Tržiški tekstilec, oktober 1977
(Prva jugoslovanska alpinistična odprava v Karakorum)
Piše: Borut Bergant (Nadaljevanje iz 9. številke)
Na letališču so nas namestili v bližnji camp, ki prav zares zasluži to ime, saj na jasi, na kateri rastejo topoli in po njej teče čist potok res nismo mogli ždeti še kaj boljšega. Štirje so odšli v Skardu, kjer so uredili formalnosti glede nosačev in hrane, mi pa smo poležavali v campu, kjer nam je počasi mineval 30. dan našega potovanja. Proti večeru so se ostali štirje vrnili z ne preveč dobrimi novicami. Nastalo je vprašanje glede nosaške hrane. V navodilih, ki smo jih prejeli je že prej pisalo, da namesto hrane lahko daš nosaču določeno vsoto denarja, toda tu smo zvedeli, da to ni mogoče in da bo treba hrano kupiti, »No, bomo že nekaj stuhtali,« smo si dejali. Vse druge stvari so bile urejene tako, da smo se s traktorji naslednji dan prepeljali do mesta, dan kasneje pa do kraja Bola. Za večerjo smo jedli Čapati in dhal, vse skupaj pa poplaknili, s čajem, ki je drugačen od našega, saj vanj vlijejo tudi mleko, kar daje drug okus. Toda človek se vsega navadi, zato smo tudi njihov čaj z »užitkom« pili, posebno, ker je bila »žeja«.
Zjutraj smo počakali traktorje in nanje naložili opremo in tudi našo težo. Vožnja na vrhu tovora je bila zanimiva, a vse prej kot udobna. Na robu mesta, kjer smo se popoldne utaborili, nas je presenetil zelo močan veter, ki nam je preobračal tovore. Popoldne smo si ogledali mesto, vendar je bilo vse skupaj precej dolgočasna stvar. Zato smo se kmalu vrnili k tovoru, kjer smo si skuhali večerjo in kmalu pospali pod vedrim nebom.
Ob osmih zjutraj so bili traktorji že nared in čeprav je bilo malo prerekanja ali naj vzamemo tri ali štiri, smo kmalu uvideli, da s tremi ne bo šlo. Dolgo smo se »cincali« po puščavi in se potem preko ogromnega mostu, ki so ga ravno popravili, zapeljali proti prelazu.
Vozili smo se po nemogočih prehodih strmo navzgor, vtisi potem pa zopet z brega v dolino reke Shigar po istoimenski vasi, kjer smo se okrepčali v »hotel-restavrant K 2« — gostilnici. Po osmih urah smo se končno le pripeljali do Bole, kjer je bilo za traktorje konec poti. Tu se je torej začel marš. Hiteli smo urejati tovore, ki so bili precej zdelani. Najslabše je bilo z »ghujem« njihovim topljenim maslom, ki smo ga kupili v Skarduju, ker pa so pločevinke popustile je ghu odtekal. Problem smo rešili tako, da smo vse skupaj prelili v neprodušen sod. Če bi nosači samo slutili, kako smo z našimi, za njih nečistimi rokami vso stvar opravili, se ga ne bi niti dotaknili, tako pa ………. dober tek! Dela je bilo toliko, da smo še ponoči šarili naokrog. Zjutraj smo imeli naročene nosače, ki so že dva dni prej odšli peš iz Skarduja. Napihnil sem blazino in hitro zaspal, prebudil pa sem se na prazni blazini. Po tem, ko smo razporedili sodove po številkah, so že začeli prihajati nosači. Gnetli so se okrog tovorov, dokler jih ni zvezni oficir in vodja nosačev »sardar« lepo postroji! in so začeli lepo po vrsti prejemati tovore. Zraven so dobili še telovadne copate, nogavice, ledeniška očala