Tržiški tekstilec, september 1977
Verjetno so med nami le redki, ki niso spremljali ali bili vsaj seznanjeni z uspehom naše alpinistične odprave v pogorju Karakoruma. V odpravi, ki je štela devet članov, so bili trije Tržičani, med njimi dva naša sodelavca — Janez Lončar in Borut Bergant. Čeprav smo Janeza Lončarja, ki je bil vodja te odprave, predstavili bralcem že kot udeleženca VI. JAHO, ki je leta 1975 osvojila Makalu, smo se namenili, da se z obema pogovorimo, Boruta Berganta pa še predstavimo. Janez Lončar — vodja odprave je na naša vprašanja odgovoril:
1. Od kod ideja za tržiško odpravo v Karakorum?
Na AO pri PD Tržič smo že dalj časa razmišljali o samostojni odpravi v tuja gorstva. Ker je bil Karakorum »zaprt« o njem nismo razmišljali, temveč smo imeli bolj v mislih Hindukuš. V februarju 76 je bila na sestanku odpravarjev s strani Akademika posredovana informacija, da so pakistanske oblasti »odprle« Karakorum in dan je bil predlog za skupno odpravo v Karakorum, s čimer smo se strinjali. Predlog z .načrtom smo posredovali Komisiji za odprave v tuja gorstva in Komisiji za alpinizem pri PZS, ki sta dali pristanek za to odpravo.
Kako ste se začeli pripravljati na odpravo?
S pripravami smo začeli takoj po odobritvi in pričeli smo z zbiranjem gradiva o tem gorstvu, kar je opravljal Gradišar Janez, ki je bil prvotno predviden za vodjo odprave. Meseca marca smo preko diplomatskih predstavništev zaprosili za uradno dovoljenje in sicer za Hidden Peak (Gašerbrum I) ter kot rezervo še Broad Peak in Gašerbrum IV. Kmalu smo dobili ustrezne formularje in treba je bilo vse izpolniti ter predložiti še celoten načrt vzpona. Ker je bilo teh formularjev z vsemogočimi rubrikami ogromno, je to terjalo veliko časa. Odgovor oz. dovoljenje za vzpon naj bi po zagotovilih ustreznih forumov dobili najkasneje v 3 mesecih, a smo namesto tega od marca 76 do aprila 77 dobili še 2 krat podobne formularje, ki so se od prvotnih razlikovali predvsem po tem, da so bili v njih postavljeni občutno zahtevnejši pogoji. Tako je bilo po novem treba pristati na plačilo takse za vrh (1000 dolarjev), na povečanje cen celotnega transporta vključno z opremo, prehrano in plačilo nosačev, kar nam je povzročilo dodatne težave. Ker pa druge izbire ni bilo, smo morali na nove pogoje pristati. V tem času smo imeli stalne stike (z dopisovanjem) s predstavniki Hidromontaže (ki sodelujejo pri gradnji jezu na Indusu v Pakistanu) in tov. Čibejem, ki nas je obveščal o vseh pomembnejših zadevah v zvezi z našim vzponom. Naša ambasada v Pakistanu je poslala dve strani teleksa z vsemi podatki, ki so nam bili potrebni pri načrtovanju odprave, toda na žalost tega mi nismo dobili in smo o tem zvedeli šele po našem prihodu v Pakistan.
Vse kaže, da ste imeli ogromno težav in problemov še pred samim odhodom, verjetno ste vsaj dovoljene dobili pravočasno?
Od pakistanskega ministrstva za šport in turizem smo prejeli dovoljenje 3. marca letos, nakar smo morali zaprositi še za dovoljenje za uvoz naše opreme, poseben problem pa je bilo zbiranje finančnih sredstev, saj nam je še teden pred predvidenim odhodom manjkalo pet starih milijonov.
In kdaj ste odšli na pot?
Odprava bi morala oditi predvidoma 4. maja, toda zaradi objektivnih okoliščin smo krenili na pot 8. maja.
Kot vem je bila to tržiška odprava in kot taka tudi prijavljena; kako to, da sto bili v njej le trije Tržičani?
