Tržiški tekstilec, november 1977
(Prva jugoslovanska alpinistična odprava v Karakorum)
Piše: Borut Bergant
(Nadaljevanje iz 10. številke)
Vstali smo ob pol petih, pozajtrkovali, potem pa se po morenskem hrbtu odpravili proti taboru I. Kaj hitro nam je postalo jasno, da pot do »enke« ne bo lahka, Ledenik je bil razrit in za nameček še precej zasnežen. Najboljša varianta se nam je ponujala čisto pod steno, vendar so tam z višine grozili seraki. Pa vseeno se je bilo treba odločiti zanjo. Pot je tekla po plazovih, pa se spet umaknila na ledenik v zmešnjavo serakov, ki so se ves čas podirali, spet nazaj na plazove in potem preko težko prehodnega ledenika na položno plato pod razom. Na papirju sta bili potrebni le dve vrstici, nas pa je hoja veljala pet ur težkega dela, tako, da smo pošteno pripihali do kraja, kjer je bilo primerno mesto za tabor. Odvrgli smo tovore in se sesedli nanje. Toda hitro je bilo treba postaviti šotore. Vzel sem vojaški ašovčič in začel kopati podstavek za šotor. Tukaj na višini gre delo počasi od rok. Če bi samo parkrat prehitro zamahnil, bi se tako utrudil, da ne bi bil več za rabo. Pa vseeno se zagrizemo in po uri dela sta bila postavljena dva višinska šotora — tabor I.
Sem gor bo treba znositi ogromno stvari za delo na gori. V obupni popoldanski vročini sedimo in čakamo sončnega zatona, ko bomo lahko odšli v dolino. Takrat bo v hipu mrzlo, kamen se bo tesneje oprijel ledu, ledenik bo utihnil in mi bomo varneje prišli v bazo. Pa vseeno ni šlo tako gladko. Nejc je pri sestopu padel v razpoko, zgrešili smo pot in veliko sreče smo imeli, da smo ravno z nočjo prišli v bazo. Tam nas je čakala obilna večerja in prestradani kot smo bili smo jo hitro zmazali. Posledice so bile bolečine v želodcu in kar hitro sem moral steči za bazo na prostorček, ki je določen za opravljanje potrebe. Tam sem moral naenkrat opravljati kar dve stvari. Malo mi je odleglo, čisto dobro pa še ni bilo. Jezil sem se nad svojo požrešnostjo in slabe volje sem zadremal.
Naslednji dan je bil namenjen počitku in pripravljanju opreme za jutri, ko bomo šli spet na goro. Tisoče drobnih stvari je bilo še treba postoriti in prav nič ni bilo časa za lenarjenje. Jutri, ko bomo šli na goro, bo šlo zares, saj bomo začeli nadelovati smer v stebru.
Zvezde so počasi ugašale, ko smo se v zgodnjem jutru spet spotikali proti ledeniku. Pot, ki smo jo že zadnjič označili z zastavicami, se nam je to pot zdela še lepša. Naredili smo še nekaj variant in tako zboljšali smer. Pa tudi v glavi ni bilo več takih bolečin. Poznalo se je, da smo že bili enkrat zgoraj. Šotore smo zagledali šele, ko smo bili že tik pri njih, saj so bili lepo postavljeni v zavetno ploščad. Etapa je bila s tem končana.
Pravzaprav mi tistega popoldneva v obupni vročini niti ni bilo težko oditi v žleb za taborom, kjer naj bi potekala naša smer. Popoldne smo prišli vsi skupaj sem gor. Tržičani smo ostali tukaj, ostali pa so se vrnili v bazo. S Filipom sva vzela vsak devet metrov vrvi in plezalno opremo ter se zagrizla v strmino. Plaznica je bila vse ožja, tako, da je nazadnje navzgor vodil le še ozek žleb. Zabila sva prvi klin v smeri. Prvih sto metrov vrvi se je enakomerno ovijalo, ko je Filip s cepinom in kladivom premagoval kombinacijo ledu in skale. Tako sva se počasi približevala koncu žleba in mestu, kjer smo si zamislili prečnice na desno v snežne vesine. Ta se je zdaj pokazala zamotana, zdaj pa spet realno prehodna. Čisto pod njo sva morala priplezati, da sva lahko ugotovila da se bo dalo imenitno izpeljati smer naprej. Navzgor je vodil 80-metrski kamin, od koder se je dalo prečiti na desno proti snežnim vesinam. Pa vseeno ni šlo tako lahko. Kamin je bil tako ozek in »štirica« v Karakorumu ni bila nič lažja kot doma v Storžiču. Za danes naj bo dovolj, sva se odločila, pritrdila sva se na vrv in že zdrsnila ob njej navzdol. Misel pa je hitela v enko k Janezu in njegovim kuharskim umetnijam.
