Človek rad igra na srečo

Stane Belak – Šrauf: Hribe je treba poznati z dobrih in slabih strani

NEDELJSKI DNEVNIK, 2. oktober 1977

V megleno neskončnost razpotegnjena snežna po­ljana. Kolona počasi stopajočih in upognjenih mož, s krošnjami na hrbtu, z očmi, uprtimi v tla, naslanjajoč se na palice. Na tisoče korakov in deset tisoče vzdihov. Noge so težke in roke mlahave. Ritmu hoje so podrejena čutila in misli, ki le počasi in površno dojemajo okolico. Za nami na gori je svet brez vonjav, oster, čist – svet, kjer ti diši po jeseni le v daljnem spominu …

Je beg iz sive vsakdanjosti mestnega življenja, je prever­janje skrajnosti človeških moči, je mar sla po spopadih s pošastno lepim, je šport ali izzivanje človeške drame – kaj je alpinizem?

»Alpinizem je precej nevaren šport, po nekaterih študi­jah celo najnevarnejši. Statistika? Vsako leto je v gorah nekaj deset milijonov ljudi. Ko pomislim, kdo vse gre samo v evropske Alpe, se čudim, da žrtev ni še več. Pomi­slite na množico ljudi v avtomobilih, ki bi jih spustili na cesto brez šoferskega izpita! Med vrhunskimi plezalci se dogaja sorazmerno malo nesreč. Je pa res, da so še te do skrajnosti poudarjene. Ljudje imajo radi drame, ljube­zenske, družinske in tudi alpinistične, če seveda v njih niso sami prizadeti. Vrhunski alpinistični dosežki, ki uspejo in jih je bistveno več kot ponesrečenih, niso nikoli tako močno popularizirani.«

ABECEDA JE SKUPNA

Stane Belak-Šrauf. Se spominjaš? Glavosi tiščal v sneg in poskušal umiriti razbijajoča senca. Vse je šlo prehitro in nisi se mogel zbrati. Kot žival si hrepenel samo po cilju. Potem je bilo nenadoma vsega konec. Sneg se je na vseh straneh prevesil v globino in končno strmoglavil v tisočih metrov prek severne stene na ledenik Kangčendzenge.

»Da, Kangbačen! Devet let smo čakali na dovoljenje, na vrh pa smo prišli v treh rekordnih tednih. Bilo je to leta 1974. Po takem vzponu si leto dni bolj za v bolnišnico kot kam drugam. Toda, ko se vrneš v službo, pravijo, da si bil na počitnicah. Ja, presneto zahteven je ta šport. Nepo­zabne zgodbe in izkušnje tkem že skoraj dvajset let. Za­čelo se je, ko sva prvič odšla z materjo v planine nad Ka­mniško Bistrico. Prav dobro se spominjam časov, ko so bili naši planinski vrhovi še čisti. Ugotovil sem, da naredijo hribi človeka vedrega in sproščenega. Toda slednje je lahko včasih tudi vzrok, da človek pozabi na nevarnost. In iz prešernosti naredi neumnost.

Hribe je treba spoznati z dobrih in slabih strani. Konec septembra in oktobra, ko pade v planinah prvi sneg, ko jih zagrne megla, na njih ni več ljudi. Po več dni lahko kolovratim po triglavskem pogorju, pa ne vidim žive duše. Hoja v planine je postala moda in obsedenost. Mislim, da ni športa, ki bi zahteval toliko znanja, psihične pripravlje­nosti, rutine, fizične sposobnosti in estetskega čuta kot alpinizem. Seveda je potrebno krepko ločiti vrhunski alpi­nizem od običajnega ljubiteljstva gora. Abeceda je pa le skupna!«

PRIPRAVE NA SPOPAD

Stane je opravil leta 1960, ko je začel hodit v plezalno šolo, že petindvajset smeri – vzponov. Kronal jih je s Čopo­vim stebrom. Tako se je 10. oktobra tistega leta zapisal med ekstremiste v vrhunskem alpinizmu. Sledilo je plezanje v Dolomitih (Rumeni raz!), na alpiniadi v Bolgariji, v severni steni Triglava (od 31. januarja do 8. februarja), vse to pa je bila priprava za spopad z velegorjem v Prednji Aziji. Leta 1969 je bil na svoji prvi odpravi v Hindukuš. Leta 1970 je bil drugič na Hindukušu, dve leti kasneje pa na Makaluju. V divjih vremenskih razmerah so se 66 dni borili za vrh, a so končno morali priznati poraz. Leta 1975 so se ponovno zagrizli v Makalu.