Res je, to naj bi bila naša odprava posvečena 70-letnici PD in 40-letnici AO, vendar je v prvotnem sestavu prišlo do bistvenih sprememb. Predvideno je bilo, da bi bilo v odpravi 5 Tržičanov in 2 kot rezerva. Pri nekaterih so bile to osebne zadeve (dva izmed predvidenih odpravnikov sta se medtem poročila), Gradišar pa je imel določene težave na PZS in sem bil potem jaz izbran za vodjo odprave. Eden izmed razlogov, da odprava ni bila samo tržiška, je bil tudi finančne narave, saj smo si s tem, da je bila odprava kombinirana lažje zagotovili potrebna sredstva.
Kako ste izbrali odpravnike izven matičnega odseka?
Pri tem smo upoštevali več kriterijev, med katerimi je bilo osebno poznanstvo, skupni vzponi v preteklosti, osebnost, ki lahko vpliva na odnose v odpravi in seveda pogoj, da je odpravnik dober alpinist.
Kakšne naloge si imel kot vodja odprave?
Moje naloge so bile dokaj obsežne, v bistvu pa so bile organizacijske narave, seveda pa je v okvir mojih nalog spadalo tudi urejanje vseh administrativnih in finančnih zadev, kar pa ni bilo malo. Ostale naloge in delo pa je bilo razdeljeno med vse člane odprave.
Kako je bilo v Pakistanu, so se urejanja posameznih zadev res toliko zavlekla?
Prva težava po prihodu v Pakistan je bila v tem, da predhodno nismo javili spremembe članstva. Tu nam je veliko pomagal sekretar naše ambasade tov. Draškovič, a je bilo vseeno očitno, da so tamkajšnje oblasti zadevo namenoma zavlačevale. Dogovarjanje o letalskem prevozu pri tamkajšnji letalski družbi nam je vzelo tudi dosti časa, na koncu pa je bilo celo tako, da smo morali za prevoz opreme plačati namesto prvotnih 2 rupij in pol za kilogram kar celih 5 rupij za kilogram (1 rupija je cca 1,90 din). Urediti je bilo treba tudi vprašanje hrane, ki smo jo nabavil v Skardu-ju in Askoli-ju, ter dobiti nosače, pri njih pa se je pojavil še dodatni problem, saj jih je bilo treba opremiti (tenis copate, sončna očala, volnene nogavice, šotorska krila, petrolejski kuhalniki) in jim zagotoviti prehrano. Vse to je bilo povezano z določenimi stroški.
In kako je potekal transport?
Najprej smo opremo peljali 46 milj s traktorji (to nas je stalo več kot 500 dolarjev), nato pa je 100 nižinskih nosačev »nastopilo« svoje delo. V zadnji vasi smo kupili še moko in ostalo kar je bilo potrebno. Od Askolija dalje smo imeli 130 nosačev, saj se je skupna količina tovora z nabavo dodatne hrane precej povečala. Tako je bila v Askoliju skupna teža tovora 3.300 kg (v Skarduju 2500 kg, iz Tržiča pa je tovor tehtal 1800 kg).
Kako je bilo s plačilom nosačev?
Plačilo je bilo določeno že prej in je bilo sledeče: za prve 4 dni po 40 rupij in 15 rupij za hrano, za zadnjih 9 dni pa 50 rupij in zagotovitev prehrane, ki je bila tudi »normirana«. Tako je bilo točno določeno, da mora nosač dobiti dnevno minimalno količino posameznih živil (mast, moka, sladkor, čaj, mleko, sol, leča, čebula, začimbe, vžigalice). Vsakih sedem dni so imeli nosači prost dan in tega smo jim plačali po 20 rupij plus 15 rupij za prehrano. Skratka, plačati smo jim morali vse, tudi, če so šli prazni. Nosili so po 25 kg, kar je tudi maksimalno dovoljeno. Seveda pa smo tudi člani odprave prevzeli določen tovor.
Kakšna dela ste opravljali ob prihodu v bazo?