Ko se je telo po napornem dnevu odpočilo, ko je bil želodec potešen in ko sonce ni več sijalo tako navpično s svojimi močnimi žarki, takrat je v poznem popoldnevu tu v drugem višinskem taboru najlepše. Ležal sem pred šotorom na armafleksu, pogled pa je bil usmerjen tja od koder smo se spustili. In glej, tudi megla, ki je cel dan visela po pobočju se je razgrnila, tako, da sem lahko videl črto, ki se vleče po belem stebru. Ni ravna. Že ko smo prejšnji dan v mislih risali smer, smo vedeli, da nam bodo seraki, ki vežejo pobočje, nagajali. Zjutraj je bilo vreme kilavo in megleno, pa smo se vseeno zagrizli v breg za taborom. Od daleč gledano je videti, kot podstavek stebru. V eni uri smo bili pod prvimi seraki. Prečili smo levo pod njimi. Zelo strm, slab led nas je čakal in prav nič prijetno se nismo počutili, ko smo vlekli 100-metrsko vrv za seboj. Kolena so mi bila v napoto, strmine pa ni hotelo biti konca. Končno sem le pripihal do drugega seraka, pred katerim je bilo nekaj ravnega prostora. Pritrdil sem vrv toliko, da sta prijatelja prišla za menoj, potem pa smo jo vsi trije s pomočjo treh »dead menov« pošteno »fiksirali«. Megla je bila tako gosta, da nismo videli prav nikamor. Ko se je le malo dvignila, smo nadelali še 150 metrov poti, potem pa smo se za ta dan dokončno ustavili, ker nam ni bila več čisto jasna nadaljnja smer, saj je bila megla tako gosta, da nismo videli ničesar.
Spet smo drseli ob vrveh navzdol. V prečki pa smo morali kos poti pregaziti tudi nazaj. Tu čez je šel pred kratkim plaz. Dvignil sem se z blazine, pogled pa mi je objel vseh šest vrhov skupine. Od nikjer drugje ni bilo tako lepega pogleda nanje. Kamero sem prinesel k očesu in počasi vlekel črto po Gasherbrumih. Zelo sem si želel, da bi ta kader dobro posnel.
Sonce je tu na dvojki zašlo ob sedmih. Še precej časa sem moral čakati, da zagori naša gora, ki je v kopreni, vendar se tik pred zatonom odkrije. Obet?
Nič kaj dobro nisem prespal noči. Filipa pa je močno bolela glava in je kašljal, zato sva se z Janezom sama odpravila v hrib. Kar hitro sva bila na koncu vrvi. O, koliko je bilo sedaj lažje in koliko napora in volje je bilo treba pri pritrjevanju. Sedaj je šlo nekaj časa lažje, potem pa sva morala zaradi strmine odviti novo vrv. Sto metrov pritrjevalne in 80 metrov varovalne vrvi, strmina okoli 45°, nahrbtnik in v njem šotor za trojko in še en svitek vrvi, korak, ki se v pršiču vdira čez kolena, to bi bil še danes napor, tu na 6.600 metrov pa je bilo še vse huje in vsake toliko časa je zmanjkalo zraka in ril sem z glavo po snegu. 250 metrov vrvi sva pritrdila na ta način. Zmanjkalo je vrvi, pa tudi steber se je položil in že sva videla njegov vrh. Na varovalni vrvi sva se odpravila naprej. Sonce, ki je danes spet pripekalo, je omehčalo sneg in močno se je vdiralo. Veliko truda naju je stalo, da sva prišla pod vrh. Prav nanj pa nisva mogla, ker so bili na grebenu opasti in že sedaj nisva vedela, če menda nisva bila že na njih.
Ura je bila tri. Odložila sva vso opremo, ki sva jo tovorila za trojko. Tukaj na tem stebru sva 6800 metrov visoko. Tako visoko še nisem stal nikoli, pa sem se vseeno kar dobro počutil. Zadovoljen sem bil s seboj. Na večer, 5. julija sva s Filipom sama pripravljala na trojki nahrbtnik za naslednji dan. Janez je zaradi bolezni odstopil v »dvojki«. Povečerjala sva pasulj, ki pa ni bil prav nič dober. Ne vem kako da sva »narajmala« tegale. Sonce je zašlo ob pol osmih in to je bil tudi čas, ko sva se midva odpravila v šotor. Še zadnji pogled je veljal vrhu. Bil je tako blizu. Oba pa sva jasno vedela, da je bil tokrat za naju še predaleč in da bova jutri samo zgradila stopnico, po kateri bo potem naslednja naveza verjetno dosegla štirico in potem še vrh.
(Nadaljevanje prihodnjič)