Spomladi leta 1979 bo Stane član doslej naše največje odprave na Everest. V načrtu imajo vzpon po zahodnem grebenu. Toda pri Kitajcih imajo tudi prošnjo za dovolje­nje za vzpon po severni steni kuloarja, ki je še nepreplezan.

Seveda imajo ekspedicije poleg temeljne športne še druge naloge – tudi komercialne. Vse to pa jih na moč bremeni. Organizacija, ki je popolnoma na plečih alpini­stov in jo opravijo poleg službenih in družinskih obvezno­sti, tekanje za sredstvi in še kaj, alpiniste tako zaposli, da največkrat ni časa za trening. In v času priprav na ekspedicijo ekipa bistveno manj trenira kot leto pred tem.

Alpinizem, pa ne samo vrhunski, je zelo drag šport. Po­prečni alpinist potrebuje za svojo opremo dva stara mili­jona dinarjev. Če je včasih pri smučanju draga oprema tudi snobizem, je v alpinizmu prvi pogoj za varnost.

GORAM DA DUŠO ČLOVEK

»… Varnost v gorah?Vzpon je vrsta tehničnih, objek­tivnih, vremenskih in psihičnih težav. Kadar se vse to ne­srečno zasuče, lahko pride do nesreče. Mislim pa, da je v alpinizmu psihična pripravljenost pred telesno. Če si pripravljen tudi na najhujše v gorah, postanejo nevarni do­godki milejši. Pravzaprav je nesmiselno govoriti, da se človek spopada s steno, z mrtvim kolosom. Goram da dušo šele človek. Človek pa rad igra na srečo in želi raziskovati. Če bi ne bilo tako, bi verjetno še danes živeli v votlinah. Človek v stenah odkriva samega sebe in svoje sposobnosti – se spopada sam s seboj. V gorah je malo nesreč zaradi popolne telesne izčrpanosti; V vsakem pri­meru bi morali narediti vse, da bi odkrili resnični vzrok nesreče.

Priznajmo, tudi alkoholizem pri nas po hribih močno gospodari. Mnogi gredo v planine, da se ga nacukajo.

Oprema? Vidiš ljudi, ki hodijo v planine s cepini sredi poletja in to v smeri, kjer niti slučajno ni mogoče naleteti na sneg. Cepin pa je tipično snežno orodje. Ljudje hodijo v gore v samih srajcah, ne pomislijo na možnost nevihte, nenadnega mraza …

Letos je precej hudo leto, kar zadeva nesreče v plani­nah, pa vendar ni bila v časnikih analizirana (pojasnjena) niti ena nesreča. Včasih bi bilo potrebno objaviti tudi kakšno bolečo resnico in ljudje bi spoznali, da gore niso tako grozne. Od vsake nesreče, ki se zgodi, se je treba kaj naučiti. Narediti je treba vse, da greš v gore s trdnim zago­tovilom, da se boš vrnil zdrav in nepoškodovan.

Moje izkušnje? Kadar mesec dni ne plezam, se že v četrti stopnji počutim negotovega. Potrebni sta vaja in popolna zbranost. Potreben je tudi pogum, da človek samemu sebi prizna, da za kakšen napor ni več sposoben. Potrebno je tudi spoštovati splošna alpinistična pravila. Če bi jih spoštovali ponesrečeni kamniški alpinisti nad Chamonixom, bi preprečili tragedijo …!«

Je alpinizem samo plezanje? Brez dvoma je veliko več je tudi kulturna dediščina. Več kot devetdeset odstotkov nesreč povzroči človeški faktor. Ljudje v planinah se vča­sih skrajno nespametno vedejo. Ne mislijo na nič in tudi ne na tovarištvo. Prav v alpinizmu pa se potrjuje, da mora biti tovarištvo močno v vsakem trenutku in vsepovsod Gorska reševalna služba je pri nas prostovoljna. Ljudje v izjemnih razmerah rešujejo ljudi, ki jih ne poznajo, rešujejo jih z izpostavljanjem lastnega življenja. V večini držav je to plačana služba, ki brez zagotovila, da bo reše­valna akcija plačana, pusti ponesrečenca v gorah.

Počasi, korak za korakom. Spodaj, globoko pod previsi, je v dim potopljena dolina. Oblaki se podijo med vr­hovi gora, ki vabijo in grozijo. Komu in zakaj …?

                                                                              SILVO TERŠEK