Poleg postavljanja taborov, smo napeli na težjih mestih skupaj 1800 metrov fiksnih vrvi, kar je bilo nujno za čimvečjo varnost, glede na to, da so bila med posameznimi tabori nevarna mesta. Med opravili je bil tudi transport hrane in opreme v višja taborišča, skratka dela ni nikoli manjkalo. Verjetno ti je tako vprašanje zastavil še kdo drug, a ga vseeno postavljam: Kako je z odločitvijo, kdo se bo povzpel na vrh? To je pogosto vprašanje vseh, ki ne poznajo dela v takih odpravah. Namreč, gre za to, da odprava kot celota doseže svoj cilj, to je vzpon na vrh, ne glede na to, kdo je tisti, ki se prvi povzpne. Tako je bilo tudi pri nas. Razdeljeni smo bili v tri naveze, katere vsaka je imela svojo nalogo v sklopu celotnega vzpona.
In kako jo šla zadeva v zadnjem delu?
Tržičani smo bili v prvi skupini in po postavitvi tabora III. sta dva »nadelala« pot do višini 7300 metrov in se nato vrnila nazaj v tabor. Naslednji dan sta Zaplotnik in Štremfelj iz tega tabora odšla na višino 7500 metrov in postavila tabor IV. na ne najbolj idealnem mestu, naslednji dan ob 4. uri zjutraj pa sta se odpravila proti vrhu in bila na njem 8. julija ob 12.15. Z vrha sta sestopila do tabora 4., nato pa po etapah preko »trojke«, »dvojke« in »enice« v bazo. Če bi bilo vreme ugodno in bi nam dopuščal čas, bi se na vrh povzpela še ena naveza, vendar se je vreme občutno poslabšalo in fantje, ki so čakali na izboljšanje v taboru III. 6 dni, so čakali zaman, kajti vsak dan je padlo 20—30 cm snega in obstajala je velika nevarnost plazov na že tako nevarnih strmih pobočjih.
Koliko je stala celotna odprava in kje ste dobili finančna sredstva?
Za odpravo je bilo porabljenih dobrih 55 starih milijonov, seveda v to vsoto ni všteta vrednost opreme. Neporavnanih izdatkov pa je še za dobrih 7 milijonov. Denar smo dobili od delovnih organizacij, od raznih družbenih organizacij, Komisije za odprave v tuja gorstva, Alpinističnih odsekov, vsak član odprave pa je prispeval 5.000,00 din. Tudi naša delovna organizacije je prispevala del finančnih sredstev, zato je bazno taborišče nosilo ime BPT.
Kako ocenjuješ odpravo?
Odprava je po mnenju vseh uspela, čeprav smo imeli veliko problemov in težav. Dosegli smo cilj, ki smo si ga zastavili in osvojili vrh, ki je bil dolga leta želja mnogih alpinistov. Naš uspeh je toliko večji, ker smo na goro izpeljali samostojno prvenstveno smer, imenovali smo jo »JUGOSLOVANSKA SMER«. To nam je uspelo v šestnajstih dneh od prihoda v bazno taborišče s trdim in načrtnim delom. Naš »skriti vrh« je tako drugi osvojeni jugoslovanski osem tisočak (prvi je bil leta 1975 Makalu), v Karakorumu pa se še naprej nudijo čudovite možnosti za bodoče odprave.
