našli v snegu polno sledov jetija. Taborišče I so postavili na skalnem otočku na vznožju ledenega slapovja, ki ga je povzročilo drsenje ledenika v velikem naklonu. Ledenik je začel dobivati razpoke, se razbijati. Sonce je prodrlo v peči in jih razširilo ter stalilo gornji del ledenih blokov, ki so se zaostrili. Veter je prispeval svoje. Drseč proti ledeniku Kumbu, so se ti veliki beli romarji lovili, zadevali, prevračali drug drugega in se razletavali s peklenskim grmenjem, brž ko je nastopil monsum. Pred ekspedicijo je stala težka naloga: ni bilo dovolj samo najti prehod; treba ga je bilo tudi zavarovati za šerpe, ki naj bi sledili s tovori. Tudi Švicarji so se, kakor Shipton, ko so premagali slap, ustavili pred ogromnimi razpokami, ki se raztezajo od Lho Peaka do Nuptseja. Prva ni merila nič manj kot 20 m v globino in 8 m v širino. Z ogromnimi napori so premagali tudi to, pritrdili viseč most in bili so gospodarji Zahodne globače. Postavili so taborišče III. (Taborišče II je stalo na pragu Zah. globače). Od tod je bilo dobro videti strahotni zid Lhotse-Nuptseja, nasproti pa se je pel v višino grozni viseči ledenik.
Ko so postavljali taborišče IV na višini 6450 m ob žgoči sončni pripeki, ob peklenskem mrazu, v megli in divjem vetru, so postali možje tako grdi, da bi se jih ustrašil sam jeti. Na vznožju Lhotseja 6900 m visoko je zraslo taborišče V in sedaj se je pričela bitka za Južno sedlo. Toda vreme se je nenadoma poslabšalo m zaprlo sahibe ter šerpe v šotore. Vihar je divjal več dni tako silovito, da so se že pričeli spraševati, ali jih ne bo prehitel monsum, preden dosežejo sedlo. Vendar se jih je Čomo Lungma usmilila in po hudem naporu so po dveh dneh končno stali na Južnem sedlu in postavili taborišče VI. Toda v teh dveh dneh so napravili enajst sto metrov višinske razlike in to jih je vse silno prizadelo. Od šerp je bil pri moči le še Tensing.
In tako se znajdeta na isti vrvi Tensing in Lambert. Prvi ne govori francosko, drugi ne angleško. Vendar se razumeta brez besed in sta si prijatelja že od prvega srečanja. Druga naveza sta Aubert in Flory. 8400 m visoko postavijo šotor. Treba bi bilo še spalnih vreč, pnevmatičnih žimnic, kuhalnika, zadostne zaloge kisika In mnogo pijače. Toda čakati še en dan, da vse to prineso šerpe, in tvegati nevihte? Tensing in Lambert se spogledata in sta odločena: pod tem šibkim šotorom bosta prebila noč, naslednje jutro pa poizkusila s končnim naskokom. Zaskrbljena se Aubert in Flory poslovita od njiju. Tensinga in Lamberta pa čaka huda noč. Divji veter.
Strašen mraz. Neprestano se morata drug drugega masirati, da jima ne zmrznejo roke in noge. Res imata dihalna aparata, ki pa sta — kot vsi na »zaprto kroženje« — neučinkovita in brž ko se zganeta, se pričneta dušiti. Končno ju temnordeča zarja na črnini neba reši noči brez spanja.
Dve senci zlezeta iz šotora, omahujeta po snegu, Se vsak trenutek ustavljata, sopeta, grgrata. Spočetka je vreme lepo, nenadoma pa začne na gosto snežiti. V šestih in pol ure prehodita 200 metrov. Vendar sta pogumna. Lambert s pogledom sprašuje prijatelja. Tensing se nasmehne in pokaže z roko na vrh. Tam gori ju čaka Čomo Lungma na svojem snežnem prestolu. Oba sta polna radosti. Bliža se zmaga. Kratek počitek in zopet hočeta naprej. Toda ko kljub vsem naporom skoraj ne napredujeta, se jima posveti. Pri tej hitrosti bi potrebovala več ko ves dan, da bi prišla na vrh, vrniti se pa ne bi mogla. In zopet se opotekata kot pijana, a tokrat navzdol… Ure minevajo, sneži. Težkih nog se vlečeta mimo šotora, pod katerim sta si vso noč drznila upati na zmago. Počasi izgine vse v nič … Potem se nenadoma zbudita. Flory in Aubert sta ju našla onemogla v snegu in spravila v taborišče VI.