in kos polivinila. Vse je šlo lepo, dokler ni bilo konec tovorov. Teh je bilo točno 102. Nerodno pa je bilo, da je iz Skarduja odšlo 120 nosačev in sedaj je tistih 18 brez tovora jezno godrnjalo, dokler se nismo zmenili, da tistim 18-tim damo po 20 rupij. Ob 8. uri zjutraj se je kolona premaknila. Pogled nanjo je bil lep, vije se kot kača po stezi, ki je vsekana v desni breg reke. Nosači v teh krajih imajo zanimiv sistem hoje. Hitro hodijo nekaj minut, se ustavijo in podprejo tovore s palico, ki ima obliko črke T, pa spet hitijo naprej. Vsake toliko časa je počitek daljši. »Šabaš, šabaš,« se zaslišijo klici in že se kolona spet ustavi. Na ta ritem smo se morali privaditi. Prva etapa ni bila dolga. Šli smo mimo zaselka in se po strugi reke Dasu približali istoimenskemu kraju. Tam raste polno murv, ki so zelo slastne in smo jih z veseljem »mleli«. Utaborili smo se na robu vasi, lepem prostorčku s čisto vodo. Glavna reka, ki teče po dolini pa je kar gosta od mivke in nič kaj prijetna za pitje. Popoldne smo počivali, s Filipom pa sva tudi zakrpala blazine. Med opravilom je nenadoma Čanžek kriknil in pritegnil našo pozornost. Vzrok je bil kuhalnik, ki je bil ves v ognju. Situacijo je rešil Filip, ki ga je zagrabil in vrgel v vodo. Vse skupaj verjetno ni bilo brez škode za gorilnik, vendar drugače ni šlo. Ugotovili smo, da bo treba v bodoče bolj paziti, čeprav na gori ne bomo uporabljali »bencinarja«, toda tudi s plinskim kuhalnikom se lahko zažge šotor. Dan nam je počasi mineval ob treniranju v bližnji skali, kjer smo počenjali vse mogoče vragolije, kot da bi se pripravljali za Dolomite. Med štiri drevesa smo razpeli plahto in okoli devetih zaspali. Vstali smo ob pol petih, čez pol ure pa smo bili že na poti. Bil je to prvi resnejši del poti. Nekaj časa smo hodili po prodišču ob reki, potem pa smo se začeli močno vzpenjati. Zmenili smo se, da bosta vedno dva na koncu kolone. Tokrat sva bila kar midva s Filipom in prav počasi sva hodila za zadnjim. Povzpeli smo se na prelaz 2900 metrov visoko, kjer smo spet dolgo počivali, ter se nato zopet spustili počasi navzdol. Najdaljši, enourni počitek so nosači izkoristili za kosilo. Po polurni hoji smo prišli do potočka, kjer so nosači opravili osebno higieno. Zanimiv je bil prizor, ko so nekateri zgoraj umivali roke, noge, obraz in še kaj, malo nižje pa so drugi z užitkom pili že tako čisto rjavo vodo. To je bil tudi čas za molitev in tako sva lahko opazovala skupino, ki moli k Alahu. Po pol urnem obredu so se prav počasi premaknili naprej. Pred nami se je dolina cepila in čeprav bi morali iti po desni strani, smo zavili na levo in hodili po drugi dolini toliko časa, dokler se reka toliko ne zoži, da so lahko preko nje postavili brv.
Spet je bila ena izmed etap skoraj končana, a se je bilo vseeno treba še enkrat ustaviti in biti priča burnemu prekupčevanju, ko je grupa nosačev kupovala ovco. Dolgo časa so se pričkali, meso je romalo skozi vse roke, nazadnje pa so se le zedinili in nosači so se zadovoljno odpravili naprej, prodajalec pa s praznim košem in rupijami prav tako vesel nazaj.