Borut Bergant, ki bo novembra dopolnil 23 let, je začel s plezanjem leta 1970, za to ga je navdušil sedaj že pokojni Pavel Janc. Vpisal se je v AO pri PD Tržič in v prvem letu pričel z lažjimi vzponi v Storžiču (to je običajen začetek vseh tržiških alpinistov op. p.), kasneje pa se je odločal za težavnejše stene v Kamniških in Julijskih Alpah. Leta 1973 je bil na odsluženju vojaškega roka in imel kot alpinist ter pripadnik planinske pešadije obilo možnosti za priprave na poletno sezono 1974. Bil je tudi inštruktor plezanja. Po prihodu iz JLA je skupaj z Lončarjem, Bencetom in Srečnikom opravil enega izmed večjih in zahtevnejših vzponov po severni steni 4207 m visoke gore Grandes Jorasses. Ta vzpon so opravili kljub nestanovitnemu vremenu, v steni so bili tri dni, vmes pa so dvakrat bivakirali. V zimski sezoni 1974/1975 sta s Srečnikom skušala premagati severno steno Stenarja po smeri imenovani »Zajeda spominov«. Kot sam pravi, jima ta vzpon »ni bil usojen« in po treh dneh plezanja v težkih vremenskih pogojih sta morala zaradi obilice novega snega izstopiti iz stene. Borut je ob tem vzponu dobil tudi lažje ozebline po rokah. V isti zimi je od 2. do 4. marca opravil skupaj z Bencetom in Frantarjem enega izmed težjih zimskih vzponov — prvo zimsko ponovitev Belač—Zupanove smeri v severni steni Sit. Kot sam pravi, je verjetno ta vzpon pripomogel, da je bil izbran v slovensko alpinistično odpravo v Kavkaz, kamor so šli junija 1975. Povzpeli so se na 5633 m visoki Elbrus ter preplezali še dve težji smeri v tem pogorju. Po vrnitvi iz Kavkaza se je podal pod severno steno Eigerja, vendar zaradi izredno slabih vremenskih razmer v steno ni vstopil. Sicer pa je v vseh teh letih sistematično »obdeloval« naše stene in preplezal veliko smeri najvišjih težavnostnih stopenj. Tako je plezal v Triglavu Dolgo nemško smer, Bavarsko smer, Črni graben, Peternelovo smer, Kunaverjevo smer, Jugov steber, Tržiško, Bohinjsko in Sandi Wisiakovo smer. Na Špik se je povzpel po Krušičevi, Direktni in skalaški smeri; v Stenar je plezal po »Dirretissimi« in Zajedi spominov, premagal je Raz Jalovca, v Šitah je preplezal Steber, Herlec—Hočevarjevo in Belač—Zupanovo smer ter Zajedo. Med njegovimi vzponi je bila tudi Aschenbrennerjeva smer v Travniku. Poleg domačih sten je v seznamu njegovih vzponov navedenih tudi precej zahtevnih gora v inozemstvu. V Dolomitih je plezal v skupini Schiarra in Tri Cine, na Grossglockner se je povzpel po Pallavicinijevemu kuloarju, prečil je vrhove Mt Blanca, v Vevnici v Italiji pa je skupaj z Bencetom opravil prvo jugoslovansko ponovitev »Stebra«. Vse to je le del vseh njegovih uspešnih vzponov, saj ima do sedaj registriranih 178 vzponov, od teh pa 8 prvenstvenih smeri.
V razgovoru je tudi povedal, da se za zahtevnejše vzpone alpinisti načrtno pripravIjajo in redno trenirajo, kar se še posebno uveljavlja v zadnjih letih. Za odpravo v Karakorum se je intenzivno pripravljal po načrtu, v katerem je imel vidno mesto tek (pozimi tek na smučeh), poleg pa so bile še ostale aktivnosti za pridobivanje potrebne kondicije. Treniral je tudi po programu posebnih vaj, ki jih je pripravil strokovnjak za to področje. Kot pravi ,je bil za odpravo dobro pripravljen, kar se je kasneje tudi obrestovalo pri zahtevnejših nalogah v pogorju Karakoruma.
Njegove misli in želje so že usmerjene v streho sveta, v naj višjo goro na svetu Mount Everest, kamor bo odšla jugoslovanska odprava februarja 1979. Tako Borut kot Lončar sta kandidata za to odpravo in sta tudi uvrščena v širši izbor, oba pa upata in želita, da bi uspešno opravila vse selekcijske preizkušnje in se udeležila odprave na Everest, goro, ki je želja in sen vseh pogumnih alpinistov širom sveta. Njuni želji se pridružuje tudi uredništvo v upanju, da bosta s prizadevno vadbo, vzponi in treningi dokazala, da sta sposobna za to zahtevno nalogo, ki bo sloves našega alpinizma v svetu še povečala in utrdila. Ob tej priložnosti pa čestitamo Janezu in Borutu, kot tudi ostalim članom odprave za uspeh, ki so ga dosegli z vzponom na 8068 m visoki Gašerbrum.