Naslednjega jutra je Tensing starec, ki ga mora voditi Aubert, na Lamberta, ki ga še nihče ni videl v takem stanju, pa pazi Flory. Ko preidejo do doljnjih taborišč, ugotove, da so od 8 sahibov pri moči le trije, dočim so šerpe vsi bolni. Junij je tu in od dne do dne lahko pričakujejo monsum. Treba je kar najhitreje iz globače. V glavnem taborišču pa doživita Tensing in Lambert pravo slavje, ki jima ga prirede šerpe: saj sta dosegla rekord — 8600 m. Ekspedicija je končana.
Toda Švicarji ne odnehajo. Poizkusiti hočejo še jeseni, v tisti kratki dobi lepega vremena, ki loči monsum od silovitega mraza himalajske zime. Nekaj starih članov odprave zamenjajo novi, Tensingu pa se posreči, pridobiti le nekaj zvestih tovarišev iz prve ekipe, kajti ostali se boje. Zato najame vrsto mladeničev od 20—22 let. Tokrat je še več tovora in nosačev. Dihalne aparate na zaprto kroženje so zamenjale naprave na odprto kroženje. Težave se prično kar spočetka. Že pristopna pot zahteva smrt dveh kulijev. Pozneje pod Ženevskim razom odnese plaz navezo sahibov in šerp. Drugi se rešijo, Ningma Dorje pa podleže. S silnimi napori dosežejo tudi tokrat Južno sedlo, a naprej ne gre. Mraz in veter zapovesta umik, ki ga onemogli in zbiti člani odprave sprejmejo z olajšanjem.
Ko pride karavana v Katmandu, trese težko bolnega Tensinga mrzlica. Toda še hujši mraz je v njegovem srcu. Že sedemkrat je šel na Čomo Lungmo. Bo sploh kdaj stopil na vrh?
Davni sen se izpolni
Prve dni januarja 1953 se vrne Tensing domov iz bolnišnice, v kateri je prebil lep čas izčrpan od nečloveškega napora, ki ga je prestal v preteklem letu. Ko ga žena Ang — Lamu zagleda tako posušenega in slabotnega, se zgrozi, ker meni, da vidi duha svojega moža. Dnevi enolično teko, okrevanja pa le ni. Tensing se vdaja črnim mislim. V visoke gore, kot se zdi, ne bo mogel več. Česa naj se loti, da preživi troje lačnih ust? Poklica nima. Vse, kar zna, je plezanje. Prijatelji Šerpe ga obiskujejo in mu vlivajo poguma, toda brez pravega uspeha.
Tedaj pa pride pismo majorja Wilyja, ki zahteva takojšen odgovor in tajnica Himalajskega kluba v Dardžilingu nujno prosi, da se oglasi pri njej. Novica pa je tale: polkovnik Hunt pripravlja največjo in najpopolnejšo ekspedicijo doslej na Mt. Everest. Vsekakor hoče imeti s seboj Tensinga. Razumljivo. Saj je človek, ki ima v roki ključe do gore: kako speljati pot čez ledeno slapovje, kako priti čez razpoke, kako doseči Južno sedlo. In končno ve le on, kje so Švicarji pustili tovor in osem bomb s kisikom. Na vsa prigovarjanja tajnice Tensing samo odkimava, češ da je v preslabi koži za tako podjetje. Razen tega se pulijo zanj tudi Švicarji, ki se odpravljajo na Daulagiri, in Američani, ki hočejo na K2. Angleži napno vse sile, da si ga pridobe. Ponudijo mu trikratno plačo, to je 300 rupij na mesec, in 2000 rupij zavarovalnine, če se na tem podjetju ponesreči.
»Le pojdi,« mu svetuje njegov nekdanji učitelj sirdar Ang — Tarkey, »a ostani le svetovalec in ne uničuj svojih sil tam gori!« Da se ne bi povzpel na vrhove, kjer se v črnem nebu pri belem dnevu bleste zvezde? Ne!
Lepega jutra stoji Tensing v Himalajskem klubu in pove tajnici, da pojde z ekspedicijo. Od tega dne dalje oživi. Zbira ekipo in se pripravlja. Že je tu zadnji večer in bojazen uboge Ang — Lamu, da se ji mož ne vrne več. V svoji posteljici pa se premetuje mala Nima. Kaj storiti, da boginja ne obdrži ljubljenega očeta v svoji snežni palači? Pa prinese očetu svoj največji zaklad: modri svinčnik. Tega naj daruje boginji na vrhu. In ko se Tensing poslovi, ve. Ali se vrne kot zmagovalec, ali pa se sploh ne vrne več. Ob tej odločitve se razprše vse skrbi, ki so ga morile dotlej.