Tabor smo postavili ob robu pšeničnega polja pod drevesi marelic. Jedli smo njihov kruh »copati« z marmelado in opazovali doktorjevo poljsko ordinacijo. Domačini so se kot vedno zgrnili okrog nas in opazovali vse naše gibe. Na večer smo zakurili ogenj, pristavili čaj in posedli naokoli. Pod krošnjo ogromnega topola smo doživljali enega tistih večerov, ki jih človek nikoli ne pozabi.
Tako smo se četrtega dne hoje, podobnega prejšnjim počasi približevali zadnjemu zaselku na naši poti. Nosačem se ni nikamor mudilo. Žvepleni vrelec s toplo vodo je bil spet vzrok njihovega »šabaša«. Po umivanju so se posedli v krogu in že se je po kotanji razlegla pesem, v sredini pa je kot balerina poskakoval nosač. Stvar je bila vredna, da sem jo zabeležil na filmski trak. Spet smo se premikali skozi manjše zaselke pa preko grebena moren že zdavnaj izumrlih ledenikov in se nazadnje okrog 14. ure spustili v Ashole. Tu smo za nosače kupili še 800 kg moke, tri koze in še nekaj malenkosti. Za to je bilo treba še 30 nosačev, vendar smo upali, da bomo vsak dan po tri odpustili. Popoldne je rahlo deževalo, vendar se je proti večeru zjasnilo in doživeli smo čudovit sončni zahod. Gore, obsijane od zahajajočega sonca so nudile enkratno doživetje. Nemo smo opazovali prizor, dokler se vse skupaj ni pogreznilo v senco. Čar je izginil.
Pred seboj smo imeli še devet dni hoje, toda morali smo kar .takoj prišteti še enega, kajti nosači ta dan niso hoteli na pot. Zahtevali so večje mezde, tempo se jim je zdel prehiter in bogve kaj vse se jim je še motalo po glavah. Izgubljeni dan nas je spravil v slabo voljo. Pogajanja so se zavlekla tja do večera, ko smo se končno zedinili in si spet podali roke z glavnimi nosači.
Naslednji dan smo bili tako spet na poti. Pred nami so bile dolge in naporne etape. Prvi dan smo prišli do postaje Karafan in tu smo prečili že prvi ledenik, ogromno ledeno reko Bisfo. Vreme ni bilo več tako dobro in večkrat so nas presenetile nevihte. Da smo prišli čez stranski pritok, smo morali narediti dvourni ovinek v levo, kjer nas je pričakal 20 metrov dolg most, spleten iz vrbovih šib in sicer tako, da je en splet za noge in dva za roke. Stvar je bila precej sumljiva in ni nam bilo jasno, kako bodo noseči tu čez spravili tovore. Čezenj smo šli tako, da je bil na njem vedno samo eden. Ko sem bil še sam na njem, se je prekleto majal. Treba je bilo ujeti ravnotežje in potem je šlo kar lepo. Voda kakih pet metrov pod menoj je drla z veliko močjo in če si potem pogledal vanjo, se ti je zdelo, da se most z veliko brzino odmika pod nogami. Počasi smo prišli vsi preko. Do naslednjega tabora, imenovanega Dordumal je bilo še tri ure hoje. Ti tabori so bili postavljeni na zelo primernih krajih. To so bili veliki balvani s previsi, pod katere so se nosači čez noč stisnili in kurili ognje. Popoldne smo delili hrano nosačem. Dobili so 75 kg moke, začimbe, sladkor, čaj in maslo. Potem smo lahko odpustili tri nosače. Vedno smo izbrali najšibkejše. Dva sta v redu sprejela »knjižico«, tretji pa nikakor ni hotel nazaj. Vedeli smo, da jim je to edini zaslužek, toda drugače res ni šlo. Zopet nas je prehitela noč, tako, da smo že v temi razpenjali cerado, iskali vsak svojo blazino in vrečo, potem pa zaspali kot ubiti.