Moji vtisi iz odprave v Karakorum
(Prva jugoslovanska alpinistična odprava v Karakorum)
Piše: Borut Bergant
Velik napredek tržiških alpinistov doma in v tujih Alpah, udeležba članov na ekspedicijah v visoka gorstva, vse to je samo napeljevalo na željo in vprašanje: »zakaj tudi mi ne bi imeli svoje odprave?« Želja je bila tako močna, da smo govorili le še o »naši odpravi«. Predlogov, kam naj bi šli, je bilo veliko, nazadnje pa nas je očarala mogočna beseda Karakorum. Pravzaprav o njem nismo vedeli ničesar. Počasi smo iz tujih revij povzeli najpomembnejše podatke in si ogledali fotografije njegovih vrhov. Po teh skopih informacijah smo bili trdno odločeni, v Karakorum ali pa nikamor. Sklenili smo, da takoj začnemo z delom. To je bilo januarja 1976. leta. Sestavili smo oris odprave in ga na sestanku »odpravarjev« predložili. Predlog je bil sprejet in potrjen od načelnika Komisije za odpravo v tuja gorstva. To pa je hkrati tudi dovoljenje PZS in naznanilo, da nam bo po svojih močeh pomagala.
Takrat nas je bilo še veliko. Vsak je dobil svojo nalogo. Ker smo Tržičani vedeli, da čisto sami le ne moremo iti, smo povabili še po dva Ljubljančana in Kranjčana. Dela je bilo veliko. Začeli smo na vse mogoče načine zbirati denar, brskati za podatki o gorstvu, razmišljati kako bomo potovali in še sto drobnih opravkov, ki so nam gubali možgane. Ker je treba eno leto pred odpravo zaprositi za dovoljenje za vzpon na vrh, nismo mogli kaj dosti izbirati in izbrali smo si Gasherbrum I, ki ga doslej tudi na fotografiji nismo videli. Vendar pa so se podatki počasi kopičili in kmalu smo imeli jasnejšo sliko: Karakorum je drugo naj večje gorstvo na svetu. Leži na ozemlju Kašmirja, Indije, Pakistana in Kitajske na 74°—83° vzhodne dolžine in 34°—36° severne širine. Deli se na Veliki (Mustaph) Karakorum s sedmimi in Mali Karakorum s tremi področji. Za nas je bil zaradi izbranega cilja zanimiv Veliki Karakorum s svojim ledenikom Baltaro, ki je s svojimi 755 km2 in dolžino 52 km največji ledenik na svetu. Po njem teče pristop do naj višjih vrhov v Karakorumu in tako tudi do našega Gasherbruma I.
Leta 1892 je angleški raziskovalec prodiral po neizmernem ledeniku Baltaro. Prav na koncu doline je zagledal lepo, visoko goro in jo poimenoval Hidden Peak (Skriti vrh). Ker gora leži res čisto v ozadju, to ni slabo izbrano ime, in se je že uveljavilo, vseeno pa se mi zdi primernejše ime Gasherbrum, ker le-to izvira iz jezika Balti, enega od tibetanskih dialektov in naj bi pomenilo Bleščeča stena. Gasherbrumova višina 8068 metrov, je že več desetletij nesporno važna trigonometrična točka Karakoruma. Alpinistična zgodovina se mu je začela leta 1934, vendar je do prvega uspešnega vzpona moralo preteči 18 let brezuspešnih poizkusov, da je leta 1958 uspel vzpon ameriški odpravi, potem, ko so od štirinajstih osem tisočakov na zemlji ostali nepremagani le še Dhaulagiri, Shisha Pangma in naš vrh. Vzpon na Gasherbrum je do našega prihoda uspel potem le še avstrijski odpravi.
Naj bo dovolj splošnih podatkov in vrnimo se spet k delu odprave. Čas je divjal, nam pa so se težave kopičile in bilo je toliko problemov, da sem vsak dan najmanj dvakrat imel drugo mnenje o naši odpravi. In če bi hotel vse to spraviti v članek, bi bilo verjetno celotno naše glasilo premajhno. Zato na kratko.
Dva dni pred planiranim odhodom se nam je posrečilo urediti vse formalnosti s pomočjo tistih, ki nikoli ne bodo šli na kakršnokoli odpravo. 6. maja je v prostorih matičnega društva še zadnji sestanek. Na pot odhajamo: vodja Lončar Janez, Bence Filip in Bergant Boris iz Tržiča, Nejc Zaplotnik in Štremfelj Andrej iz Kranja, Bregar Drago iz Ljubljane, Čanžek Franc iz Celja ter zdravnik Košak Martin in šofer kamiona Pintar Marinko.
In potem je prišla nedelja, 8. maja 1977, ko smo ob petih zjutraj končno zapustili Tržič. Na hitro se poslovimo od najbližjih. Šele sedaj, ko se vozili premakneta, verjamemo, da gremo, da se je odprava premaknila z mrtve točke. Še isti dan prevozimo Jugoslavijo, v ponedeljek dopoldne pa se že vozimo po bolgarskih cestah. Stvari se nam prvič ustavijo na turški meji: 250 dolarjev »cestnine« in pol dneva čakanja je treba žrtvovati, da pridemo čez carino. V nekdanji Bizanc nas je popeljala šestpasovna vpadnica, na kateri vse trobi, izsiljuje in ne upošteva nobenega pravila, tako, da se je treba prav paziti, da te kakšen avtomobil ne zadene. Drugače pa je Istanbul veličastno mesto. Vidimo staro obzidje Bizanca, pa Agio Sofijo, največjo cerkev muslimanov, nazadnje pa občudujemo veličastni most čez Bosporsko ožino. Ankara, ki jo doživljamo po 300 kilometrih vožnje ni niti senca Istanbula. Za glavnim mestom države se začnemo kmalu vzpenjati proti visoki planoti, ki se bo potem na nadmorski višini okoli 1000 metrov vlekla vse do meje. Cijazimo se zdaj po slabem asfaltu zdaj po makadamu in prekoračimo tri prelaze, visoke nad 2000 metrov. Zdi se nam, da ne bomo prišli nikamor. Sem pa tja se vozimo skozi vasi, ki so precej divje. Živali, od psov do oslov, se svobodno sprehajajo po blatu, ki ga imajo za cesto. Vse je tako umazano, da človeka kar strese. Domačini pa stojijo ob cesti, se smejijo in nam mahajo v pozdrav. Podoba je, da so ljudje tukaj srečni. Vozimo se skozi sotesko, pa spet stojimo, ker pastir s 100-glavo čredo ovac prečka cesto. To je Turčija oziroma njen azijski del.
Iran nas sprejme z lepo cesto in puščavo. Vidimo že prve kamele in nomade. Vozimo se po lepi cesti proti glavnemu mestu države Teheranu. S kombijem smo nekoliko spredaj. Na križišču, kakih 30 kilometrov pred mestom, zavijemo na vpadnico, kjer plačamo cestnino. Počasi se nam dozdeva sumljivo, kje je kamion, ko pa ga niti po turi čakanja ni, se zavemo, da smo naredili veliko napako. Razšli smo se v milijonskem velemestu. Odločimo se, da bomo šli skozi mesto in potem na puščavsko cesto, kjer naj bi se po dogovoru srečali.
Obvoznice ne dobimo, zato se brž znajdemo v mestnem vrvežu. Mesto je ogromno. Vozimo se že uro, pa smo še vedno v središču. Šele, ko najamemo vodnika, uspemo po uri in pol priti na puščavsko cesto. Toda še vedno smo sami. Drago in Janez odideta nazaj proti mestu iskat kamion, kar pa je zelo iluzorno. Z zdravnikom Francijem in Andrejem ostanemo tam in opazujemo bedo prebivalcev predmestja Teherana. Z Andrejem se greva malo pretegnit. Kupiva kos kruha in ga zalijeva z osvežujočo Colo. Polovico zaužijeva sama, ostalo nama iztrgajo reveži. Njihova stanovanja so narobe obrnjeni kontejnerji, ki so na enem koncu prebiti za vrata. Povsod je strašen smrad. Noč se spušča na prašno mesto, čez puščavo potegne veter, ki prinese takšne vonjave, da moramo zaščititi dihala. Naših pa ni od nikoder in bojimo se, da se nismo že vsi skupaj izgubili. Dobro, da imamo naslov naše ambasade lin nekaj denarja. Ob polnoči pa se le prikažejo vsi skupaj in velik kamen se nam odvali od srca. Tako nas je vse skupaj prestrašilo, da sklenemo, da se ne oddaljimo nič več eden od drugega.