Zjutraj je bila cerada mokra. Odslej je bilo vedno tako, saj je bil ponoči mraz in padla je slana. Čudovit dan se je obetal, ko sva s Flipom spet hitela navzgor ob reki. Ne kaj preveč rada naju je spremljala koza, ki sva jo gnala že od Ashole gor, vendar je bil k sreči to njen zadnji dan, zvečer je odšla v trebuhe. Po kakih osmih kilometrih se nama je izza ovinka prikazala scena, ki smo jo že težko pričakovali — ogromni ledenik Baltoro, okoli njega pa visoki vršaci Karakoruma. Kar stala sva in gledala, tako, da se je že kozi, ki ni bila vajena takih postankov, čudno zdelo. V zadnji tabor pred ledenikom sva prišla že zgodaj popoldne. Čudovit prostorček je bil. V topolovem gozdičku veselo klopota potok in prva stvar je bila, da sva se temeljito očedila in oprala umazano perilo. Počasi so prihajali tudi nosači. Lenarili in poleževali smo po travi, in se nič kaj dobro nismo zavedali, da je bil tole tukaj zadnji dar narave, od sedaj naprej smo imeli samo led in kamenje. Sredi maja smo bili tako v oblasti ogromnega ledenika Baltoro. Pet dni smo že hodili po njem, pa mu ni hotelo biti konca. Vse okrog nas so bile gore, tako lepe, da človek samo gleda. Za Mustagh sem že iz fotografij vedel, da je veličasten, vendar je ta pogled presegal vsa pričakovanja. Popolnoma sam se dviga iz višine pet tisoč metrov in skoraj osem tisoč metrov zgoraj prebada nebo. Pa K 2, drugi najvišji vrh na svetu, Broad Peak, ki mu je devištvo vzel legendarni Herman Buhi in še in še. »Arena, ki si jo vsak alpinist želi videti vsaj enkrat v življenju, usojeno pa je le redkim,« je nekoč zapisal himalajski papež Herman Dyhrenfurth.
Le še en dan nas je ločil od baze, zato je bil nosaški korak živahnejši in po dolini se je večkrat razlegla pesem. Po morenskem hrbtu smo se po sredini ledenika počasi približevali bazi, izza roba neznanega vrha pa se nam je vse bolj odkrivala naša gora. Hiteli smo, da bi jo videli celo. In vsak pri sebi si je v mislih vlekel črto, kjer naj bi potekala smer.
Baza. Izbrali smo primeren kotiček v zavetju in tja so nosači položili svoje tovore. Priganjali so k izplačilu, ker se jim je mudilo nazaj. Hitro smo se pripravili in jih v redu izplačali ter jih zavezali, da bodo prišli spet po nas, ko bomo končali z delom na gori. Še pozdrav in že so se spustili nazaj v dolino. Oddahnili smo si, saj smo bili končno spet sami. Precej je bilo sitnosti in večkrat smo se morali zadržati, da nismo izbruhnili. Z nami sta ostala le še zvezni oficir in kuhar. Hiteli smo postavljat bazno taborišče, saj bi radi že prvo noč spali lepo udobno v šotoru. In ker smo vsi pridno delali, so zvečer že stali trije bazni šotori za saabe, dva majhna za kuharja in oficirja in povrhu še lepo zgrajena kuhinja. Z veseljem smo opazovali plod našega dela, med tem pa se je na plinskem kuhalniku že pripravljala večerja. Zvečer smo imeli »bojni posvet«. Dogovorili smo se, da bomo plezali v treh skupinah in tako nadaljevali pot. Dokončno se še nismo odločili, katero smer si bomo iz brali, ali steno ali raz, vendar je bilo bolj verjetno, da bo prišla v poštev druga varianta. Pripravili smo nahrbtnike in toplejše perilo. Ko je sonce zašlo, je postalo hladno, tako da nismo zdržali dolgo na improviziranih sedežih v kuhinji. Zbasali smo se v udobne šotore in poklepetali še nekaj minut. Vendar so se oči kar same zapirale, kajti za nami je bil naporen dan.
Jutri gremo na goro.