Do meje z Afganistanom imamo še 1100 kilometrov puščave. Nekateri so nam cesto po njej odsvetovali, drugi pa, da je dobra. Na njej smo doživeli vse od asfalta pa do slabega makadama, kjer se je tako prašilo, da se ceste sploh ni videlo. Povrh vsega smo morali imeti zaprta okna, čeprav je bila zunanja temperatura v senci + 42° C. Doživimo lep sončni zahod. Puščavska vas v borni oazi, potem pa sama puščava kamorkoli seže oko. Puščavske noči so sveže, zato zaspimo kot ubiti.
Tudi Afganistan nas sprejme s puščavo. 1500 kilometrov puščave prekinjene s tremi velikimi mesti, to je kratek opis te dežele. Cesta je zelo dobra in v dveh dneh smo na afganistansko-pakistanski meji. Skrbi nas pakistanska carina, ker je to država, kamor uvažamo. Tam pa na veliko veselje zagledali tovariša Čibeja. Možakar, s katerim smo navezali stike že doma, je uslužbenec hidromontaže Maribora, ki v Pakistanu s kooperanti iz drugih držav gradi ogromen jez na Indusu. Če ne bi bilo njega, verjetno sploh ne bi mogli odpotovati iz domovine. Srečanje je veselo, čeprav smo se videli prvič. Formalnosti so bile hitro urejene in po levi strani ceste smo se odpeljali proti gradbišču, kjer smo bili nastanjeni vse do našega odhoda. Po treh urah smo bili v Tarbeli Dam, kakor se imenuje pravcato malo mesto — evropska oaza. Zvečer smo bili gostje pri Čibejevih, kjer smo se ob okusni večerji in hladnem pivu veliko pogovarjali in sploh je bilo vse kot doma. 10 dni smo se vozili brez prestanka od zgodnjega jutra pa tja do pozne noči in smo bili presneto zbiti. Spat smo šli v bungalov, ki nam je bil ves čas našega bivanja tukaj na voljo.
Tukaj v Pakistanu pa ni šlo vse tako gladko in občutek smo imeli, da se bodo Marko, Nejc in Janez izgubili v administrativni džungli. Nam ostalim so dnevi minevali ob kopanju, poležavanju in obilnih obrokih v italijanski restavraciji. Vsak večer smo bili pri tov. Čibeju, kjer so nas navajali na pakistanske jedi.
Lepo, prelepo nam je bilo tukaj, nas pa je vseeno gnalo dalje pod gore. Vendar smo se morali kar lepo sprijazniti z birokracijo in minil je maj in še šest dni junija, da je bilo končno vse urejeno in šestega junija zjutraj smo se končno le vkrcali v soliden 40-sedežni avion tipa »Fokker«, ki nas je ponesel v osrčje Karakoruma. Od 8. maja pa do 6. junija je trajala ta naša »pot« do poti proti goram in res je, kar so po vrnitvi iz Karakoruma napisali poljski alpinisti, da v Pakistanu rabiš ogromno časa in močne živce, če hočeš uspeti. No, z našimi živci je bilo vse v redu, če pa ne bi teh 15 dni preživeli v udobju Tarbele, ne vem kako bi bilo kaj z nami.
Letalo se je z lahkoto dvignilo in že smo leteli goram naproti. Nekaj časa je bila pokrajina pod nami nezanimiva, potem pa so se v daljavi pokazalo bele gore. Vse bolj smo se jim bližali in ko smo bili vzporedno z njimi, nam je dih kar zastal. Doživetje, opazovati 8 tisoč metrov visoke vrhove, je tako silno, da zanj ni besed. Krasni vrhovi so se bleščali v soncu in če smo si vse skupaj predstavljali še tako veličastno, je to preseglo vse predstave. Najlepši pa je bil pogled na samotno goro Nanga Parbat — en sam kolos bleščečega se ledu. Po eni uri letenja smo pristali na Skardujskem letališču.
(Nadaljevanje sledi v naslednji številki)
